Dekle s klobčičem energije v roki, željna, da jo deli z drugimi – zato ustvarja glasbo in čustva izliva v stihe harmoničnih spevov. Špela Jezovšek svoj umetniški zanos goji in zrcali pod pomenljivim psevdonimom Stella.
20-letna Stella, finalistka Eme Freš, zmagovalka festivala FeNs ter uvrščena v dvajseterico tekmovalcev na romunskem izboru X Factor, pooseblja fuzijo multitalentov, s katero krepi svoj vzhajajoči sloves; je instrumentalistka, plesalka, koreografinja, piska besedil in predvsem poživitev domačega glasbenega okolja. Korak za korakom osvaja moderno pop produkcijo po tujih vzorih.
Povsem nesebično bi lahko dejali, da korakate ob boku četici svežih glasbenih talentov in s svojim ustvarjalnim zanosom prispevate k prevetritvi scene z že ustaljenimi akterji. Ravno to jutro mi je iz slušalk odmeval vaš novopečeni singel Muza. Nam lahko zaupate kaj več o muzi in zaprti bluzi, ki jo omenjate v verzih?
Njene bluze se ne da odpreti. V bistvu je pulover. Muza se skriva v svojem ogromnem puloverju, tako velik je, da lahko vanj skrije tudi svoje noge, če jih skrči k sebi. Povleče si ovratnik čez glavo in noče več pokazati obraza. “To je bilo to, zdaj pa me pusti pri miru.” Navsezadnje je tudi muza človek, s svojimi željami, čustvi in težavami. Jaz pa si želim, da bi lahko še naprej o njej sanjala, da bi lahko čas zavrtela nazaj, ko je bila le fantazija. Neuresničljive sanje je bolje sanjati, kot jih loviti. Kljub temu pa se ne znam otresti upanja, ker se pod rokavom puloverja skriva dlan, ki bi jo rada držala v svoji.
S singlom med drugim strumno korakate proti prvemu studijskemu prvencu, ki bo izšel prihodnje leto. Glasbeniki se radi pošalijo, da je album prispodoba njihovega otroka. Kakšen mejnik želite postaviti z njim?
Moram reči, da se s to šalo precej strinjam. Moje pesmi so resnično moje, na vsako sem ponosna, ker je ali pa je enkrat bila del mojih misli. Komaj čakam, da bodo zbrane na kupu. Eden izmed mojih najljubših občutkov je zadovoljstvo ob tem, ko spravim ideje iz svoje glave v stvarnost. Vsaka pesem je bila enkrat le ideja v moji glavi, zdaj pa jih bo za cel album, česar se zelo veselim.
Od kod navdih za izvirne stihe in metafore v njih?
Od vsepovsod. Od mene, od tebe, od njega, od nje. Včasih ima prijateljica kakšno super idejo, ki jo spremenim v pesem. Včasih primerjam občutke in dejanja s predmeti in pojmi. Včasih iz najmanjše situacije v svojem življenju naredim obširno zgodbo, včasih vzamem le en občutek in ga napihnem ter okrasim z nepotrebnimi, a spevnimi pridevniki. Zelo uživam tudi v iskanju rim, sploh kadar je treba iskati zanimive povezave med besedami. Tako sem tudi muzo povezala z bluzo.
Bi lahko dejali, da v ustvarjalnem procesu prej kot v resničnem bivaš v fantazijskem svetu?
Nekako napol, saj občutek, ki ga spravljam v verze, načeloma izhaja iz neke resnične situacije, a v pesmi je vedno vse bolj dramatično. Pri pisanju mi verjetno pomaga, da sem zelo dramatična oseba. Kadar sem zadeta od čustev, tako ali tako nisem pri pravi pameti. Se pravi nikoli nisem ravno pri pameti. (smeh) Pridite z mano v mojo glavo, zabavno je tam notri.
Ste vsestranska ustvarjalka – igrate klavir, ukulele in violino. Da ste se v vrtincu raznolikih umetnosti, s katerimi se ukvarjate, podali za mikrofon, se zdi precej logična poteza. Vam je bil čut za glasbo položen v zibelko?
Pravzaprav ja, v naši družini poleg mene najraje pojeta moja mami in dedi po mamičini strani. Tudi babi po atijevi strani velikokrat mrmra kakšno zimzeleno melodijo. Moj ati sicer bolj brunda kot poje. (smeh) Tudi moja dva brata znata peti, čeprav jima sicer ni preveč do tega. Načeloma pa se nihče iz družine z glasbo ne ukvarja poklicno.
Kako vam je torej plaz dogajanja, ki ga je sprožil vaš prodor v slovenski glasbeni prostor, potemtakem razburkal življenje?
Meni se življenje niti ne zdi razburkano. Seveda se veliko dogaja, zlasti zdaj, ko sem izdala novo pesem, a sem že od nekdaj navajena zasedenega urnika. Pravzaprav mi je tako še bolje, rada imam, kadar se stvari dogajajo, samo da ni dolgčas. Komaj čakam, da se trenutne razmere izboljšajo do te mere, da lahko brez skrbi stopim tudi na oder. Sicer pa tako ali tako živim, jem, spim in obstajam kot vedno.
Med drugim študirate japonski jezik in ste nasploh ljubiteljica japonske kulture. S čim vas je očarala?
Z vsem! No, verjetno ne s čisto vsem, ampak saj niti še nisem obiskala Japonske. Kolikor jo poznam do zdaj, mi je zelo všeč zven njenega jezika. Zabava me japonska slovnica, ker je njena logika popolnoma drugačna od slovenske. Pisava je sicer velik zalogaj, a se z veseljem učim tudi pismenke. Počasi odkrivam tudi svet vzhodnoazijske kulinarike, moji najljubši pa bodo za zmeraj ostali rezanci ramen.
Si uspete s kulturo v določenih odtenkih tudi poistovetiti?
Mislim, da se dokaj poistovetim s pritiskom, ki spremlja željo oziroma potrebo po visokih dosežkih. Sicer ta pritisk zame ne prihaja od zunaj, tudi kažem ga ne vedno. Pri vsaki stvari, ki se je lotim, zahtevam vse od sebe, tudi kadar to ni zares potrebno. Kot da moram sama sebi nekaj dokazati. Ukvarjam se z ogromno različnimi stvarmi in resnično ne morem na vsakem področju vsakič doseči svojega maksimuma. Zato se zavestno opominjam, da je v redu, tudi če mi kaj spodleti.
Tudi kot plesalka ste sodelovali na številnih mednarodnih tekmovanjih. Vam je ples na neki način tlakoval pot do samozavestnega izražanja?
Vsekakor. V plesu uživam, ker poleg izliva nakopičenih čustev poskrbi tudi za sprostitev odvečne energije, ki bi jo možgani drugače porabili za odvečno premišljevanje. Ni boljšega od glasne glasbe in srditih gibov, kadar sem iz dna duše na nekaj jezna. Ni boljšega od skokov do stropa, kadar sem vesela, ali pa valjanja po tleh, kadar sem žalostna.
Baje med vaše hobije spadata tudi risanje in fotografiranje oblakov. To se sliši precej unikaten in predvsem sanjav pobeg iz stvarnosti.
Obožujem oblake. S prijateljico sva letos porisali dva kvadratna metra veliko platno, predmet najine slike pa so bili seveda oblaki. Na mojem telefonu je toliko slik oblakov, da skoraj potrebujem nov telefon posebej zanje. Preprosto lepi so, tako puhasti. Objela bi jih, če bi jih dosegla in če ne bi vedela, da to ni možno.
Zasledila sem vaš citat: “Moja najljubša vrsta bolečine je v trebušnih mišicah, kadar se preveč smejim. Moja najljubša stvar na svetu pa objem.” Imate občutek, da nam v zdajšnjem času primanjkuje obojega? Kako bi to popravili?
Tudi v današnjih okoliščinah ni treba, da nam primanjkuje objemov in nasmeškov. Jaz vsak dan objemam svoje družinske člane ali pa cimro, ker tako ali tako živimo skupaj. Smehu pa socialna distanca niti ne bi smela predstavljati težave. Trebušne mišice me bodo bolele, čeprav se smejiva z razkužilom v roki, masko na obrazu in dva metra narazen. Če se ti ne smeje, lahko tudi jočeva skupaj. Najraje jočem s prijateljico med pogovorom v parkiranem avtomobilu, ker ima vsaka pač svoje težave, na koncu pa se kljub vsemu smejiva vsakdanjim šalam. Moje prijateljice so super.
Stella je latinska beseda za zvezdo. Če se malenkost pošaliva – lahko rečeva, da gre za prispodobo vaše prihodnosti?
Z veseljem bom delala v tej smeri, ali se bo uresničilo ali ne, pa bomo še videli. Dokler obstajajo oblaki, ramen, dobra glasba in topli objemi, je moja prihodnost super.
Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Promocijsko Gradivo