Letošnja sezona je v ljubljanski hram kulture, SNG Dramo, prinesla svež veter in številne nove obraze. V svoje vrste so namreč med drugim povabili tudi Nika Škrleca, zanimivega sogovornika, ki je pred nekaj meseci prevzel krmilo oddaje Male sive celice.
Poleg voditeljskih in igralskih sposobnosti se fant lahko pohvali tudi z nazivom državnega prvaka v pomnjenju števila pi pa tudi številnimi drugimi talenti, zaradi katerih bi se skorajda lahko kosal s klovni v cirkusu.
Že kot otrok si je želel tekmovati v priljubljenem kvizu, vendar se za to nikoli ni odločil. Je pa pogosto sedel pred televizijskim zaslonom in pozorno spremljal oddajo, po nekaj desetletjih pa s svojim pristopom postal tudi del preobrazbe.
"Ne bi mogli trditi, da sem stopil v čevlje Pavleta Ravnohriba, saj se je oddaja povsem spremenila, ostalo je le legendarno ime. Prav zato sem veliko bolj razbremenjen, saj je nastala neka povsem nova celota," pove samozavestno, ob tem pa ne goji nikakršnih pričakovanj. Morda bo čez leta prav tako postal prava maskota oddaje kot legendarni voditelj, vendar pa se s tem ne obremenjuje, temveč se želi osredotočiti le na dogajanje pred kamerami in mlade tekmovalce.
"Mislim, da je znanje edina stvar, ki ti vedno pride prav. Okolje, polno radovednosti in znanja, je pravo okolje. Vse s tem povezane stigmatizacije so le odsev slabih odnosov, ki ne držijo dolgo," pojasni Nik, ki ima na čas, ko je grel šolske klopi, zelo lepe spomine. V osnovni šoli mu je sicer odlično šla od rok angleščina, ki mu je bila še posebej ljuba. Odkrito prizna, da je užival tudi v športni vzgoji, vendar pa na žalost v tej ni bil ravno najboljši, zato pa je kmalu začel raziskovati tematiko spomina in človeškega pomnjenja ter že v mladostniških letih razvil prav poseben odnos s številom pi.
"Moja vez s številom pi ne izhaja iz matematike, temveč bolj pomnjenja. Že v srednji šoli sem se ukvarjal z vprašanjem, kako si izboljšati spomin, zato sem raziskal to temo in našel neke tehnike. Moje zanimanje je nato malo zamrlo, vse dokler nisem izvedel za tekmovanje v recitiranju števila pi. Zame je število pi predvsem vstopnica v domišljijske svetove, ki jih zdaj lahko delim tudi z gledalci na odru," pojasni mladi igralec in ob tem razkrije zavidanja vreden dosežek. Na pamet zna povedati kar 3.141 decimalk matematične konstante. Vas zanima, kako mu je uspelo!? "Ko sem se tega lotil, sem se pozanimal tudi o svetovnem rekordu. Če se človek lahko nauči 70.030 decimalk števila pi, se jih bom pa tudi jaz tisoč. To je bil moj prvi cilj! S pomočjo posebne tehnike je bilo precej lažje. Za nekatere je to dolgočasno, zame pa nekaj najbolj zabavnega," razloži z navdušenim izrazom. Z magistrskim letom na AGRFT je svojo strast do gledališča in števila pi združil s predstavo Naj gre vse v π ali kako sem si zapomnil 3.141 decimalk. Njegova ljubezen do gledaliških odrov se je začela že v osnovnošolskih letih.
"Takrat smo počeli, kar se nam je zdelo, da bi radi, prav zato je moja prva odrska izkušnja zelo lepa. Še danes se rad spomnim na nekatere lepe vloge in doživetja, povezana z gledališčem. Mislim, da sem se prvič pojavil v vlogi polha, ki večino predstave spi. Zimsko spanje se mi je zdelo zelo zabavno. Med predstavo sem ležal na koncu odra in pil kokakolo," se spominja Nik, ki sicer ne prihaja iz igralske družine, kljub temu pa si svojega življenja brez gledališča skorajda ne predstavlja. Študij na AGRFT mu je bil preprosto pisan na kožo.
"Izbiral sem med številnimi možnostmi, tudi v smeri računalništva in psihologije. Zanima me tudi delo z živalmi. Mojim interesom ni videti konca, vendar je gledališče najboljša možna izbira," potrdi to, kar so pred kratkim opazili tudi vodilni v Drami. Njegova vloga v tej sicer še ni povsem jasna. Trenutno sodeluje pri projektu Pomona, sicer pa med vajami predvsem črpa znanje od starejših in bolj izkušenih igralskih kolegov.
"Po pravici povedano, ne blestim v ničemer," pojasni z nasmehom in nadaljuje: "Kadar se nečesa lotim, želim temu priti do dna. V marsikateri stvari sem bil sicer na začetku zelo slab, potem pa sem z vztrajnostjo dosegal vse boljše rezultate. V resnici je moj spomin zelo slab, tudi koncentracija, a kadar se osredotočim na zadevo, postanem zelo dober. Risati skorajda ne znam, vendar bi z veseljem pograbil prvo priložnost, da se naučim. Tudi kuham obupno, vendar moje ambicije za zdaj niso usmerjene v to."
Zato pa se je že pred leti lotil učenja številnih spretnosti, med drugim zna voziti kontracikel in hoditi po vrvi, pohvali pa se lahko tudi z žongliranjem. Prav to je odličen prikaz učenja po korakih, ki mu je odprlo vrata v nove svetove. Eden izmed takšnih je tudi cirkus, Nik recimo ne skriva svoje simpatije do klovnov in cirkuških norčij.
"Cirkus me je že od nekdaj privlačil, morda sem se zato lotil tudi uličnega gledališča. Če bi se zbudil z zmožnostjo, da bi nekaj resnično obvladal, bi se z veseljem pridružil cirkusu. Enkrat v življenju pa bi rad vodil svoj 'cirkus' oziroma nekakšno neodvisno potujočo predstavo v šotoru," nam je ob čaju razkril svoje skrite želje. Nomadsko življenje mu namreč ne povzroča težav, saj rad potuje in se seli - čeprav sta s punco trenutno sredi selitve, ki pa je precej stresna. Tako sta v srednji šoli s prijateljem štopala vse do Varšave, in to s povsem praznima denarnicama. Nastopala sta na ulicah in zaslužila nekaj malega, da sta se na Poljskem lahko udeležila prav posebne konvencije.
Napisala Nika Arsovski
Fotografije Goran Antley
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
