Nika Kljun in Janja Pušl, mama in hči: Ne pustiva se začarati uspehu

Nika Kljun in Janja Pušl, mama in hči: Ne pustiva se začarati uspehu (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
18. 1. 2018

Nika in njena mama Janja. Slovenska plesna kultura pozna številne obraze. Njuna izžarevata srčnost, večjo od skrojenih uspehov in neprizanesljivosti sveta, v katerem se tako lahkotno gibljeta.

Imata sposobnost, da združujeta ljudi in skrbita za mlajše generacije. Odgovorno in predano. Začutila sem ju v delčku dopoldneva, v dekliškem klepetu, ki bi trajal in trajal, če bi le dopuščal čas. In priznam, tudi mene so – po dolgem času – resnično zasrbele pete.

»Treba je vsaj malo poplesati,« pripomni Nika, ko prestopiva prag še prazne, s kristali okrašene plesne dvorane družinske šole Bolero. Že popoldne jo bo zapolnil vrvež bodočih maturantov pod taktirko Janje, ponosne lastnice naziva kraljice maturantskih plesov. Mama je soustanoviteljica šole, plesna učiteljica, predavateljica in sodnica. Je sploh mogoče sprejeti dejstvo, da se otrokova zgodba piše v tujini, in ne doma, jo vprašam.

A vsaka vrnitev hčere v Slovenijo ju obogati, pravi Nika: »Bistvo vsake vrnitve je ceniti domovino, starše in prave prijatelje še bolj kot prej. Bistvo je v pripadnosti in povezanosti.« Mednarodna koreografinja se je decembra vrnila iz Las Vegasa, kjer je koreografirala prireditev za latinske grammyje. Tamkajšnja profesionalnost, slog, priložnosti in odprtost ljudi so bolj mamljivi od klica domovine, zato se velika motivatorka še ne vrača. Ni še napočil pravi čas.

Ste prva slovenska predstavnica modernega plesa z odločitvijo, da zapusti varno okolje in odide čez lužo, v meko hiphopa.

Nika: Z vizijo lahko vsakomur uspe. Mislim, da sem pripomogla predvsem, da se mlajši plesalci upajo preizkusiti v tujini. In to je pomembna stran trenerstva. Če bi lahko, bi pomagala vsak dan. V narekovajih – rešila bi svet.

Ko se zgodba otroka piše v tujini, in ne doma - Janja, koliko grenkega priokusa pušča to dejstvo? Ga je sploh mogoče sprejeti?

Janja: Z Nikinim očetom se dolgo nisva zavedala teh premikov. Vse je šlo spontano, korak za korakom. Nika je znala presenečati, v pozitivnem smislu. Oditi kot nadarjen otrok plesnega sveta z visokimi cilji je privilegij, ki si ga primoran podpreti. Slovenija je za izpolnitev vseh želja, sanj in ambicij, premajhna. Ne zato, ker ni mogoče – vrtimo se v krogu istih ljudi. Dve leti pravzaprav nisem povsem dojela, da je zares odšla, šele z večjimi avdicijami in s sodelovanjem s še večjimi zvezdami sem razumela, da je to svet, za katerega je rojena. Ta svet je njen in ona je del njega. Prav je, da je tam. In kot mama sem, priznam, potočila kakšno solzo. Na skrivaj.

Zakaj ste pred njo skrivali žalost?

Janja: Bom jokala? Tudi sebi nisem želela tega početi. Otroka je treba spustiti v svet. Saj se Nika zaveda, da imamo uspešno plesno šolo in jo tukaj čaka delo, če bi se zalomilo. Egoistično bi bilo priznati žalost – le kako bi živela tam z občutkom krivde, da je za seboj pustila naju, Bolero in sodelavce.

Pot ste si s sodelovanjem pri različnih projektih utrli že leta pred selitvijo v Ameriko. Je bil strah pred neuspehom odveč?

Nika: Drugače je biti tujec ali tam resnično živeti s soočenjem z vsakdanjimi problemi. Tamkajšnji življenjski slog, ljudje in kultura so drugačni. Od nekdaj sem poslušala svoje srce, svoj šesti čut, nagon. Priznam, nisem dobila vsake avdicije, vendar sem živela z zavedanjem, da je ples moj življenje.

Tudi občutke zavedanja majhnosti življenja v takšnem mestu?

Nika: Predvsem manjvrednosti. No, tudi tega premaga ljubezen do plesa. Saj moraš nazaj dobiti to, kar daješ, mar ne? (smeh).

Drži. S čim pa si je središče zabavne industrije prislužilo mesto v vašem srcu? Kako vas navdihuje?

Nika: Navdihujejo talenti. Odlični plesalci, koreografi, režiserji. Jemlješ jih kot pozitivno konkurenco, saj je malo zdrave konkurence vsekakor potrebne. In poguma. Ne smem se ustavljati in skrbeti, kakšen bo rezultat, se bati sveta okoli sebe. Učiti se moram iz vsake izkušnje in predvsem delati to, kar imam najraje, ter se ob tem počutiti dobro.

Vendar spopasti se s tako velikim kulturnim preskokom med odraščanjem ni preprost zalogaj.

Nika: Nenadoma sem se domače počutila pod lučmi, med ljudmi, v garderobi, na dolgih urah, preživetih na letalu do nastopa. Takšne malenkosti so zelo pomembne. Morda ravno zato niti nisem preveč razmišljala o kulturnem šoku. Ne nazadnje sem v plesni dvorani preživela 24 ur na dan, tam trenirala in se izobraževala. Vsakršne dvome sem hitro premlela, saj za dežjem vedno posije sonce.

Malo pred odhodom je Nika postala svetovna prvakinja v hiphopu in v Boleru leta 2005 kot glavna trenerka prevzela vse tekmovalne skupine. Janja, bi lahko njen odhod označili za odrešitev iz tega burnega dogajanja?

Janja: Naložiti takšno odgovornost otroku, ki ima 17 let, je bila moja notranja stiska, čeprav tega nisem pokazala. A to si je želela. To, da je natančna, delavna in odgovorna in je imela hkrati od vseh največ znanja, sploh ni bilo vprašanje. Čas je pokazal tudi, da zna združevati ljudi. Vendar boriti se za to, da jo skupina, s katero je dotlej tekmovala, sprejme kot avtoriteto, hkrati pa še dokončati sicer njej zelo naklonjeno gimnazijo, je bil velik pritisk. Vstajanja ob petih zjutraj in učenja za petice ob vseh urah na plesišču ne privoščiš svojemu otroku.

Pa dobro poznanega 'umazanega plesa' v slovenski stroki. Kako materinsko zaščitniški ste bili in ste še?

Janja: Ja, veliko je bilo 'špikanja.' Češ kaj se gre in da je uspeh pogojen s tem, da je najina hči. Težko je slišati to, ko veš, da si iskren. Zame je največje zadovoljstvo, da je Nika pokazala, kdo Nika je. Odhod je bil rešitev. S točke nič je postavila stvari v neznanem okolju in pokazala, da je iz pravega testa. Ne nazadnje gre za spoznanje v ljudeh, da vsakemu na svetu pripada lastna pot.

Je ameriško neprizanesljivost že od začetka znala obrniti v svojo korist?

Janja: Ko je težko, me vedno pokliče. V prvih šestih mesecih je bila kriza. Bile se solze, želje, da neha plesati. Od vsakodnevne delovne norišnice je nastala praznina. Stalnega posla ni bilo, in v končni fazi tudi rednega dohodka. V Ameriki je bila nihče. A kar te ne ubije, te naredi močnejšega! Kljub vsemu je bila ob koncu dneva potrpežljiva in vztrajna.

Nika: Težko je bilo, saj sem se morala navaditi na čisto drugačen sistem plesnih avdicij kot sem jih bila vajena v Londonu in Parizu. Tam tvoja podoba ni bila prva na listi. A Los Angeles je meka zabavne industrije, in pravila, želje so mnogo strožje. Dolga leta treningov se lahko trudiš perfektno izvesti like, a na koncu nisi sprejet zaradi višine, ker imaš napačno barvo las in premajhen obseg pasu. Ker, ker, ker. Los Angeles je kraj, v katerem mnogokrat prevladajo zunanji dejavniki, ki niso vezani na ples. In tega mi nihče ni nikoli prej povedal. Bila sem razočarana in velikokrat zmedena, bolelo je.

Katere materine besede so vam dvignile glavo?

Nika: Veste, včasih je dovolj le pogovor. Samo to, da nekdo prisluhne. Neopisljiva sta občutek opore bližnjih, ki od tebe ne pričakujejo popolnosti, in zavedanje, da se lahko kadarkoli vrneš domov. To te resnično pomiri.

Težki trenutki so združili dve različni generaciji in ju spravili v sožitje. Danes sedim pred ženskama, ki ju veže nepredstavljivo zavezništvo. Nika, kaj je pri mami najbolj občudovanja vredno?

Nika: Ko enkrat odrasteš, se postaviš na svoje noge in zaživiš stran od družine, toliko bolj ceniš njihovo bližino. Dobrosrčnost moje mame, njena večna podpora in medsebojno zaupanje ter spoštovanje so nekaj, česar ne jemljem kot samoumevno. Predvsem zato, ker vem, da nimajo vsi v zaledju tolikšne podpore.

In nasprotno?

Janja: Nika je pozorna in spoštljiva do staršev, brata, babice in dveh mojih nekdanjih soprogov. Nikoli ne pozabi na nikogar, želi se vplesti v družino. Včasih se že čudim, kako ji pri toliko dela še vedno uspeva biti pozorna.

Janja, je sin Dan, Nikin polbrat, iz malo drugačnega testa?

Janja: Res je. Ni toliko vztrajen, se pa uči plesati družabne plese in pomaga v Boleru. Tudi on je umetniška duša. Po očetu je podedoval glasbeno nadarjenost in njegova duša se še bolj kot s petjem izlije z igranjem kitare.

Ne pustiva se  začarati uspehu

Imate ob tem, ko se je Nika razvila v uspešno dekle, občutek, da ste izpolnili materinsko vlogo?

Janja: To mi reče veliko ljudi. Ste ponosni na Niko, ker je tako uspešna? Veste, uspeh je nekaj posebnega. Očara, vendar nikoli ne sme toliko začarati, da ne bi nadaljevali. Za nas plesalce je to velik uspeh, vendar iz Nikinih sanj razbiram, da to zanjo še ni tisti pravi uspeh. Njeni cilji so visoki. Kot mama pa sem seveda izpolnjena. Če sem lahko kaj dala, sem dala oporo in še vedno jo dajem. Če sem lahko kaj lepega naučila, je to, da se pred ljudmi nikoli ne smeš bahati. Bodi človek z vrednotami.

Katere vam najbolj nahranijo dušo?

Janja: Človek se z vrednotami, kot sta sočutje in želja po pomoči sočloveku, nenehno izpopolnjuje. Nekateri ne mislijo tako in radi 'zbodejo' – pa jih nazaj ne udariš z negativno energijo. Raje z dobroto, ta včasih še bolj zaboli.

Ja, ples je navsezadnje vajin skupni imenovalec. V čem je še kakšen skupen interes?

Janja: Radi greva po svetu. V tople kraje.

In radi imata ljudi, radi pomagata. Opaziti je, da vaju povezuje srčnost.

Nika: Res! Prek plesa, motivacijskih pogovorov. V tem sva si zelo podobni – temu ne bi rekla duhovnost, ampak spiritualnost, življenjski nauki. Združuje naju pogled na svet.

Del našega pogovora lahko strnemo z že starim Nikinim citatom, ki se mi je zasidral v spomin. Ples je zdravilo.

Nika: V trenutkih na dnu je bil trening moje zdravilo. Glasba in gibanje te spremenita, te popeljeta v samosvoj svet. Skozenj izražam samo sebe in naposled postane meditacija, s katero se v nekaj minutah očistim slabe energije.

Janja, mediji vas že desetletja spremljamo kot mladostno, zadovoljno, prodorno in nasmejano žensko. Osebno pa ste veliko doživeli – je tudi vas venomer reševal ples?

Janja: Ples je odlična izbira za ljudi s psihičnimi težavami, je zdravilo za fizične spremembe v telesu. Z njim se viša raven inzulina in endorfina v osrednjem živčevju, ki kot hormon deluje na dobro počutje. Pospešuje občutek ugodja, zato se ljudje po končani uri in pol plesa počutijo dobro. Jaz sem za prejokanim dnem zvečer odšla v dvorano in se prelevila v drugega človeka in še danes moje učne ure izhajajo iz globine, mojih notranjih občutkov in izkušenj.

13. januarja boste praznovali 30 let in obrnili nov list papirja. Kakšen je občutek ob tem jubileju?

Nika: Priznam, da mi ni preveč všeč ta okrogla številka, a se nanjo počasi privajam (smeh). Prav zato, ker se še ne počutim staro. Zakaj moram reči, da sem stara 30, če se počutim kot 20-letnica?

Janja: Če ne bi bila stara 30 let, ne bi bila tukaj, kjer si. Ne bi žela teh uspehov. In ne bi bila Nika Kljun.

Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri