V Ljubljano se konec julija vrača odbojkarski spektakel. Kongresni trg se bo za dva dni namreč spremenil v pravo peščeno plažo, na kateri se bodo pomerile najboljše ekipe v odbojki na mivki. O športu, ki diši po morju in sončni kremi ter slovi po lepih dekletih, smo spregovorili s priznanim odbojkarjem Nejcem Zemljakom, ki je pravo strast do tega poletnega športa poiskal tudi na daljnih Havajih.
Story: Življenjski tempo športnika mora biti kar pester. Kolikšen delež vsakdana namenjate športu in kolikšen osebnemu življenju?
V tem trenutku je šport res tisti glavni del, ker v njem nastopam v več različnih funkcijah. Prvič kot igralec, drugič kot trener, potem pa tudi kot funkcionar v zvezi. Trenutno se torej veliko prostega časa prepleta z delom in vse je povezano s športom.
Story: Kaj pa to pomeni za vaše ljubezensko življenje?
Tudi ljubezen do športa je ena izmed vej, tako da je tudi to nekako ljubezensko življenje. (smeh)
Story: Kako pa to komentirajo dekleta?
Problem je, ko je treba usklajevati urnike.
Story: Potem je verjetno lažje, če prihajata oba iz istih voda?
Ja, ampak to navadno ni praksa. Vsaj pri meni ne. Drugače usklajujeva urnike ...
Story: Sicer pa ste odbojkarji znani po tem, da je okrog vas vedno veliko deklet. Je to mit ali resnica?
Resnica, saj je odbojka v Sloveniji zelo priljubljen šport pri dekletih. Mislim, da je celo šport številka ena, kar se tega tiče.
Story: Kaj pa to pomeni glede na vaše izkušnje? Ste tudi vi zaradi tega že dobili kakšno dekle?
Mogoče imamo zaradi tega kakšno poznanstvo več in smo pri prijateljih bolj priljubljeni, ker imamo kakšno poznanstvo, ki si ga oni želijo; s tega vidika je seveda pozitivno. Sicer pa smo predvsem prijatelji, ki se gibamo v istih krogih in imamo podobne interese.
Story: Sicer pa ste študirali in živeli na Havajih, na otoku Oaho, kajne? Kakšen je tam odnos do tega športa?
Ja, res imajo neko kulturo do tega športa. Pravzaprav je odbojka zelo prisotna v njihovi kulturi, mislim, da je za ameriškim nogometom to šport številka dve, sploh kar se tiče ženske odbojke. Samo za primerjavo: tekme med sezono imajo šest ali sedem tisoč obiskovalcev, pri moški odbojki je ta številka seveda nekoliko manjša, ampak smo imeli v najslabši sezoni še vedno približno 3.500 obiskovalcev.
Story: Koliko pa jih je v Sloveniji?
Odvisno. ACH je v svojih zlatih časih prav tako napolnil Stožice. Mislim, da tudi pri nas ostaja interes za ta šport, je pa obisk seveda odvisen od uspehov. Ko je ACH k nam pripeljal Ligo prvakov, so to ljudje takoj podprli. Enako se je zgodilo v Ljubljani na turnirju odbojke na mivki, ko smo imeli v finalu na Kongresnem trgu polne tribune, ljudje so celo stali na tribunah, ker ni bilo dovolj prostora. Bilo je posebno vzdušje, zato mislim, da znamo tudi v Sloveniji podpreti dobre projekte.
Story: Kakšna pa je razlika med kvaliteto življenja, ki si ga lahko s tem športom privoščiš v Ameriki in pri nas?
Odbojka na mivki je bolj šport življenjskega stila in ni toliko finančno močen. Lahko malo primerjamo s srfanjem, pa vendar se v tem športu še vseeno pojavljajo nekatere izredno močne znamke, ki so prevzele trg. Medtem ko pri odbojki znamk ni. Vsak športnik si navadno kupuje veliko športne opreme, ali gre za kolesa ali tekaško opremo ... Tisti, ki igramo odbojko, pa imamo mogoče kakšen dres, in to je to. Nekega močnega zaledja pri nas ni. Jaz sem bil na Havajih kot študent in za študente je to super.
Story: V Ameriki imajo poseben odnos do usklajevanja športnih in šolskih obveznosti, kajne?
Ja, drugače je, ker se tam tekmuje za univerzo, zato ima ta interes, da športniku dovoli na tekmovanje in mu za to prilagodi urnike. Pri nas je pa vse ločeno. Imamo klubsko sceno na eni strani in univerzo na drugi. Urniki se zaradi tega seveda prepletajo, saj vsak zastopa svoje interese. Univerza ne bo popuščala zaradi klubov in nasprotno. V Ameriki sem brez težav usklajeval oboje, zato sem si to želel že dolgo: da lahko normalno končam izobraževanje in obenem tekmujem ter treniram na visokem nivoju.
Story: Za kaj pa ste se izobrazili?
Na prvi stopnji v smeri turizma, na drugi pa upravljanja človeških virov.
Story: To vam verjetno pride prav pri vaši vlogi trenerja?
Mislim, da je to vsepovsod koristno. Vedno, ko je več ljudi skupaj, je treba delovati usklajeno. Včasih je treba imeti drugačno pozicijo, drugačno stališče. Vsak deluje malo drugače, zato je treba prepoznati kvalitete posameznika, da se ugotovi, kdo je primeren za kakšen položaj, da lahko iz njega izvlečemo maksimum.
Story: Koliko odbojkarjev pa je izobraženih, tako kot ste sami?
Včasih je celo obstajalo pravilo, da je odbojka šport za izobražene ljudi. Mogoče je to povezano s tem, da v tem športu ni bilo nikoli nekih močnih financ. Tudi zdaj, če primerjamo plače dvoranskih odbojkarjev in plače odbojkarjev na mivki, se ne da primerjati s športi, kot je nogomet. Kot pravim, lahko od odbojke živijo le najboljši, vsem drugim pa je to bolj življenjski stil. Večina odbojkarjev na mivki, ki jih jaz poznam, ima službe in je odbojka nekaj, kar radi počnejo.
Story: Bi lahko rekli, da s poklicem vseeno ostajate v odbojkarskih krogih? Ali imate kolega odbojkarja, ki je kemijski inženir?
Ja, v resnici sem srečal že marsikaj. Mehanske inženirje, doktorje, odvetnike, nepremičninske agente. Res smo zanimiva in pisana druščina, ampak po eni strani je zelo 'fajn', ko pridemo na mivko in smo vsi v kratkih hlačah, ponavadi brez majice in se ne vidi nobenih ekonomskih in socialnih razlik ter smo vsi enaki. Igramo na tistem malem igrišču in je pomembno le, kdo bolj obvlada žogo.
Story: Zakaj pa ste se vrnili v Slovenijo?
Želel sem si še malo potovati, igrati odbojko. V Ameriki je le univerzitetna liga, nimajo profesionalne lige. Imel sem izbiro: 60-urni delavnik v pisarnah ali da ostanem bolj športno aktiven in potujem. In je ta želja prevladala.
Story: Pa razmišljate, da bi se vrnili?
V petih letih, ki sem jih preživel tam, se seveda spletejo neke vezi. Vsako poletje se vrnem in ohranjam stike, tako da tudi ideja o vrnitvi še vedno obstaja in je še vedno aktualna.
Story: Kaj pa, ko se vrnete tja? Se najprej odpravite na igrišče?
Najprej odbojka in obisk starih prijateljev. Vedno, ko se vrnem, spim pri prijateljih, tako da je zame potovanje tja veliko cenejše kot za marsikoga drugega. Zdaj v resnici ne hodim več okrog, sem vedno na istem mestu, ker smo v petih letih pravzaprav predelali vse konce in kraje.
Story: Pa je tako, kot si predstavljamo Slovenci?
Mislim, da si večinoma predstavljamo te otoke veliko bolj tropske, v resnici pa so Havaji meja med ameriškim načinom življenja in tropskim. Zato mi je tudi tako všeč, ker ohranja ameriški nivo, obenem pa je tudi tropska destinacija.
Story: Kako težko pa je ostati zbran, ko je ob igrišču toliko deklet, odbojkaric, ki so znane po svoji privlačnosti?
Zdi se mi, da vseeno mislimo bolj na tekmovanje kot na dekleta. Če že igramo, so dekleta tako ali tako nekje stran. To načeloma pri tekmi ne moti, je pa pomembno za atraktivnost športa. Ko se pogovarjamo o odbojki na mivki, vsi takoj pomislijo na dekleta v bikinijih. Mivka je takšna, da se je težko premikati v njej, zato izoblikuje bolj vitko telo. Vsak dodatni kilogram se pozna pri gibanju in pri odskočnosti, načeloma so odbojkarji in odbojkarice na mivki res bolj vitkih postav.
Story: Imate srečo, da vaš šport ni omejen na dvorano, ampak igrate verjetno na zelo atraktivnih lokacijah. Katera je bila najlepša?
Kar nekaj jih je. Ta tekma v Ljubljani mi je zelo pri srcu. Prvič zato, ker je doma. Ker je super organizacija in ker so naredili plažo sredi mesta. Bila je posebna atmosfera in večerni šovi z lučjo so ustvarili res nekaj posebnega. Sicer pa je seveda odbojka na mivki doma na plaži, zato ne morem mimo lokacije, na kateri smo igrali na Havajih. Queens beach je meni osebno, zaradi peska, vetra, sonca, najljubša.
Story: Kaj pa pomenijo znaki, ki si jih kažete za hrbtom?
Gre samo za znake, kako bomo postavili obrambo. Ponavadi sta najosnovnejša znaka ena in dva. Ena pomeni, da bloker blokira paralelo, dva pa, da bo bloker poskušal zapreti diagonalo. Z vsako roko pa pokaže na enega igralca, ki mu je ukaz namenjen.
Story: In to je pri vseh ekipah enako?
Ne, nekateri delajo to drugače, sicer pa jih 90 % uporablja enake. Nekateri jih spreminjajo, ker se bojijo, da bo kdo izdajal znake. Tudi mi smo že večkrat imeli občutek, da nekdo izdaja znake, pa smo se vmes zmenili, da bomo pokazali, ampak bo pomenilo ravno nasprotno. Sicer pa obstaja etični kodeks, da se ti znaki ne izdajajo.
Napisala Kaja Milanič, fotografije Goran Antley
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del