Nekdanja miss Alenka Vindiš: “Kljub ločitvi nisem obupala nad ljubeznijo!”

Nekdanja miss Alenka Vindiš: “Kljub ločitvi nisem obupala nad ljubeznijo!” (foto: Osebni arhiv) Osebni arhiv
Vir: Story
12. 2. 2017

Nekdanja miss Slovenije Alenka Vindiš je polno zaposlena mamica dveh sinov, ki se ob vseh izzivih, s katerimi se srečuje, zelo rada predaja naravi, življenju in vsemu, kar jo osrečuje. Zaupala nam je, kaj vse počne in kako gleda na to, da je pred desetimi leti postala najlepša Slovenka.

Story: Alenka, leta 1996 ste iz rok Teje Boškin prejeli lento miss Slovenije. Dvajset let je že minilo. Kakšne spomine imate na tisto obdobje in kako danes gledate na to? Se vas ljudje še spomnijo?

Spominjam se tiste mlade punce, kakršna sem bila pri 18 letih, in jo v mislih ljubeče objamem, saj je bila takrat še tako negotova, tako malo je vedela o življenju, s tako malo izkušnjami. Hvaležna sem za vse, kar se mi je zgodilo, za vse dogodke, ker so me izgradili v osebo, kakršna sem danes, zagotovo pa se ne želim vračati v času nazaj in hrepeneti po 'starih dobrih' časih. Danes bolj vem, kaj me veseli, tako se danes takega lepotnega tekmovanja ne bi več udeležila, ampak kot mlad človek se še iščeš. Vsekakor pa je bilo tisto obdobje zame koristno. Pet let sem posledično zaradi naziva miss Slovenije 1996 lahko živela samostojno življenje, se v študentskih časih sama preživljala brez staršev in postala hitro neodvisna, v nasprotju z mnogo mladimi, ki v hotelu mama živijo predolgo. Naziv mi je prinesel tudi potovanja, ki jih sicer ne bi bilo, bolj trdo kožo, večjo samozavest pa navsezadnje nov avto. Kdo ve, kdaj bi si ga sicer kot dekle iz ne ravno premožne družine bila sposobna sama kupiti. Ja, še danes me marsikdaj spoznajo, sploh v rojstnem mestu Ptuj in okolici. Pogosto me prepoznajo, ko se predstavim z imenom in priimkom. Začnejo me bolj pozorno gledati in potem se spomnijo. Še danes mi je včasih hecno, ko vidim, da me kdo opazuje s takim občudujočim pogledom, kakršne oboževalci namenijo slavnim osebam. Nekateri me gledajo, kot da sem nekaj več kot navadni smrtniki, a jaz sem se vedno počutila čisto prizemljeno. Ta naziv me ni odnesel v višave samočaščenja.

Story: Vaša poklicna pot se je začela s specializacijo iz waldorfske pedagogike. Delali ste v waldorfskem vrtcu. Kakšno je delo z otroki, je naporno in kaj vas pri tem veseli?

Zdaj že leto in pol ne delam v vrtcu. Plača je bila prenizka za preživetje z mojimi krediti, zato sem poiskala bolje plačano delo. Delo v vrtcu me je vedno osrečevalo, sploh delo v jasličnem oddelku, kjer sem bila zaposlena. Najbolj všeč mi je bilo, da sem si lahko vzela čas, da ljubeče delam z malčki, ki so mi jih zaupali starši. Pomemben mi je bil povezan odnos s starši. Osrečevalo me je njihovo zadovoljstvo, ko so videli, da so enoletniki že po kratkem času z veseljem vstopali v skupino, saj so se pri nas dobro počutili. Hvaležna sem bila, da sem imela zadnji dve leti možnost delati v jaslični skupini z maksimalno šestimi otroki ter da sva za tako malo število otrok v primerjavi z normativi klasičnih vrtcev skrbeli dve odrasli osebi, jaz in moja pomočnica. Tako sem imela možnost v praksi preizkusiti pedagoški pristop Emmi Pikler, ki je spodbujal samostojnost že pri zelo majhnih otrocih. Šlo je za obravnavo majhnih otrok kot kompetentnih bitij, ki zmorejo že kot dojenčki in malčki aktivno sodelovati pri aktivnostih nege, in jih niso obravnavali kot otrok, ki jih pač moram previti. Otroci so tako prek v Sloveniji dokaj neznanega pristopa postali zelo zadovoljni, sodelovali so pri previjanju, oblačenju in jim je bilo za te aktivnosti na voljo dovolj časa, kar je pri večjem številu otrok v skupini nemogoče.

Story: Potem ste zajadrali v organizacijske vode in prevzeli vajeti organizacij porok. Ste na tem področju še aktivni?

Ravno pred kratkim sem se odločila, da nekaj časa porok ne bom organizirala. Enostavno imam toliko drugih projektov, da zmanjka časa za vse. Rada bi napisala kar nekaj knjig in izvedla nekaj delavnic. Zadnja poroka, ki sem jo organizirala lani septembra, pa mi je ostala v lepem spominu. Organizacijsko je bila kar zahtevna in vanjo sem vložila precej časa. Ampak zadovoljstvo mojih dveh šefov, torej mladoporočencev, je na koncu res poplačalo vse delo, ki sem ga imela z izvedbo. Ko sem opravila vse uradne zadeve na poroki in se je tudi zame začel žur, sem se tako lepo ujela s svati, da sem še sama žurala do jutranjih ur.

Story: Bi se še kdaj poročili in ali bi si sami organizirali poroko?

Kljub ločitvi nisem obupala nad ljubeznijo. Z leti se naučiš bolje izbrati partnerja in tako imam že dobri dve leti ob sebi čudovitega moškega, ki ga ne bi zamenjala za tisoč drugih. Torej odgovor na vprašanje poroka da ali ne bi bil da. Ampak počakajmo, kaj prinese življenje. Vsekakor bi poroko organizirala sama, bi pa za poročni dan najela koordinatorja na poroki, da mi ne bi bilo treba skrbeti za tisoč in eno malenkost na poročni dan in bi se lahko sproščeno posvetila sebi, ljubemu in svatom. To priporočam vsem parom. Večina se niti približno ne zaveda, koliko stvari je treba urediti, in potem nimajo veliko od svojega poročnega dne. Raje naj na ta dan sproščeno uživajo, nekdo drug pa naj skrbi, da bo vse gladko potekalo.

Story: Kaj danes počnete in kakšne cilje ste si postavili na delovnem področju?

Sem zaposlena v zavarovalništvu, kot sem bila tudi že pet let pred delom v vrtcu. Trenutno delo mi zelo ustreza predvsem zaradi fleksibilnosti delovnega časa in zanimivih ljudi, ki jih spoznam. Na voljo mi ostane več časa kot prej v vrtcu, tako da se lahko posvečam vzporednim projektom. Na enem izmed portalov sem začela pisati o vzgoji in ravno danes izvedela, da so moji prispevki najbolj brani ter da imajo nekateri tudi več kot deset tisoč ogledov. Tega sem se res razveselila in mi je dodatna spodbuda pri pisanju. Uredila sem si tudi spletno stran, na kateri pišem blog. Načrtujem nekaj knjig. Zadnje čase me ideje kar zasuvajo. Prva knjiga, ki jo nameravam izdati, je Skrivnost uspeha uspešnih Slovencev, idejo pa sem dobila po izobraževanju NLP praktik, ki sem se ga udeležila lani novembra. NLP je nastal tako, da sta ustanovitelja proučevala uspešne ljudi in iz tega razvila metode, kako pomagati ljudem, da izboljšajo svoj potencial. Veliko sem razmišljala o uspehu in dobila idejo, da bi bilo zanimivo izvedeti, kako razmišljajo in kaj počno drugače naši uspešni Slovenci. Spisala sem vprašalnik in pritegnila že mnogo uspešnih Slovencev, da ga izpolnijo. Njihove zgodbe, kako jim je uspelo, mnogokrat iz nič, bom torej objavila v knjigi, za katero menim, da bo marsikomu v navdih, ko se bo spopadal z izzivi na svoji poti.

Tudi večini uspešnih ljudi uspeh namreč ni bil kar podarjen, ampak so zanj morali narediti nekaj drugače od večine. Kaj je to drugače, bo razkrila knjiga. In to na slovenskih zgodbah, torej ljudeh, ki živijo v istih razmerah kot vsi ostali Slovenci, ki tako pogosto stokamo, kako je pri nas težko. Želim pokazati, da se tudi pri nas da kaj doseči. Moj cilj je prav tako razširiti pedagogiko Emmi Pikler v Slovenijo. Načrtujem delavnice in tudi knjigo s tega področja. O tem sem pisala tudi v svoji diplomi na izobraževanju za waldorfske vzgojitelje, tako da sem se s tematiko imela priložnost podrobneje seznaniti prek tuje literature in hospitacij v tujini v vrtcu, ki je delal po pristopu Emmi Pikler. Že nekaj časa čutim, da je velika škoda, da njeno delo ni poznano v Sloveniji. Tej madžarski pediatrinji, ki je po drugi svetovni vojni ustanovila sirotišnico in na posebej ljubeč način skrbela za sirote, je uspelo doseči, da so otroci brez težav ustvarili normalno družinsko življenje v kasnejšem obdobju, čeprav so zgodnje otroštvo preživeli v ustanovi brez ljubečih staršev. Menim, da ta posebni odnos spoštljivosti do majhnih otrok lahko v veliki meri poglobi odnose v družini in ustvari bolj srečne ter zadovoljne otroke in starše. Zadovoljstvo ob do otroka spoštljivi obravnavi se je pokazalo tudi pri otrocih, za katere sem imela čast, da so mi bili zaupani v varstvo v vrtcu. Spominjam se tudi, kako je moj drugi sin kot dojenček nehal jokati, ko sem ga prinesla na previjalno mizico, ker je tam ob previjanju vedno doživljal ljubečo in mirno nego, tako da ga je lokacija spomnila na te trenutke in je pogosto nehal jokati tudi, ko je imel krče.

Pri starejšem otroku sem se s to pedagogiko seznanila pri njegovih dveh letih in nenadoma ga je bilo precej lažje previti. Prej mi je bežal, ko je napočil čas za menjavo pleničke, pa je po spremenjenem pristopu postal manj uporniški in nama je uspelo lažje opraviti vse skupaj.

Alenka Vidniš

Story: Kot omenjeno, ste mamica dveh sinov. Amadej je, če se ne motim, v tretjem razredu. Kaj ima rad? Med zadnjim pogovorom ste mi zaupali, da je včasih rad tkal, in ste mu zato kupili statve. Kako je danes? Kaj ga veseli?

Amadej je že v četrtem razredu. Danes je navdušen nad treningom košarke. Trenira že tretje leto in letos je sam izrazil tako navdušenje nad treningom, da hodi na treninge kar štirikrat tedensko. Priznam, da ga do letos nisem preveč spodbujala pri tem, ker sem menila, da naj bi se otroci v tem obdobju bolj vsestransko razvijali, ne ozko specializirali za en šport. Prej se mi je zdelo, da je košarka bolj želja njegovega očeta kot mojega sina. Ampak sinova volja in želja do košarke, ki jo je v letošnjem šolskem letu pokazal, sta me kar navdušili. Srečna sem zanj, da kaže tako voljo do nečesa, kar ga veseli, zato ga zdaj od srca podpiram. Zelo je vztrajen in priznam, da sem vedno bolj ponosna nanj.

Story: Mlajši bratec Enej je njegovo nasprotje, čeprav imata veliko skupnih lastnosti. Kako se razumeta in kako je živeti z dvema sinovoma?

Enej je pred kratkim dopolnil sedem let in je prvošolček. Prehod v šolo je bil kar naporen, ker moj drugorojenec težje prenaša spremembe. Enej ne kaže nobene želje po športu, je dokaj občutljiv in se zelo rad stisne k meni. Objame me tako nežno in sladko, da se ob tem raztopim. Ko pa ima svoje izbruhe, pa priznam, da je sreča malo manjša. Sinova sta bratca v pravem pomenu besede. Doživimo vse: od največje ljubezni med njima do prepirov in pretepov. Pri nas je zelo intenzivno, hrupno in po fantovsko razgrajaško. Še sreča, da sem dovolj močna, da mi ju uspe krotiti.

Story: V nekem trenutku ste se odločili tudi za samostojno pot, kar pomeni, da sta se s partnerjem razšla. Kako je bilo v tistem času in kako danes gledate na to, da otroka odraščata v ločeni družini?

Od tega je minilo že več kot pet let. Odločitve nisem nikoli obžalovala, ker sem prej temeljito premislila. Bilo je hudo odločiti se za ločitev, obdobje po tem je bilo težko, a zdaj smo se vsi navadili. Z bivšim možem dobro sodelujeva glede vzgoje otrok, si stojiva ob strani, se pogovarjava o sinovih. Nekdanjega moža spoštujem, ker se tako aktivno trudi vzgajati sinova. Imava tudi deljeno skrbništvo in si ne nagajava. Vedno dava sebe na stran in postaviva otroka pred morebitna nesoglasja. Tako da kar dobro funkcioniramo, pa čeprav ločeno.

Story: Pred leti ste mi zaupali, da ste strast našli tudi v pohodništvu? Vas še vedno privlačijo hribi?

Priznam, da zadnje leto v gorah sploh nisem bila, razen enkrat lani poleti na potovanju po Črni gori, ki je prečudovita gorata deželica. Z dragim sicer rada zavijeva na bližnje hribčke, ampak tako bolj za dve urici v naravo, potem pa delati. Oba sva imela toliko nekih projektov, da je časa enostavno zmanjkalo. On je obnavljal hišo, jaz pa sem tudi vedno kreativna. Mogoče bom letos poleti bolj pridna za gore. Vidim, da je dan prekratek za vse, kar bi želela početi, potem pa izberem prioritete. Lepo pa mi je povsod, kjer je neokrnjena narava in odmaknjeno od ljudi. Lani sva šla z dragim za nekaj dni kolovratit po mojem najljubšem otoku Cresu. Ure in ure sva hodila po neokrnjenih delih tega čudovitega otoka. To je zame oddih za dušo. Ne, sinova sta pri daljši hoji ponavadi zagrizeno sitnarila, tako da resnično nisem imela veselja do daljših pohodov z njima.

Napisala Mihaela M. Kocbek
Fotografije Osebni arhiv

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story06/2017

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story 06/2017

Story 06/2017, od 02. 02. 2017