Nika Kljun, priznana plesalka in koreografinja v plesnih krogih postaja vedno bolj zveneče ime. Prizna, da je nevoščljivosti veliko, zlasti v Sloveniji.
Story: Pravijo, da je v svetu uspešnih in slavnih poleg blišča prisotna tudi beda. Imate tudi vi kakšne negativne izkušnje?
Ljudje velikokrat vse uspešne posameznike mečejo v isti koš, kar pomeni, da te avtomatično označijo kot vzvišenega. Sama se seveda s tem ne morem strinjati. Ko sem bila še mlajša, posebej v plesni kategoriji mladincev, sem imela kar nekaj težav s samozavestjo. Temu so seveda pripomogla tudi najstniška leta, vendar sem že takrat od vrstnikov čutila nevoščljivost in vsaka zlonamerna beseda me je prizadela.
Story: Ste zaradi tega kdaj hoteli odnehati?
Ples bi težko zapostavila v svojem življenju, je pa res, da sem bila v danem trenutku zelo razočarana nad svojimi plesnimi prijatelji. V meni sta se bojevali žalost in razočaranje ter prva spoznanja, da me nekateri ljudje cenijo in so moji prijatelji, drugi pa nepremišljeno, zavistno in nekateri celo zlobno podajajo svoja mnenja brez tehtnega razloga. Ampak to je že njihov problem, sama pri sebi vem, kdo sem, kje stojim in kaj želim.
Story: V zadnjem letu ste s svojimi plesnimi uspehi postali zelo prepoznavni v javnosti, tako v Sloveniji kot tujini. Je zaradi tega pritisk kaj večji?
Prelep je občutek, ko ljudje opazijo tvojo predanost plesu, kajti s tem je moja motivacija še večja. Vesela sem, da s svojim pojavljanjem v medijih prispevam k še večji prepoznavnosti in popularizaciji plesa. Vedno se izpostavljajo le trenutni uspehi, vendar se le malo ljudi zaveda, koliko truda in časa je bilo v to vloženega. Iz plesalke sem se tako rekoč čez noč prelevila v koreografinjo in trenerja. Ljudje so me kar naenkrat začeli obravnavati drugače kot prej.
Story: Ste hčerka prepoznavne plesne pedagoginje ter plesne sodnice Janje Pušl in Zorana Kljuna, ki je prav tako plesni učitelj, sodnik športnih plesov in že dolgoletni funkcionar v Plesni zvezi Slovenije. Ali vam je to pri vaši karieri pomagalo ali morda motilo?
To, da so me v javnosti naslavljali kot njuno hčerko, ki ji je vse postlano z rožicami, in da sem svoje uspehe dosegla prek vez in poznanstev, me je vedno prizadelo. Uspeh je plod moje marljivosti, truda in dela, še posebej v Ameriki, kjer moji starši nimajo poznanstev in sem svoje ime uveljavila sama. Seveda pa ne morem zanikati, da sem imela veliko lažje izhodišče za plesni razvoj, saj sem že od rojstva obkrožena s plesom, kar mogoče ne bi bila, če moja starša pred 20 leti ne bi ustanovila plesne šole Bolero, ki je takoj postala naš vsakdan.
Ker sta bila tudi sama nekoč tekmovalca standardnih in latinsko-ameriških plesov, zagotovo poznata občutke pripadnosti plesu in kaj vse je potrebno za uspeh. Zelo malo poletnih počitnic in družinskih praznovanj sem preživela s sorodniki, ker sem namesto na morju preživljala počitnice v Angliji ali Ameriki - seveda v plesnih dvoranah in različnih plesnih šovih po Evropi. Hvaležna sem jima za vso potrpežljivost in razumevanje.
Story: Tudi vaši vrstniki, ki so zdaj plesni koreografi, na vas gledajo drugače?
Prej so name vedno gledali kot na plesalko in deležna sem bila tudi njihovih pohval, zdaj pa se pojavljamo v odnosu koreograf - koreograf, zato je jasno, da v ospredje prihaja tudi konkurenčni element. Obstajajo pa predvsem izkušeni koreografi, s katerimi imam lep in korekten odnos. Včasih si izmenjamo mnenja in z nekaterimi sodelujemo v skupnih projektih.
Se zgodi, da prav ti pristopijo do mene, nekateri so tudi po 10 ali več let starejši, mi iskreno sežejo v roko in izrečejo pohvalo. Lep občutek! Ni pa vedno tako. Kot pri vsakem poklicu so prisotni takšni in drugačni odnosi. Menim, da je treba vsakega koreografa, ki je v plesu nekaj dosegel, spoštovati.
Story: Čemu pa vi kot koreografinja dajete največ poudarka?
Moj cilj ni narediti plesalca, ki bo le zmagoval na tekmovanjih na državni ravni, temveč ga izoblikovati v vsestranskega plesalca, ki bo nekoč mogoče stopal po mojih stopinjah in izpolnil svoje ambicije tudi v tujini. Prav zaradi tega jim z odhodi na tuje plesne delavnice poskušam približati in odpreti tudi ta svet. Lani oktobra sem mladince (od 11 do 14 let) peljala v London, kar se je za njih izkazalo kot velik izziv. Pri organizaciji sta mi na pomoč priskočili moji asistentki in prijateljici Viki Čerček in Barbara Šuštaršič.
Story: Kakšen je občutek, ko vas še posebej mlajši varovanci jemljejo za zgled?
Seveda nosim zelo veliko odgovornost, saj v teh letih otroci vse informacije, ki jim jih posreduješ, vsrkajo kot goba. Sama se še vedno spominjam svoje učiteljice Nataše Lovše, ki je bila takrat moja vzornica in me je naučila najpomembnejših lekcij, ki so mi ostale v spominu do danes. Že pri devetih letih me je peljala v Anglijo, kjer sva obiskovali klase in plesne predstave. Zavedam se, da se me bodo tudi moji varovanci spominjali čez 10 let. Ta občutek je izredno lep, zato jih je toliko težje zapustiti vsakič, ko imam daljše obveznosti v tujini.
Story: Pa vas pri podvigih v tujini podpirajo?
Moji varovanci so že dovolj stari, zlasti člani, da moje karierne odločitve razumejo in me podpirajo. Odhod in uspehe v tujini mi želita tudi starša, čeprav bi večina mislila, da bi me prav zaradi družinske plesne šole poskušala zadržati doma. Priznam pa, da nisem tak tip človeka, da bi za vedno zapustila Slovenijo, domov se bom redno vračala.
Los Angeles: Nabrala si bo novih moči
“Zadnje mesece sem bila polno zaposlena s treningi za tekme državnih prvenstev, čakata nas še dve evropski prvenstvi, tako da se moja sezona zaključi julija, potem pa načrtujem tudi malo daljši postanek v ZDA. Pred odhodom bodo sledila še snemanja za slovenske estradnike, načrtujem priprave za naslednjo sezono, pripravljamo nov šov za casinoje, pričakujem pa tudi klic za snemanje novega videospota z evropskim pevcem.
Komaj čakam skorajšnji prihod našega plesalca in koreografa Matevža Česna, ki je v Londonu dokončal plesno akademijo, s katerim bova zagotovo ušpičila kakšnem plesni hec (smeh). Vrnitve v Los Angeles se že zelo veselim, saj si bom po neštetih koreografijah in obveznostih lahko ponovno napolnila baterije in se znova vrnila v vlogo plesalke. Že ko prispem na letališče, začutim energijo mesta, ki ga obožujem, tam živim svojo profesionalno plesno pot, ki sem jo vedno le sanjala.”
Anja Kontrec
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del