Šport ima v družini Zupančič prav posebno mesto.
Medtem ko je oče Nik sinonim slovenskega hokeja, predan ledeni ploskvi, sta se po njegovi poti podala tudi sinova Jakob in Aljaž, žena Tadeja pa po teniški karieri še danes rada poprime za lopar.
Story: Nik, koliko ste bili vpleteni v športno izbiro sinov?
Nik: Na začetku predvsem nehote, saj sem v tistem času še aktivno igral hokej. Jakob je že kot dojenček hodil na moje tekme in morda so mu ti zvoki ostali nekje v podzavesti. Tako se je pozneje zgodilo tudi z Aljažem. Fanta sta bila vedno nekje blizu ledene dvorane, počasi pa sta tudi sama vstopila v hokejske vode. Čeprav sem si na tihem želel, da ne bi. Dobro se zavedam, kolikšno odrekanje je za to potrebno.
Story: Vas je sicer njuna odločitev presenetila?
Nik: Mislim, da ne pretirano, saj sta bila s hokejem ves čas v stiku. Rad imam ta šport, zaradi izjemnega veselja pa sem se mu v popolnosti tudi predal. Včasih je to lahko tudi ovira, vendar menim, da drugače preprosto ne gre. Stvari ne moreš delati samo na pol, če pa se tega ne lotiš iz ljubezni, tudi učinek ne bo isti.
Story: Ste jima kdaj pripovedovali zgodbe in prigode iz svoje bogate hokejske kariere?
Nik: Seveda jim z veseljem prisluhneta še danes. Zgodbic je polno, sploh v zadnjem času jima pogosto povem kakšno, saj sta dosti bolj dojemljiva za te stvari.
Tadeja: Mislim, da jima je zagotovo ostala v spominu kakšna zgodbica dedka Mihe. Nikov oče je bil namreč tudi hokejist, vendar pa ga na žalost nista spoznala. Jakob je bil kljub temu navdušen nad dedkom, ki je bil nogometni vratar, Jakob pa je tako kot on želel postati hokejski čuvaj mreže.
Story: Glede na družinsko drevo je bil torej hokej edina smiselna izbira.
Nik: Morda res, čeprav spodbujam tudi udejstvovanje v drugih športih. Tudi s tem lahko razvijaš določene elemente, ki ti tudi pri hokejski igri pridejo prav. Mi se tako ukvarjamo z veliko različnimi športi kar na bližnjem travniku, če se da. Naj gre za bejzbol ali pa ameriški nogomet. Fanta zadovoljivo igrata tako košarko kot tudi nogomet, zahvaljujoč mami pa sta se dobro naučila tudi tenisa. Vse to pripomore k boljši koordinaciji, gibanju. Prav zato trenerji spodbujamo starše, naj otroke čim pozneje usmerijo v le en sam šport. Raziskave so namreč pokazale, da je usmeritev v mladostniški dobi precej bolj koristna kot pa pred desetim letom starosti.
Story: Fanta, kaj pa je vaju tako privlačilo pri hokeju, da sta namesto teniškega loparja izbrala palico?
Aljaž: Mislim, da je v veliki meri vplivalo to, da je tudi najin oči igral hokej.
Jakob: Privlačil me je tudi kot ekipni šport, medtem ko si pri tenisu sam s seboj.
Story: Kako pa sta sama kot starša sprejela njuno odločitev?
Nik: Po pravici povedano, sem upal, da bosta zašla v košarkarske vode, ki so morda bolj prijazne. Fanta sta obiskovala tudi ure košarke, vendar pa je hokej prevladal. Spoštujem njuno odločitev in jima bom s svojim znanjem vedno na voljo.
Tadeja: Sama pa sem navijala za tenis, vendar sem se hitro sprijaznila. Mislim, da se je z Jakobovo vratarsko odločitvijo najtežje sprijaznil Nik. No, že drugi dan smo izbrali opremo.
Nik: Ta hokejska vloga je posebna. Vratar je dosti bolj individualen, kar se igre tiče, ne pa ekipnega dela. Nima možnosti menjave, poleg tega je v igri ves čas. Mislim, da tisti starši, katerih otroci nastopajo v vlogi vratarjev, precej težje spremljamo tekmo. Fantje so vedno na udaru. Svojemu otroku seveda želiš najboljše. Nisem eden izmed staršev, ki glasno komentira poteze hokejistov, tudi po končani tekmi nikoli ne nergam ali kritiziram. Sam sem to okusil na lastni koži, zato vem, kako se po koncu počutita. Težko je to razložiti komu drugemu, ki nikoli v življenju ni igral hokeja.
Story: Hokej slovi po številnih težkih udarcih in stikih. Tadeja, kako pa vi kot mama gledate na to?
Tadeja: Že z Nikovo hokejsko kariero sem se navadila na grobo stran športa. Poletni podvodni ribolov je tako zame precej bolj stresna aktivnost kot njuno hokejsko udejstvovanje. Morda bo drugače pozneje, ko bo Jakob branil barve starejših kategorij. Takrat so streli močnejši, jaz pa bom malce bolj živčna. Nikova mama nikoli ni obiskovala njegovih tekem prav zaradi tega in verjetno pri meni ne bo dosti drugače. Hokej je lahko grob šport, ki nežnejšemu spolu ni vedno najbolj po všeč.
Story: Tudi sama sta bila vse življenje vpeta v šport, po zaslugi katerega sta pridobila tudi številne navade, ki človeku v življenju pridejo prav.
Nik: Seveda, fanta v hokeju resnično uživata, vendar pa mora biti šport vedno usklajen tudi s šolskimi obveznostmi. Opažava, da je med šolskim letom pri nas doma res red, medtem ko je med počitnicami vse bolj v zraku. Tudi hokejska sezona se konča pred zaključkom šolskega leta, zato fantoma takrat, ko ni rednih treningov, malce pade koncentracija tudi v šoli.
Story: Je šport zaslužen tudi za svojevrstne osebnostne vrline, ki jih v današnjem svetu morda primanjkuje?
Nik: Prav zagotovo. Sam verjamem, da ni treba podleči vsakemu novemu telefonu ali video igrici. Seveda sta s tem v stiku, saj je lahko sodobna tehnologija tudi nekaj nadvse pozitivnega, če je ne izrabiš v slab namen.
Tadeja: Red, disciplina, natančnost, odgovornost, vztrajnost ... predvsem slednja je še kako pomembna. Nič ne pride brez truda, kar čez noč. Naj gre za šolo ali pa športne aktivnosti. Prek športa v življenju ne iščeš bližnjic, saj se zavedaš, da se je treba za rezultate potruditi.
Nik: Opažam, da danes veliko otrok ne sledi redu ali disciplini, kar je lahko velika težava v športu. Ne govorim o špartanski vzgoji, daleč od tega, vendar pa je določena pravila treba spoštovati. Mislim, da jim to pride prav tudi na življenjski poti.
Story: Nik, se sicer ob karieri svojih dveh sinov spominjate tudi začetkov svoje hokejske kariere?
Nik: Res je. Naša generacija je sicer odraščala s polnimi dvoranami, na članskih tekmah je bilo vzdušje na tribunah nepozabno. Otroci smo to spremljali z velikimi očmi, navdušeni, prevzeti. Že v najstniških letih smo želeli zaigrati za člansko reprezentanco. Danes pa je klubska raven v Sloveniji nekoliko slabša, zato so se mladi usmerili v NHL. Kljub temu moramo biti realni, čeprav želim vsem najboljše na poti.
Story: Jakob in Aljaž, imata svoje vzornike? Koga bi omenila?
Jakob: Najinega očeta, saj veliko časa preživimo skupaj. Gledava seveda tudi tekme NHL, jaz navijam za Vancouver ...
Aljaž: ... jaz pa spodbujam Detroit Red Wings.
Story: Si sicer želita, da bi zaigrala na drugi strani luže, v najmočnejši hokejski ligi?
Jakob: Seveda, bilo bi fino. To so najine sanje.
Story: Kaj pa o tem pravijo starši?
Nik: Od mene bosta deležna vse podpore in nasvetov, če pa se bosta tega lotila resno, jima bom pomagal na poti uresničitve sanj. Vseeno pa je večje breme le na njiju. Nikoli jima ne bom ničesar očital, saj želim, da odrasteta v človeka, ki bosta razmišljala s svojo glavo. Če je to njuna želja, jima bom seveda stal ob strani.
Story: Ali jima pomagate tudi s treningi? Si kdaj tudi skupaj obujete drsalke?
Nik: Seveda, velikokrat na njuno željo treniramo skupaj. Sta zelo pridna in poslušata moje nasvete. Zdaj sta v fazi, ko srkata informacije, zato lahko veliko odneseta. Včasih, ko sta bila še mlajša, je bilo precej težje, saj sta raje upoštevala vse druge. Aljaž kakšno leto sploh ni drsal, temveč je želel, da ga vozim in vlečem naokrog. Ko pa mu je kak drug trener kaj naročil, ga je v hipu upošteval. Zdaj pa rada vidita, da sem zraven. Vesta tudi, da bom včasih do njiju dosti bolj strog kot do nekoga drugega.
Story: Kakšna pa je v hokeju vloga mame?
Tadeja: Čisto iskreno!? Mami vozi na treninge, kuha, navija ... (smeh) Poskušam spoštovati njune želje brez kakršnihkoli pritiskov. Na njuni poti ju podpiram in jima ne solim pameti, saj se zavedam, da o hokeju ne vem kaj dosti.
Story: Dejali ste, da sinova spremljate s tribun pogosteje kot mož.
Tadeja: Res je, morda tudi zaradi Nikove službe. V pretekli sezoni je bil namreč zaradi vloge jeseniškega trenerja pogosto zaseden. Tudi danes ne gre na vsako tekmo, sama pa v tem res uživam. Rada sem v družbi drugih mam, brez težav pa se jim pridružim tudi na hokejskih turnirjih.
Nik: Na turnirje ne hodim prav rad, saj poznam tudi drugo plat hokeja. Otroke gledam tudi z drugega zornega kota, vem, česa so sposobni in česa ne. Ne zdi se mi prav, da se s starši spuščam v takšne pogovore, zato raje ohranjam določeno distanco.
Tadeja: Meni je precej lažje, saj se teme nas mam ne tičejo hokeja. Razumem pa Nikov pogled na hokej. Sama pri sebi seveda navijam za svoja dva fanta, vendar pa se v strokovnost ne vmešavam.
Story: Fanta sta več kot na dobri poti. Če se ne motim, ste se v pretekli sezoni prav vsi trije okitili z naslovom prvakov. Nik v vlogi trenerja, Jakob in Aljaž pa v mlajših hokejskih kategorijah.
Nik: Člansko prvenstvo vendarle ima določeno 'težo', poleg tega pa sem ponosen tudi na sinova za njun prvenstven uspeh. Vendar pa to ni najpomembnejša stvar, saj ju želiva naučiti, da je to le kamenček na poti. Veseli smo, da smo vsi naenkrat dvignili lovoriko, vsak v svojem klubu.
Tadeja: V Jakobovi konkurenci sta se srečali Olimpiji in Jesenice v času, ko je bil Nik jeseniški trener. Vsi so se spraševali, za koga navija. (smeh)
Story: Kaj pa, če bi se v trenerski vlogi znašli na nasprotni strani kot vaš sin?
Nik: Glede na to, kako se hokejski svet vrti, je to povsem mogoče.
Tadeja: Uf, to me pa zanima. Vprašanje je res težko!
Nik: Morda niti ne toliko vprašanje, kot bo težek šele moj odgovor. Popuščati pač ne moreš! (oba planeta v smeh) V svoji karieri sem igral tudi proti bratu, zgodilo se je, da sva bila kar oba izključena. Vsako stvar jemljem zelo resno, moji sodelavci se tega še kako dobro zavedajo. Imel sem dolgo kariero, v kateri sem se dobro izigral, zato tekmovalnosti ne pogrešam. Če pa bi igral proti sinu, bi naredil vse za zmago. Seveda v mejah pravil.
Tadeja: Bi svoji ekipi razkril Jakobove šibkosti?
Nik: Verjetno bi! Upam, pa da jim bom lahko rekel, naj se maksimalno potrudijo, ker je presneto dober. (smeh)
Nika Arsovski
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
