Peter Prevc je poskrbel, da vsa Slovenija napeto spremlja smučarske skoke, ki že dolgo niso bili tako zanimivi kot v zadnjih tednih. Pomočnik glavnega trenerja Nejc Frank nam je zaupal, kakšni so njihovi dnevi in kaj vse še čaka ekipo pred prihodom v Planico.
Story: Nejc, zelo mladi ste zajadrali v trenerske vode oz. trenersko ekipo skakalne reprezentance. Se spomnite, kako se je takrat začela vaša druga športna pot?
Zelo mlad sem zajadral v trenerske vode, kar sem si vedno želel. V reprezentanci B se je sprostilo mesto pomočnika in Goran Janus me je poklical za sodelovanje. Najina skupna pot in sodelovanje sta se začela tako pred šestimi leti - on je bil v vlogi glavnega trenerja in jaz njegov pomočnik.
Story: Torej začeli ste v reprezentanci B, kako pa se je potem začela zgodba v reprezentanci A?
V sezoni 2011. Takrat je z mesta glavnega trenerja A-reprezentance odšel Matjaž Zupan. Midva z Goranom sva imela dobre rezultate: 36 stopničk v celinskem pokalu (zmagali smo tudi pokal narodov in posamezno). V pokalu B sva postavila mejnik. Tako so se na smučarski zvezi odločili, da mesto glavnega trenerja prevzame Goran. Za pomočnika je izbral Janija in mene, saj smo sodelovali že sezono pred tem.
Story: Sami ste v skakalni karieri nanizali kar nekaj rezultatov in kot pri večini športnikov so bile poškodbe tiste, zaradi katerih ste nehali tekmovati. Kako se spominjate tistega obdobja?
Do 19. oz. 20. leta sem imel kar nekaj uspehov. Potem pa so me začele spremljati poškodbe hrbtenice. Hrbet je bil tisti, ki me je od trenažnega procesa oddaljil za šest mesecev. Potem sem se vrnil za dva meseca in sledile so nove bolečine v križu. Začaran krog, v katerem sem poskušal vztrajati. Imel sem dve herniji, zožen kanal, zamaknjene diske ... Na podlagi tega so mi predlagali operacijo ali zaključek kariere. Odločil sem se, da končam kariero, ker tako ni šlo več naprej. Zdaj moram potrkati, saj nimam več takih problemov. Odločitev, da končam, je bila zelo težka, saj imam ta šport zelo rad. K sreči pa sem zelo hitro zajadral v trenerske vode, ki so nadgradnja tega, kar sem počel. Tako da sem ostal v tem športu.
Story: Kako danes doživljate skoke svojih varovancev?
Na novoletni turneji, ki je zelo naporna, še posebej, če tvoj varovanec vodi, zmaguje, je zelo stresno. Občutek pa je takšen, kakor da bi sam skakal. Mogoče še malo bolj intenziven, čustven. Sta pa vsaka tekma in vsak skok svoja zgodba. (smeh)
Story: Danes stojite ob boku glavnega trenerja Gorana Janusa in skupaj z Janijem Grilcem skrbite za skakalce. Kako poteka vaše delo? Kakšne zadolžitve imate?
Naše delo je zelo pestro. Poleti smo - začnemo 15. aprila in treningi so dvakrat dnevno - zelo aktivni. Potem imamo porazdeljene oz. razporejene naloge. Jani Grilc piše programe (kondicijske in tehnične) in tudi jaz mu pri tem pomagam ter se usklajujeva. Nato sledi vodenje treningov. Goran skrbi za načrtovanje, planiranje treningov, finance ... V bistvu se skupaj usedemo, se usklajujemo in tedensko načrtujemo stvari. Na terenu, ko so tekme, je treba prav tako organizirati veliko stvari. Poleg treningov, na katerih smo vedno prisotni, sledijo še videoanalize itd. Sam se ukvarjam še s šivanjem dresov. To mi vzame kar nekaj dodatnega časa, saj moram vsakega tekmovalca vsak dan premeriti (premeriti moram tekmovalne kombinezone) in vse sešiti. Včasih so odločilni milimetri (že pol centimetra je dovolj), da je tekmovalec diskvalificiran. Potem so tukaj še načrtovanje, letalske karte, skratka vse, kar spada zraven. In dela je dovolj ...
Story: Kateri trenutki so za vse vas najbolj stresni?
Mislim, da med tekmo, še posebej, če je zelo vetrovno. Da so taki pogoji, da upaš, da bo tekmovalec dobil najboljše. Takšne tekme te najbolj izčrpajo. In vedno več jih je. Včasih je loterija, in to je najbolj stresno.
Story: Slovenija je skočila na noge ob zmagi Petra Prevca na novoletni turneji. Ali je zaradi tega skakalec na naslednjih tekmah pod večjim pritiskom?
To, kako to dojema, je odvisno od posameznika. Za Petra mislim, da mu je dala zmaga na novoletni turneji še večji zagon in spodbudo, kar je znova dokazal z zmago v Willingenu. Gremo tekmo za tekmo, skok za skokom. Ne samo s Petrom, ampak z vsemi fanti. Potem pa gre sezona naprej. Februarja smo samo en dan doma, potem so na vrsti Skandinavija in znova letala. Ritem je hud.
Story: Letos je zanimivo tudi to, da vsi spremljamo skoke Petra Prevca in njegovega brata Domna. Kako gre Domnu in kako vi kot ekipa doživljate bratsko tekmovanje? Na skakalnici sta vendarle tekmeca?
Na skakalnici sta tekmeca, in to se tudi vidi. Tu ni popuščanja in bratske ljubezni. (smeh) Domen je Petra celo enkrat premagal (v Lillehammerju), kjer je bil Domen osmi, Peter pa 11. Mogoče se včasih malo v hecu zbadata, ker ga je Domen takrat premagal, sicer pa sta taka kot ostali tekmovalci v naši reprezentanci. Na skakalnici so tekmeci, sicer pa prijatelji, družina. Če to ne bi bilo urejeno in če ne bi bila takšna dobra 'klima', bi težko skupaj zdržali od 15. aprila do 20. marca. Domen je izjemen talent, kar je tudi dokazal. Je sicer še mlad (16 let), navihan, živahen, tako da ga je treba velikokrat 'bremzati'. (smeh) Je poseben in 'fajn' je delati z njim.
Story: Kaj pa starši? Glede na to, da še ni polnoleten, je lahko to težava, ko potujete?
Glede letalskih prevozov smo ali jaz ali Goran vedno zraven (torej nekdo, ki je polnoleten) in ni problema.
Story: Kako se razume celotna ekipa? So kakšne stvari, ki bi se morale izboljšati? Mislim predvsem podpora države? Vemo, da je ta precej mačehovska pri športnikih, zelo rada pa se tepe po prsih, ko ti dosegajo uspešne rezultate ...
Moram reči, da nimamo težav. Mi sicer tudi nismo čisto neposredno vezani na državo. To je bolj smučarska zveza (in na te fundacije). To urejajo drugi. Za finančne pogoje in pogoje za trening je pri skokih zelo dobro poskrbljeno. Seveda z uspehi pride tudi to in je precej lažje. Ko so uspehi, je tudi več sponzorjev, boljša organiziranost je. In tukaj se moram zahvaliti tudi podpori smučarske zveze. Za zdaj imamo vse urejeno tako, kot mora biti, in lahko mirno delamo.
Story: Zanimivo je tudi to, da ste včasih skakali s Petrom Prevcem, ko on še ni bil polnoleten. Kako ste ga dojemali kot 'tekmeca'?
V bistvu na tekmah nisva skakala skupaj, ker je bil premlad, jaz pa na koncu kariere. Je pa skakal z nami. Jaz sem bil takrat v reprezentanci B z Janijem Grilcem (zdajšnji sodelavec), ki je bil pomočnik in je v Petru prepoznal velik talent. Velikokrat ga je vzel na treninge in nekakšen proces se je začel že takrat. Je pa res, da je kazal velik talent in je Jani to v njem takoj prepoznal. Zanj je imel že takrat neki poseben tretma. In tudi sam sem kot tekmovalec videl, da je bil kot mladinec zelo zanimiv. Nato se je začela zgodba odvijati samo še navzgor.
Story: Glavni trener Goran Janus velja za precej strogega. Kako poteka delo z njim in kako se razumete?
Ne bi rekel, da je strog. Mogoče deluje tako po televiziji. (smeh) Sicer pa je odličen, krasen človek in z njim se sploh ne moreš skregati. Jaz se z njim še nisem. (smeh) Je zelo načelen, zelo dober, za vse poskrbi, tako za fante kot nas (osebje), da je za vse poskrbljeno. Nismo samo sodelavci, ampak tudi prijatelji, kolegi. Veliko se družimo v prostem času, poleti vržemo kaj na žar in se sprostimo. Smo kot ena velika družina.
Story: Na eno od zadnjih tekem vas je prišlo podpret tudi vaše dekle Jinny Ribič. Kaj vam pomeni, da vas tudi v takšnih trenutkih spremlja vaša izbranka?
Bilo mi je zelo lepo, da se je tako odločila, da je prišla v Bischofshofen skupaj z Janijevo in Goranovo ženo (Mojco in Veroniko) ter so si ogledale finale novoletne turneje. Vesel sem, da je Jinny enkrat doživela in videla, kako je videti naš dan in kako vse poteka. Da doživi to vzdušje na tekmi, ki je bila zanjo prva. In seveda, da se tudi vidiva, saj smo na turnejah včasih po dva tedna in še več, ko se sploh ne vidiva.
Napisala MIMA
Fotografije Mediaspeed, Boštjan Fon, osebni arhiv
