Nik Stošič: Tetovatorji smo tudi psihologi

Nik Stošič: Tetovatorji smo tudi psihologi (foto: Igor Zaplatil) Igor Zaplatil
Vir: Jana
19. 4. 2018

Ko ga obiščejo stranke, mu najpogosteje najprej zastavijo vprašanje: »Ali bo bolelo?« On pa jim odvrne: »Ali ste prepričani, da želite tatu?«

Tako nekako zveni uvodni dialog, ko se odpravimo po svoj prvi tatu. Gre za izražanje, željo po izstopanju, soočenju s prelomnimi dogodki ali poklon ljubi osebi. O tej umetnosti in obrti hkrati, ki predstavlja tanko črto sladke bolečine, smo se pogovarjali z Nikom Stošičem, ki je vse prej kot tipičen tetovator tako po videzu kot po svojem delu.

Slovenci smo vse bolj drzni

»Med strankami so vse starostne skupine in vsi tipi ljudi, od vzgojiteljic do najpomembnejših direktorjev in zdravnikov,« pove Nik, ki je sam vse prej kot tipičen tetovator. Riše že od malih nog, študiral je japonologijo, potem pa je na pobudo prijatelja zajadral v svet tetovaž in tam tudi ostal. »Moj salon ni stereotipno v grafitih in sam imam le en majhen tatu. Čeprav ljudje še vedno drug drugega ocenjujemo po videzu, k čemur nedvomno spadajo tudi tatuji, se ta trend spreminja. Slovenci postajamo vse bolj drzni v poslikavah telesa in se tetoviramo po vse bolj vidnih mestih,« pojasni.

Pazljivost pri izbiri barv ni odveč

Ljudje imamo različne tipe in pigmente kože, od katerih je odvisno, kakšna bo končna barva tatuja. Prav tako nanj vpliva, kako zanj skrbimo v času celjenja, koliko se izpostavljamo soncu ... Če obiskujemo solarije, bo sčasoma postal zelenkast. Svetlejša, je koža, lepše pridejo do izraza barve, ki imajo svoje značilnosti. Zelo težaven je bel odtenek, zato ga moramo nanašati v dveh plasteh; ne glede na to pa bo čez čas postal bež. »Rdeča barva je tista, pri kateri je potrebna posebna pozornost, saj je veliko ljudi na rdeč pigment alergičnih, zato je ta odtenek dobro preventivno preizkusiti na majhnem delu kože. »Posebno mesto so tudi prsti. Zaradi drugačnih por in stalne uporabe rok tatuji tam niso obstojni in slej ko prej zbledijo,« še pove sogovornik in doda, da so bile v preteklosti barve res škodljive za telo, danes pa je njihova sestava že tako dovršena, da je to le še mit.

Razlogi so predvsem čustveni

»Zadnje čase se vse več ljudi odloča za tatuje, ki imajo poseben pomen. Predvsem so nekak­šen spomin na težke in žalostne preizkušnje v življenju. Gre za to, da človek naredi neki zaključek ali se pokloni osebi ali dogodku. Ker ob tetoviranju kar nekaj časa preživiš s strankami, te pa vselej s tabo delijo svoje zgodbe, imam občutek, da smo tetovatorji tudi malo psihologi, s čimer pa ni nič narobe, saj tudi na nas stranke vplivajo pozitivno. Sam sem na primer prav zaradi tega postal veliko bolj komunikativen,« pravi Nik. Še zlasti se ga je dotaknila zgodba fanta, ki si je v spomin na mlajšega brata, ta je izgubil življenje v prometni nesreči, dal vtetovirati njegov portret. »Marsikdaj se ob takih zgodbah zamisliš in zaveš hkrati, kako minljivi smo ljudje,« pravi Nik.

Simbolika, ki zaznamuje

Pogosto si ljudje zaželijo tetovaže pomembnih datumov, povezanih z njihovimi družinskimi člani, vse več je zanimanja za portrete. Na izbiro motiva močno vplivajo tudi modne smernice in Instagram. Lani so bile priljub­ljene žepne ure, letos so v modi vrtnice. Pri dekletih so še vedno v ospredju napisi pa tudi simbolični in japonski tatuji so vedno pogostejša izbira. »Ime partnerja običajno odsvetujem; če se stranka vseeno odloči zanj, ga seveda naredim,« pravi Nik in se ob tem spomni neke stranke. »Obiskal me je gospod, ki si je pri 16 letih vtetoviral ime takratnega dekleta, Vida. In ker je bil takrat že 30 let poročen z drugo žensko, mu je nečak plačal prekrivanje tetovaže.« Vse pogosteje se tetovirajo tudi pari s tako imenovanimi ujemajočimi tatuji. »Gre za motive kron, kralja in kraljice, levov in levinj. Običajno se za ta korak odločijo predvsem pari, ki so skupaj že nekaj let,« pravi Nik, ki navdih za izrise išče predvsem v glasbi.

Ženske imajo višji prag bolečine

Manjši tatu je narejen v desetih minutah, za najbolj zahtevnega in obsežnega je Nik potreboval 11 ur. Najbolj boleča mesta so ob kosteh, predvsem so to rebra in hrbtenica. Tudi meča so zaradi številnih živčnih končičev precej neprijetna za tetovaže. »Ženske imajo neprimerno višji prag bolečine kot moški. Skoraj nobena ženska ne pokaže bolečine, medtem ko sem moških, ki vpijejo, potočijo kakšno solzo ali dajo celo pas v usta, že navajen. Spom­nim se gospoda, ki je s seboj prinesel lokalni anestetik in iglo, vendar tega nisva uporabila, saj so te stvari pri nas prepovedane. Če se odločiš za tatu, moraš tudi bolečino vzeti v zakup,« pravi. Danes skoraj ni dela telesa, kjer si ljudje še ne bi omislili tetovaže. »Vse je že normalno. Res pa je, da intimnih predelov telesa ne tetoviram. Spomnim se para, ki je želel ujemajoč tatu na zadnjicah – na njegovi ritnici bi bila opica, na njeni pa banana. To sem zavrnil.«

Nega in odstranjevanje tetovaž

Vsak tetovator deli svoje nasvete in priporočila, kar zadeva nego tatuja. Nik svetuje, da se prozorna folija z narejenega tatuja odvije po štirih urah, nato z mlačno vodo s kože speremo ostanke tinte in krvne skupke. S papirnato brisačo nežno potapkamo kapljice vode in tetovirani del pustimo na zraku minuto ali dve, da se osuši. Nato se namažemo z mazilom Bepanten. Postopek ponavljamo nekaj dni na dve do tri ure, nato ta ritual polagoma opuščamo. Ko se začne koža luščiti, lahko precej srbi, vendar se ne smemo praskati. »Pomembno je, da koža na vtetoviranem predelu diha, dober mesec dni se je priporočljivo izogibati soncu,« še pojasni Nik. Seveda pa nekateri čez čas svojo odločitev tudi obžalujejo. »Takrat sta možnosti dve: ali se zadeva prikrije z drugim motivom, kar je lahko nehvaležno delo, ali pa se tatu odstrani. Res je postopek odstranitve precej drag in zelo boleč, celo bolj kot tetoviranje samo, a druge rešitve včasih ni. Najmodernejši postopek odstranitve je zaključen v nekaj serijah: s posebnim aparatom odprejo pore in prek tatuja potujejo z laserjem. Barva se nato postopno izloči skozi jetra,« pojasni Nik, ob čemer se spomni, kako je svoji najstarejši stranki, 70-letnemu gospodu, prikril tatu JNA.

Besedilo: Tjaša Platovšek // Fotografije: Igor Zaplatil

Priporočamo