Nekdanja manekenka in misica Tina Gaber je v zadnjem obdobju bolj dejavna v lobističnih vodah, svoje življenje pa je podredila tudi družbeni odgovornosti. Ena izmed teh je darovanje krvi, za katero jo je dedek navdihnil do te mere, da je prepričala tudi svoje prijateljice, naj se akcije udeležijo.
Zakaj ste se sploh odločili sodelovati pri krvodajalski akciji?
Prvič mi je padlo na misel, ko sem gledala večerna poročila in je primanjkovalo ogromno krvi. To je bilo leta 2008 in takrat sem se odločila, da organiziram krvodajal-sko akcijo. Odločila sem se, da 'napadem' naše znane osebnosti in jih povabim, da častijo svoj deci krvi. (smeh)
Kako se spomnite svoje prve izkušnje z darovanjem krvi? Vas je bilo kaj strah ali se ne bojite igel in belih zdravniških halj?
Prvič sem jo dala, ko sem organizirala krvodajalsko akcijo. Vendar ne na dan akcije, ampak dva dneva prej, ker si nisem smela privoščiti, da bi mi bilo na dan akcije slabo. Tako sem se odpravila in z menoj je šla še cela snemalna ekipa, kar mi je še dodatno otežilo stvar. Usedla sem se na stol in priznam, da sem bila malo živčna, čeprav se igel in mož v belem ne bojim. Potem pa, ko so mi začeli jemati kri, sem videla, da to niti slučajno ni nič groznega ali neprijetnega. Veselo sem sedela na stolu in počakala, da mi je odteklo 4,5 decilitra krvi. Potem sem šla vsa vesela na sendvič in počutila sem se odlično. Tisti dan sem šla potem celo še na trening in imela sem toliko energije, kot da se tisti dan nič ne bi zgodilo.
O čem ste razmišljali med odvzemom krvi? Ste se v mislih preselili na kakšno rajsko plažo?
Razmišljala sem, kako je to nekaj tako preprostega, nebolečega, in bilo mi je žal, da se za darovanje nisem odločila že kakšno leto prej. Vmes sem se pogovarjala z osebjem, ki je zelo prijazno in zabavno, skratka minilo je zelo hitro in počutila sem se odlično, ker sem vedela, da bom vsaj nekomu pomagala. Ko sem izvedela, kakšne enormne količine krvi so potrebne vsak dan, že samo za eno osebo, za en porod, za eno prometno nesrečo, operacijo itd. Mislim, da če bi ljudje vedeli več o tem, bi bilo veliko več daro-valcev.
Kolikokrat pa ste že obiskali Zavod RS za transfuzijsko medicino? Ste zdaj redna darovalka?
Poskušam hoditi čim bolj redno, moj navdih je dedi, ki je kri daroval vse življenje. Zdaj tudi vem, da si nikoli ne bom dala tatuja, ravno zato, da bom lahko za vedno darovalka krvi.
Zakaj menite, da bi se moral vsak posameznik odločiti za to gesto?
Že dejstvo, da s tem lahko rešiš življenje, mislim, da je dovolj. Ne razumem ljudi, ki tarnajo, da se bojijo igel in krvi in ne vem, česa vsega, in kako ne morejo malo potrpeti in darovati krvi, s čimer popolnoma nič ne škodujejo telesu. Nekoč bodo morda oni ali njihovi najdražji potrebovali tujo kri, in takrat bodo hvaležni, da so obstajali pogumni ljudje, ki so jo darovali.
Seveda obstajajo tudi omejitve, kdo lahko daruje, med drugim je eden izmed dejavnikov tudi teža. Glede na to, da ste manekenka, ali sploh dosegate spodnjo mejo 55 kilogramov?
Moja teža se že od najstniških dni giblje okoli 55, 56 kilogramov, tako da me še nikoli niso zavrnili. Vedno mi tudi pravijo, kako dobro in zdravo kri imam. Zelo pazim, da ne padem pod 55 kilogramov, ker si takšna nisem niti malo všeč, sem pa 'suhljata' že od nekdaj, to imam po očetu. Zelo rada bi se zredila, pa se ne morem. Ravno tako kot je težko shujšati, se je tudi težko namerno zrediti.
Ko sem organizirala Krvodajalsko akcijo slavnih, je prišlo veliko kolegic s scene in moram priznati, da je bilo večina zavrnje-nih. Ena zaradi pritiska, druga zaradi teže, tretja je bila malo prehlajena, četrta je imela ravno 'tiste dni'. To je bilo smeha tisti dan! Vendar bile so pogumne in vsaj prišle z dobrim namenom. Preveč je bilo tistih, ki so raje ostali doma.
Besedilo: Anja Kontrec za Story
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec
