Neva Mauser Lenarčič: Všeč ji je, če je malo skrita

Preprosta, umirjena, tiha, vendar žarečih oči me pričaka v interni kavarni tega sodobnega gledališča, ki vendarle ne zanemarja tradicije. Prav zato njeno delovno okolje spoštuje vsa leta, ki jih je vložila v sodelovanje z igralci - Neva Lenarčič je namreč tista dobra vila, ki prišepne glavnim akterjem na odru kakšno besedo ali dve, da jih reši zagate, če slučajno pozabijo svojo repliko. Gledalci se ponavadi sploh ne zavedamo, da šepetalka obstaja, igralci pa so še kako zadovoljni, da imajo nekoga, skritega za zavesami, na katerega se lahko naslonijo.

"Že, ko sem hodila v šolo, sem čutila povezanost z gledališčem, vse skupaj se je začelo z dramskim krožkom," začne svojo pripoved o življenjski poti. Pa vendarle ni ostala na odru. "Bolj luštno je, če sam malo skrita," navihano prizna in pove, kje točno je ponavadi njeno mesto. "Na desni strani sem, za portalom, če gledava iz dvorane. Včasih so bile to školjke, kar je bilo zelo fajn, imel si pregled. Še zdaj za določene odre dobim kakšne tri lokacije, od koder lahko spremljam igralce, včasih se počutim kot krtek, ko se sprehajam med temi točkami," se še pošali.

Na vprašanje, kdaj je bilo najtežje, odgovori: "Na gostovanjih se pogosto dogaja, da ni predvidenega posebnega mesta, in potem se je treba znajti: stati za kulisami, včasih ničesar ne vidim, le poslušam in hitro reagiram, včasih že na kak najmanjši vzdihljaj igralca. Ravno zaradi tega sem rada v procesu dela zraven že od začetka, ker potem lahko res dobro sledim in vem, kaj pomeni, če nekdo bolj globoko zadiha."

Pohvali, da so nekateri igralci res zelo vestni, ko pride do učenja teksta, spet drugi ga pogoste ne znajo, poglavitno pa je, da se nauči poslušati. "Ko pridejo z akademije, pogosto ne znajo poslušati, jaz pa se jih potem potrudim do te mere izobraziti, da sploh lahko sodelujemo." Lenarčičeva razloži, da je njena vloga podobna situaciji, ko želimo nekaj povedati, pa se nikakor ne spomnimo ključne besede. No, in tam nastopi ona: da s pravim namigom pomaga igralcem zopet ujeti rdečo nit. "Večinoma gre za ponavljajoče se stvari, ko se komu zatika, večkrat gre za isti del stavka. Jaz si to zabeležim in sem na tistem delu še posebej pozorna," osvetli svoje delo, ki ga - zanimivo - obiskovalci gledališča v bistvu sploh ne smejo opaziti.

Zgodilo se je, da je že sanjala, kako je knjigo s tekstom izgubila, pa se je panična zbudila iz nočne more, pogosto se ji prikazujejo replike igralcev ali vsaj besede, predvsem pa v sodobnem gledališču pogreša, da se ljudje za obisk predstave ne uredijo več tako kot včasih. "Takrat smo vse imele dolge obleke, to je bilo nekaj popolnoma običajnega," pove.

Seveda ne moreva niti mimo vprašanja, kdaj ji je bila služba v največji užitek: "Ko sem še študirala zraven, sem imela priložnost biti ob igralcih na odru. Tekst so se seveda pridno naučili, nikoli pa me ni mikalo, da bi dejansko nastopala." Če res dobro pomisli, ali bi bila kaj drugega, bi bila edino maskerka, kar pomeni, da bi na vsak način pristala v gledališču. "Moj pokojni mož je bil scenski mojster, sin je kamerman in fotograf, tako da so odrske in podobne umetnosti kar del družine," pojasni. Da bi morala sedeti v pisarni, bi ji bila smrtna obsodba, številke ji niso simpatične, ob tem delu pa že pol stoletja zelo uživa. V tolikšni meri, da sem ter tja za sprostitev pokosi travo na vikendu, vse drugo pa ji izpolni ravno ta čudovit poklic.

Popolnoma na mestu je moja prošnja, da nam zaupa kakšne sočne podrobnosti, ali vsaj z imenom pove, kdo se ji je na tak ali drugačen način najbolj vtisnil v spomin v tej dolgi karieri: "Polde Bibič se je znal, on je bil res fenomen, znal se je izmotati iz še tako zaštrikane situacije in zimprovizirati, kar si hotel. Moram pa pohvaliti tudi mlade, hitri so in bistri, pa iznajdljivi, to mi je všeč."

Lenarčičeva zase pravi, da je blazen zagovornik pavze, pri določenih stvareh ima raje bolj klasičen pogled na gledališče. "Saj to ni kino!" argumentirano pripomni, da je pavza dobra, ker lahko že med predstavo malo pokomentiramo, spijemo kak kozarček in si s tem pričaramo obisk predstave v družabno doživetje. Tudi zavesa bi po njenem mnenju morala biti zaprta; ko se dvigne, pa je pred nami predstava. Prav tako se ne najde najbolj v današnjih trendih scenografije, ki do obisti razgalijo dvorano. Določeni teksti ji bodo ostali v spominu za vedno: Dama z Maxima pa Klementov padec Draga Jančarja. Zelo pa je vestna, tudi ko pride do izobraževanja novih kadrov. "Rada predajam svoje znanje naprej, moram pa priznati, da lahko že v prvem trenutku ocenim, ali je človek primeren za ta poklic, ali ne," nam pove, da ni priporočljivo, če ima bodoči šepetalec preveč gromek glas, poleg tega je nujno, da ni v govoru šepetalca čutiti nobenega dialekta. "Človeku je artikulacija, torej razločno govorjenje, po mojem mnenju dano ob rojstvu. Če pa te sposobnosti krepiš, je rezultat seveda tu."

Vesela je, da je njeno delo vedno razgibano in polno izzivov. "Če igralka na primer zelo hitro govori, potem moram jaz še hitreje. Ja, za seboj imam kar nekaj takšnega in drugačnega treninga," se pošali. "Sploh pa je kar intenzivno, saj med procesom dela govorimo trije: režiser, jaz pa še igralec. Pa še kakšna dramaturginja se vmeša, pa je prava žurka!"

Glede na to, da je v gledališču že toliko časa, je imela priložnost prvoosebno opazovati njegov razvoj skozi čas. "Tule me sicer hecajo, naj napišem spomine, ampak nikoli me resnično ni zagrabilo, da bi vse to prelila v besede. Gašper Tič se je celo ponudil, da bi mu jaz pripovedovala, on pa bi potem to spravil v neko pisno obliko. Sicer nisem rekla zagotovo ne," še dopušča možnost, da se to kljub vsemu kdaj res zgodi.

Vse v zvezi z gledališčem sicer zna biti naporen poklic, in kadar so vaje dolgotrajne, ni vedno ravno prijetno, ampak Nevi nikoli ni prišlo na misel, da bi pustila ta poklic, ki ga tako zelo rada opravlja. Po vseh teh letih še vedno z žarom v očeh pove, da si ne zna predstavljati, da bi bila kjerkoli drugje.

Napisala Ana Maria Mitić
Fotografije Primož Predalič