Vika Potočnik, direktorica Pionirskega doma, je obkrožena z mladimi, ki jo ohranjajo mladostno in zagnano.
September je za vas pomemben mesec, simbolizira nove začetke. Česa ste se ta september posebej veselili?
September je zame pester in raznolik mesec, ki ponuja veliko novega. V Pionirskem domu septembra organiziramo številne aktivnosti. Z njimi želimo spodbuditi otroke in mlade, da se vpišejo v naše dejavnosti. September je zame prav tako mesec nezmernega navdiha. Po naših hodnikih se sliši smeh, učilnice pokajo od kreativnosti in vedoželjnosti. Vse to (poleg številnih strokovnih mnenj in mednarodnih potrditev) dokazuje, da je kulturno-umetnostna vzgoja za razvoj mladih izjemnega pomena. Ja, september je zame posebej lep mesec!
Poleti se pogosto odpravljate v rodno Prlekijo. Kakšne spomine imate na svoje otroštvo? Kaj vas je naučila vaša družina?
Ponosna sem na svoje prleške korenine. Ko sem odraščala, so mi bili v navdih številni Prleki in Prlekinje, ki so pomembno vplivali na našo družbo. Rada pa se spomnim tudi na svojo družino. Oče in mama sta mi v zibelko položila ljubezen do kulture v ožjem in širšem smislu. Naša hiša je bila polna knjig, ljudi, ki so imeli vaje za predstave, pri nas smo si ogledovali filme in o kulturi (kdaj tudi glasno) razpravljali. Zanimivo, kako se v življenju kdaj vse poveže: svojo poslovno pot končujem v okolju, ki me spominja na moje otroštvo. V Pionirskem domu se prav tako prepletajo vedoželjnost, ustvarjalnost in kritičnost mladih ter izjemna strokovnost in pripadnost kolektiva, ki je v zadnjih letih dosegel izjemne rezultate tako doma kot v tujini.
Zakaj je pomembno, da se kultura seli po vsej Sloveniji?
Kot majhni deklici bi mi pomenilo ogromno, da bi lahko izbirala med pestro ponudbo obšolskih dejavnosti. Že moj otroški entuziazem je dokaz, da je kultura v najširšem in ožjem smislu pogoj za obstoj te lepe dežele in ljudi. To nam potrjuje tudi naša pestra zgodovina. Je temelj razvoja in spodbujanja kritične misli pri vsakem posamezniku in družbi kot celoti. Kritična sem do oblasti, ki po tiho in učinkovito 'zapira' kulturni prostor in podcenjuje pomen kulturno umetniškega ustvarjanja v številnih kulturnih institucijah in posameznikih, zlasti v tem času.
Skoraj vsak politik v nekem življenjskem trenutku menja poklic. Kakšne spomine imate na konec županovanja? Kako ste se soočali z nenadno spremembo v življenju?
Županovanje je bila samo ena od mojih sicer pestrih življenjskih poti. Kmalu po županovanju sem začela delati v Ustanovi Skupaj, ki se je ukvarjala s psihosocialno pomočjo otrokom, ki so jih prizadele vojne, teroristični napadi in naravne katastrofe. Delovale smo v republikah bivše Jugoslavije, Severni Osetiji, Iraku … Delo z dr. Anico Mikuš Kos in sodelavkami je bilo zame eno najbolj dinamičnih, strokovnih, plemenitih in čustveno težavnih. Nikoli ne bom pozabila, kako smo se z Anico znašli v šolski telovadnici, nekaj dni po terorističnem napadu v Beslanu. Vonj zoglenelih teles mi je v opomin še danes, kakšne travme doživljajo navadni ljudje ob brezglavih dejanjih politikov. Z Drnovškovo iniciativo 'Darfur' in strokovnim delom in entuziazmom celotne ekipe se je Slovenija z Ustanovo vpisala na svetovni zemljevid humanitarnih organizacij.
Ste ženska, ki se ne ustraši prav nobenega izziva. Direktorsko mesto ste v Pionirskem domu prevzela pred več kot desetletjem. Kako ste se odločili za ta poklic?
Sprejemanje izzivov in odločnost sta moj način življenja, brez tega bi bilo moje življenje pusto. S strahovi sem se spoprijateljila, ko sem ugotovila, kako negativno vplivajo na oblikovanje misli, odločitve in suverenost posameznika. Priznam, da me je negotovost lovila v obdobju korone. Skupaj z vsemi zaposlenimi v zavodu nam je to uspelo hitro preiti. Delo z mladimi smo nadaljevali že maja in vse poletje in jih ustvarjalno izzivali v številnih dejavnostih.
Mesto direktorice v Pionirskem domu sem sprejela z velikim veseljem. Sem profesorica pedagogike in delo z mladimi mi je bilo vedno v poseben izziv, vse od mojih začetkov pedagoškega dela v zavodih za otroke s posebnimi potrebami. V študentskih letih pa sem delala v šoli za otroke z daljšim časom bivanja v bolnišnici v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana. Pobudnik in motor te ideje in tudi šole je bil izjemen zdravnik dr. Kornhauser, ki je moj nenehni navdih.
Kako je v tem času Pionirski dom zrasel?
Uvedene so bile številne nove delavnice za otroke in mlade ter v zadnjih letih tudi za odrasle. Meje Pionirskega doma smo iz Ljubljane premaknili po Sloveniji, vse več uspehov pa imamo tudi v tujini. Zavod je osrednja institucija v Sloveniji za izvajanje kulturno-umetnostne in jezikovnokulturne vzgoje pri nas. Če nam tega ne priznajo doma, pa nam to priznanje dajejo tuje strokovne in kulturne institucije.
Kako pa je nov poklic spremenil vas?
Moja služba mi ne dovoli, da bi se ustavila. Z njeno pomočjo vzdržujem kondicijo vedoželjnosti, neprestano nove in izvirne vsebine in rešitve tako pri vodenju kolektiva kot iskanju vsebin in zanimivih pedagoških pristopov za aktivno preživljanje prostega časa mladih in njihove aktivne vloge v kulturnem prostoru. Za vse to pa je pomemben dinamičen, radoveden in iskriv kolektiv.
Pionirski dom ste za tečajnike in tečajnice odprli takoj, ko je bilo to mogoče. Zakaj sta za otrokov razvoj pomembna bližina in pristen stik z njegovimi vrstniki in pedagogom?
V Pionirskem domu smo prepričani, da mladi potrebujejo neposreden stik in dinamično socialno okolje. Naša dolžnost je bila, da varno in socialno okolje zagotovimo tudi v teh neobičajnih časih. Odziv na to je bil izjemen tako pri nadaljevanju celoletnih dejavnosti kot počitniških šolah.
Nam lahko zaupate kakšno anekdoto iz svoje službe?
Anekdot je, kolikor hočete. Pred približno letom dni se mi je zgodilo, da sem se neko jutro prikazala v službi in nekoliko nejevoljno čakala na svoje sodelavce. Kmalu sem ugotovila, da jih ni, ker je praznik! V Pionirskem domu pa se mi je prebudila želja po umetniškem ustvarjanju. Sem pridna učenka v umetniških ateljejih Pionirskega doma.
Kaj pa najraje ustvarjate?
Obiščem vse dejavnosti, svoj prosti čas pa izkoristim za pridobivanje veščin in znanj na področju kiparstva, slikarstva in to leto se vpisujem v delavnice grafike. Moje stanovanje je postalo atelje in galerija mojih in hčerkinih 'umetnin'.
Se sploh česa bojite? Kdo vas navdihuje?
Ne bojim se ničesar več. Me pa plaši molčečnost in nekritičnost ljudi, ki jim oblast pomeni zgolj instrument za doseganje lastnih pogoltnih interesov, umanjkanja solidarnosti, odnosa do narave, kulture in znanosti. Vsako jutro najdem nov navdih - to je knjiga, pogovor s sodelavkami, izbranimi prijatelji, ogled predstave, moje ustvarjanje ali sprehod po zanimivih kotičkih narave.
Napisala: Nika Kovač, Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik
