Po poklicu nogometni vratar, sicer pa skrben mož in očka. Za ljubljenca Olimpije Nejca Vidmarja na tekmah ne stiskajo pesti le Dragonsi, temveč tudi njegove najbolj zveste tri navijačice, žena Sandra in hčerki, triletna Zala ter nekajmesečna Živa. Medtem ko smo čohali kosmato ljubljenko Sharke, smo se z družinico zapletli v pogovor o poroki v Vegasu in blaženju porazov z otroškim smehom.
Story: Čestitke za naslov državnega prvaka! Kako se počutite ob tem, ko vam je uspelo po 21 letih vrniti naslov v prestolnico?
Priznati moram, da me je ob pokalu preplavil neopisljiv občutek sreče. Počasi šele dojemam, kaj se je v resnici zgodilo, prejšnji teden sem še imel probleme s spanjem, saj so bila čustva tako močna. Po derbiju smo mislili, da je konec, da lahko nehamo sanjati. Pobrali smo se in v slogu celotne sezone končali razplet. Ob končni proslavi je bilo lepo videti, koliko ljudem naš uspeh pomeni in česa je v zadnjem času manjkalo v Ljubljani.
Story: Je bila podpora vaših deklet le še dodatna motivacija pri branjenju mreže?
Zaradi njih treme nimam, saj se po začetnem sodnikovem žvižgu popolnoma posvetim le igri. No, včasih mi po tekmi lahko misli zaidejo, predvsem kadar zame navija Zala. Takrat razmišljam, ali mi je prinesla srečo, ali smo morda kar zaradi nje zmagali. (smeh)
Story: Sandra, kakšni občutki pa vas preplavijo ob ogledu tekem? Ali s seboj vzamete obe dekleti?
Ne, najmlajša Živa je še premajhna, zato je s seboj ne jemljem. Že obisk tekme z Zalo predstavlja pravi podvig. Najprej se zamoti z baklami in navijanjem, potem opazuje gledalce, čez nekaj minut se zamoti s kokicami in zmajčkom. Potem pa zmanjka stvari, ki bi jo zamotile, zato čaka, da bo tekme konec. Velikokrat namreč ponjo pride Nejc in jo odvede na travo, kar ji je sploh všeč. V zadnjem času množične evforije je nad navijanjem in tekmami še toliko bolj navdušena.
Story: Znano je, da je Nejc velik navijač Olimpije že od malih nog. Kaj pa vi, tudi vi že od samega začetka podpirate zeleno-bele?
Ne, ko sem spoznala Nejca, je ta še igral za Domžale. Prek njega sem nato osvojila nogomet, pa tudi hokej in košarko. Zanj sem navijala že takrat, le redko sem zamudila tekmo, tudi med nosečnostjo. Moje zanimanje pa je večje, odkar igra za Olimpijo. Z velikim veseljem si ogledam tekme in mi to ne predstavlja nikakršnega problema.
Story: Kaj pa ob porazih?
Nejc: Sam zelo težko pozabim na boleč poraz. Ta se mi lahko pozna še ves teden in ga težko prebavim. Slabo voljo včasih prinesem tudi domov, seveda pa je ob puncah vse lažje. Ko pridem domov in sta me hčerki veseli, je lažje prebroditi poraz, saj te otroci ne obsojajo, kot to morda počno drugi.
Sandra: No, včasih je bilo precej težje. Nejc skozi kariero raste tako v pripravljenosti kot tudi osebnostno, vsak poraz veliko lažje sprejme in preboli.
Story: Vaša sreča traja že štiri leta, ko ste se poročili med potovanjem po Ameriki.
Sandra: S prijatelji smo se odločili, da za nekaj tednov odpotujemo v Ameriko, in malo pred odhodom sva se na idejo Nejčeve mame odločila, da se poročiva v Vegasu. O tem nisva prav dolgo razmišljala, vendar nama je bila ideja zelo všeč, pa tudi nekaj posebnega je. Nikoli nisva želela hitre poroke le zato, da bi bila poročena.
Nejc: Bilo je res luštno. No, po eni strani ima tudi velika poroka svoj čar, po drugi pa ni veliko Slovencev, ki bi se poročili v Vegasu. Odločitve nisva sprejela tako hitro, saj bi do tega slej ko prej prišla tudi sama. Zdela se nama je res lepa ideja in na to naju vežejo lepi spomini.
Story: Jih podelite tudi z nami? Kakšna je bila vaša lasvegaška poroka?
Nejc: V poroko sva želela vnesti lasvegaški slog, zato sva v trgovini iz druge roke kupila nekaj stvari. Našel sem starinski suknjič v tem slogu pa tudi Sandrina obleka je ustrezala kontekstu. Med opazovanjem drugih mladoporočencev sva opazila številne zanimive ljudi, ki se poročajo vsakih pet minut. Pravi posebneži, kar naju je kar malo zabavalo.
Sandra: Nato sva si izbrala kapelico, v kateri sva se poročila, in bila je resnično ljubka ter majhna, z velikim belim lesenim paviljonom. Takoj mi je bila všeč pa še lepo ime je imela - 'Special memory wedding chapel'.
Story: Če se vrnemo čisto na začetek vajine skupne poti. Sandra naj na samem začetku ne bi bila najbolj 'zagreta'?
Sandra: Nad čim?
Nejc: Nad mano! (smeh) No, na začetku sem se moral malo potruditi, vendar je prav to tisti čar. Sprva ni bila prepričana, s pravimi koraki pa se je vse skupaj lepo razvijalo in zdaj sva tu. Pred uradno potrditvijo zveze sva najprej dva meseca 'bluzila', oktobra pa sem želel vedeti, na čem sem. Bila sva v McDonaldsu, kjer sva si privoščila sladoled, medtem ko sva se vračala iz Avstrije. Vprašal sem, ali jo zdaj smem predstaviti prijateljem kot punco. Ker je od takrat uradno, si še zdaj rada privoščiva zajtrk ali kosilo v McDonaldsu na najino obletnico.
Story: Iz tega se je razvila uspešna zveza. Sandra, kakšna pa je zveza z nogometašem iz vaše perspektive?
Sandra: Sčasoma se navadiš na vse treninge, poletja z malo dopusta, hkrati pomisliš, da si morda res ne moreš privoščiti večtedenskega oddiha na obali, vendar pa si med tednom lahko kdaj vzamemo čas zase. Če potegnem črto, so kot v vsaki stvari tako plusi kot minusi, na vse skupaj pa sem se navadila. Vsa družina živi življenje z Nejcem, saj tudi nas dekleta namreč zanima nogomet. Že od začetka smo to sprejele in ga v celoti podpiramo ter stojimo za njim.
Story: Zaradi tega ste se preobrazili v mamo, ki poskrbi tako za dom kot družino. Nejc, kaj vam vsa ta podpora doma pomeni?
Nejc: Ta je seveda nadvse dobrodošla in potrebna, saj bi bilo sicer težko funkcionirati. V njej sem našel oporo in podporo, morda pa ji to še premalokrat povem. Sem srečen, da jo imam, saj mi pomaga in mi stoji ob strani. Veliko mi pomeni, ker se v težkih trenutkih lahko pogovoriva in s tem marsikaj rešiva.
Story: Sandra, kako pa vam je na kožo pisana vloga žene nogometaša?
Sandra: Mislim, da sem se kar znašla. (smeh) Pridejo sicer trenutki, kot so zadnje tekme, ko je vse napeto do konca. Seveda si tekmo z užitkom ogledam, vendar mi to predstavlja tudi svojevrsten stres. Zakaj nisem doma, pa bi bila bolj mirna!? Zaradi narave dela je Nejc pogosto odsoten, jaz pa imam opravkov zaradi povečanja družinice še nekoliko več, vendar nam gre super.
Story: Že res, da so nogometaši pogosto tudi odsotni, vendar pa zato skupni čas izkoristite za družinske izlete.
Nejc: Seveda, vendar se moramo mojemu urniku prilagajati sproti. Radi se odpravimo na Bled, Zala pa naravnost obožuje živalski vrt. Ona narekuje naš ritem, šla bi povsod, samo v avtopralnico ne. (smeh) Enkrat sem moral tik pred krtačami ustaviti avto, da sva izstopila in je šel avto sam v čiščenje. Z njim vred pa tudi Sharke, ki je bila nameščena v prtljažniku.
Sandra: Pogosteje kot vsi štirje se morda kam odpraviva sama. Nejčev urnik je namreč nepredvidljiv in včasih ob večerih za pomoč poprosiva babici ter se odpraviva ven. To je še vedno pomembno, saj nisi le starš, temveč tudi partner, in odnos je zato treba negovati.
Story: Pred skoraj tremi je na svet prijokala vajina prva hči, Zala.
Nejc: Joj, to je pa bilo pestro. Kvalifikacije v Romuniji smo igrali le dan po predvidenem roku. Na srečo se je Zala rodila teden za tem, vendar me je bilo kljub temu strah. Nisem želel zamuditi rojstva in misli so mi uhajale v Ljubljano. V Romunijo smo odpotovali z avtobusom, pot je zelo dolga in soigralci so se šalili, da bo Zala prej shodila, preden bomo prišli domov. Ob rojstvu so me zajele solze sreče. Občutek pa sem že zelo velikokrat primerjal z osvojitvijo državnega prvenstva.
Story: Kako vama je nov družinski član spremenil življenje?
Sandra: Seveda ti obrne svet na glavo, vendar o tem odločaš sam. Vedno te skrbi za nekoga, poleg tega pa je osebnega časa kar naenkrat premalo. Tudi dopusti niso več to, kar so bili. Pozimi smo tri dni preživeli v toplicah in bilo je zelo živahno. Zala je bila navdušena nad vodo, poleg tega smo vsi skupaj bivali v eni sobi. No, spočila se nisva kaj dosti! (smeh)
Nejc: Pred kratkim sva se o tem pogovarjala na pikniku. Ko prideš brez otrok, najprej pogledaš za hrano in pijačo. Pri nas pa je drugače, saj ves čas gledaš, kaj počne tvoj malček. Svoje življenje moraš seveda prilagoditi otroku.
Story: Za starševstvo sta se odločila že v dokaj mladih letih. Kaj je prispevalo k temu?
Sandra: Nikoli nisva razmišljala o tem, temveč sva si otroka preprosto želela. Oba sva rada v družbi otrok in nanje nisva nikoli gledala kot na obvezo. Otroci ti svet obrnejo na lepše.
Story: Pred devetimi meseci se je vaši 'ekipi' pridružila še mala Živa. Kako se vam je šele takrat vse skupaj obrnilo?
Nejc: Ja, vendar se z Zalo odlično razumeta. Včasih je kar hecno, ko Zala s svojimi reakcijami, izrazi posnema naju, čisto nevede. Takrat se zamisliva, ali sva res taka. (smeh) Velikokrat ji pokaže, kako rada jo ima, seveda pa kdaj na dan privre tudi njena energija. Pri Živi sem bil zelo vesel, da je na svet prijokala deklica, saj sva dekliških muh že vajena, kljub temu pa sta si zelo različni.
Story: No, vi ste vsekakor blažen med ženami, vaši starši pa imajo izkušnje s samimi sinovi.
Nejc: Res je, sem najmlajši izmed treh bratov, zato sem se vedno boril za pozornost. No, bil sem kar precej problematičen. Takrat sta imela starša opravka s tremi fanti, danes pa so v družini skoraj sama dekleta. Moj starejši brat ima tri punce, jaz dve, mlajši pa ravno pričakuje še eno dekletce. Moja starša imata šest vnukinj. Kaj bo šele čez deset let na božični večerji? Norišnica. (smeh) Očitno imamo to v zapisu, Vidmarjevi bodo izumrli. (smeh)
Story: Od legokock in tovornjakov do barbik ter konjičkov.
Sandra: Joj, naša Zala resnično ni taka. Njej ni pomembno, ali so stvari za fante ali za punce, saj je zelo odprta. Se mi zdi, da je vse to čisto preveč družbeno pogojeno.
Story: No, verjetno pa je živahna kot Nejc. Se strinjate s tem?
Sandra: Seveda in mislim, da ima to po njem. (smeh) Ima ogromno energije, saj je zdrav, energičen otrok, ki potrebuje akcijo in določeno mero pozornosti. Če pa te ne dobi, začne energija bruhati na plan. Takrat pa ...
Story: Prav zato številni starši otroke usmerijo v šport. Sandra, tudi vi ste nekoč igrali rokomet, bi zato želeli tudi hčerki vplesti v šport?
Sandra: Predvsem si želim, da bi našli nekaj zase, nekaj, kar jima bo ustrezalo. Všeč mi je, da ju Nejc ne sili v nogomet. Seveda pa je drugače, ker sta dekleti. Obema je pomembno, da se punci najdeta v kakšnem športu in ne padeta v slabe kroge. S športom in obveznostmi se lahko marsičesa naučiš in temu izogneš. Mislim, da z interesnimi dejavnostmi ne bomo imeli težav, saj ju zanima vse mogoče.
Nejc: V šali velikokrat rečem, da bomo reševali slovensko smučarijo. (smeh) Nova Tina Maze! No, šalo na stran. Vesel bom, če se bosta dekleti našli v kakšnem športu in bosta aktivni.
Story: Kaj pa, ko bodo na vrata začeli trkati fantje? Ste že začeli montirati rešetke na okna?
Nejc: Ne, tega še ne. (smeh) Svojih punc ne bom omejeval, upam, da bosta našli svojo srečo. Ne bo pa mi vseeno, saj me bodo zadeve zanimale. Upam, da bomo imeli odnos in se veliko o tem pogovarjali. Se pa v puberteti lahko veliko spremeni.
Story: Veliko pa lahko spremeni tudi selitev v tujino. Razmišljate o tem? Kaj bi to pomenilo za družino?
Nejc: Seveda razmišljam in gojim upanje, sčasoma pa so moje želje postale bolj realne. Mislim, da je cilj še vedno dosegljiv. Trenutno pa so še vedno vsi povezani z Olimpijo in upam, da nam bo tudi v Evropi uspelo iztržiti lep uspeh. Ne bi rad, da bi si nekoč očital, da nisem naredil vsega, kar bi lahko.
Sandra: Nejc je del nas, naše družine in samoumevno se mi zdi, da gremo mi z njim, kamorkoli gre.
Napisala Nika Arsovski
Fotografije I. Z., Goran Antley, osebni arhiv
