Nika Kljun se je v Ameriki osvobodila zlobnih jezikov

"Manj sem obremenjena z mnenjem ljudi, modrejša sem, naučila sem se dajati prednost določenim stvarem. Dojela sem bistvo," lahkotno, kot je njen ples, pripoveduje o življenjski prelomnici in obenem slalomski vožnji, s katero šviga po mestu angelov. V neizprosnem svetu plesa se je ustalila na vrhu z nagonsko željo po ohranjanju svojega sloga. Tega predaja naprej generacijam, ki stopajo v njene plesne čeveljčke. V zatišju plesne šole Bolero sva spregovorili o Niki – o njeni viziji pedagogike, o jahanju valov influencerstva, osvoboditvi, pripadnosti in željah po družinskem življenju.

Na drugi strani oblakov preživite zavidljivo veliko ur. Na uho mi je prišlo, da zaradi sentimentalnosti hranite vse letalske vozovnice.

Bolje, da me ne povprašate po točnem številu vozovnic in škatel, ki so se nakopičile med leti. Nekatere je že načel zob časa, zaradi zbledelosti črnila ni mogoče razločiti kraja potovanja. Zbiranja sem se lotila pred desetletjem, kot odraz hvaležnosti za povabila na gostovanja, ne da bi se zavedala, da se bo moja kariera tako razcvetela. V mojih pričakovanjih ime Nika Kljun ni bilo zapisano kot globalno prepoznavno. Pogosto se uščipnem, da se prepričam o realnosti.

Danes poučujete na največji ameriški plesni konvenciji Jump, klasiki za koreografe svetovnega kova. Vsak petek iz Los Angelesa letite v različna ameriška mesta, tudi v Kanado in Mehiko. Otroci ne pridejo le na plesne ure, od vas dobijo motivacijske nauke o tem, kako se prebiti do uspeha. Kaj tamkajšnje učence razlikuje od slovenskih?

Ameriška plesna industrija je mnogo bolj naklonjena in dostopnejša mladoletnim, predvsem zaradi kopice televizijskih oddaj, podeljevanj nagrad in pevcev svetovnega kova, katerih vizualni koncept pogosto vključuje prav delo z otroki. Treningi otrok se tamkaj enačijo s treningi odraslih v Sloveniji. Če si dovolj dober kot otrok, ples čez noč postane tvoje profesionalno delo. To so bistvene razlike. Na TV Sloveniji tovrstne platforme in koncepti skorajda ne obstajajo, če pa že, verjetno zanje ni plačila oziroma je zanemarljivo majhno. Vendar Slovenci radi tekmujemo. Motivacija tukajšnjih plesalcev tiči predvsem v boju za prevlado na domačih tekmovanjih, tu se z državnih prvenstev kvalificiraš med evropsko in svetovno elito.

Ali v otroku emocionalno zaznate delček sebe?

Prav gotovo. Poistovetim se z neustavljivimi mladimi plesalci, z žarom v njihovih očeh, ki vedno tičijo v prvi vrsti, ponavljajo gibe in zagrizejo v ples s polnimi močmi. Srčno rada sodelujem z njimi, jim odpiram vrata, jih usmerjam in plesno izpopolnjujem. Biti učiteljica takšnim je zlata vredno, ker vem, da njihov žar ne bo nikoli izginil.

So pogosto srečujete s posamezniki, v ozadju katerih stojijo starši z željo po izživetosti lastnih sanj?

Teh je ogromno. Ne samo v Ameriki, tudi pri nas.

Posvetite pa se lahko le peščici najboljših. Med drugim gostujete v najbolj priznani losangeleški plesni akademiji Millenium Dance Complex, kamor ste kot najstnica prihajali z željo po znanju. Vas nenehno predajanje znanja nikoli ne izčrpa?

Imam izrazito pedagoško plat. Učenje mi daje občutek doma. Učenci mi povrnejo vso energijo, ki jo dajem od sebe. Zagon otrok vpliva na mojo motivacijo, starejši, že izpopolnjeni plesalci pa me z lojalnostjo tako do mene kot do mojih treningov zelo motivirajo. V zadoščenje mi je, ko na svetovnih odrih nastopijo z različnimi zvezdniki. Zanimiv je njihov pogled na prednost današnjega sveta – socialna omrežja, s katerimi so le klik daleč od izobrazbe. Te priložnosti sama kot plesalka v nastajanju nisem imela.

Vizualizacija je pomembna, za plesalce še posebej. Ali morate še danes preučevati druge koreografije, da bi bili na tekočem s trendi?

Seveda, čeprav se temu nagonsko izogibam, in sicer zaradi želje po ohranjanju pristnosti v svojem stilu. Ne želim pasti pod vpliv drugih. Nobena kopija ni boljša od originala, pravijo.

Ravno zato vas opažajo prek socialnih omrežij. Z ameriško televizijsko osebnostjo in pevko Paulo Abdul ste začeli sodelovati ravno po tem, ko je z vami vzpostavila stik prek Instagrama. Koliko poslov se zgodi tako?

Nekateri delijo moje objave, drugi me pokličejo ali to storijo njihovi menedžerji. Približno tri četrtine sodelovanj se začne na Instagramu, kar je poseben občutek, saj sem ne nazadnje predstavnica generacije, ko internet ni niti obstajal, ko smo se rodili. Moj namen ni torej nikoli bil postati vplivnica.

Bili pa ste ena od prvih, ki je zajahala valove YouTuba že pred desetimi leti.

Drži. Prelomno je bilo obdobje, ko sem začela objavljati posnetke treningov Bolerovcev. Posnetki so postali presežek na spletu. Ljudje ne vedo, da smo imeli za tisto obdobje nadpovprečno število ogledov, kar je bila odskočna deska mojega mednarodnega pedagoškega dela.

Ste danes dosegli točko, ko lahko sami izbirate projekte - z namenom, da ohranjate standarde?

Vsak dan znova. Moja asistentka se rada pošali, da je gospodična 'ne.' (smeh) Zaradi konvencije in rednega učenja je težko sesti na letalo za 16 ur. Dnevno žongliram med vplivnico, profesionalno koreografinjo in pedagoginjo. Zaradi socialnih omrežij dobivam ogromno ponudb glasbenih založb za pripravo posnetkov s koreografijami na pesmi njihovih varovancev. Vendar prioriteta bo vedno poučevanje, čeprav je na Instagramu ogromne mreženja. Zato tudi nikoli nisem posvečala posebne pozornosti objavam zasebnega življenja kot takšnega. Moj profil je Nikin portfolio.

Radi tudi poudarite, da vas je Amerika osvobodila.

Res je, predvsem zlobnih jezikov.

Uspeh Slovencev zna biti pri drugih Slovencih precej osovražen.

Zdi se, da s težavo verjamejo, celo zaupajo v možnost uspeha in dosežka v takšni meri. V preteklosti je mnogo ljudi z delom v tujini naredilo iz muhe slona, nato pa so spoznali, da življenje le ni takšno. Majhnost je vgravirana v Slovencih. Ne upamo si sanjati na veliko.

Vi ste. Vam je v desetletju življenja tam uspelo uspešno zagristi v občutek majhnosti v velikem mestu, kot je Los Angeles?

V Los Angelesu bom vedno tujka. Čutim pa povezanost in pripadnost tamkajšnjemu življenjskemu slogu.

Vam prideta ameriška brezbrižnost in težava pri ustvarjanju pristnega kroga bližnjih do živega?

Los Angeles ti obljublja in zagotavlja svobodo, nikakor pa ne trdnih prijateljstev. Razširjena je ideologija, da je prijateljstvo vredno toliko časa, dokler v njem tičijo interesi in koristi. Imam tri najboljše prijatelje in vsi prihajajo iz Evrope. Torej, gre za mesto, v katerem lahko gradim kariero, ne pa družine in tesnih prijateljstev. Lagala bi, če bi dejala, da se nikoli ne počutim osamljeno, vendar če delim dobro z drugimi, se mi to povrne. V moje življenje zdaj korakajo meni podobni ljudje, ki imajo radi Niko, in ne Nike Kljun, blagovne znamke.

Imate to srečo, da hitro začutite energijo sočloveka?

Pri 30 letih sem predvsem postala previdnejša pri spuščanju ljudi v življenje. Rada naredim selekcijo. Postala sem manj obremenjena z mnenjem ljudi, sem modrejša, naučila sem se dajanja prednosti določenim stvarem. Dojela sem bistvo.

Nekoč ste mi dejali, da ste v trenutku, ko ste stopili na tamkajšnja tla, začutili, da je to vaš dom. Vidite v njem potencial, da nekoč postane dom tudi vaših potomcev?

Pogovori s partnerjem, Dancem, še niso v fazi, kje bi vzgajala in šolala otroka. Strinjava se, da je znanje, pridobljeno v evropskih šolah, mnogo boljše, pogoji pa mirnejši in varnejši. V bližnji prihodnosti bi družino zagotovo ustvarila v Los Angelesu. Tam, kjer je delo, tam si bom ustvarila življenje. Navsezadnje se tja nisem preselila, da na seznamu želja odkljukam uspeh in se vrnem nazaj.

Vlivate občutek srčnosti, ki je večja od neprizanesljivosti sveta, v katerem se gibate s takšno lahkoto. Občutite še danes potrebo po dokazovanju?

Vsakodnevno. Čutim pa, da se bodo prioritete z ustaljenostjo zagotovo spremenile. Življenjski ciklus se zgodi spontano, vendar se s partnerjem ne bova nikoli ločila od plesa. Še naprej bova vozila slalom med njim in zasebnim življenjem.

Vaš otrok bo zagotovo znal govoriti slovensko, dansko in angleško.

In špansko! Obožujem španščino. Prisiljena sem jo znati, saj je zaradi bližine Mehike v Kaliforniji veliko dvojezičnih znakov. Partnerja pa mi je celo uspelo naučiti nekaj ljubkih slovenskih besed, vendar me tudi on ne sili, da bi se morala naučiti govoriti dansko. Ne nazadnje se niti on ne vidi več na Danskem, pa čeprav tam že 85 let stoji njihova družinska plesna šola. Ples je v njih, kot pri nas, dodobra ukoreninjen.

Kako pa se soočate s staranjem, glede na to, da v ospredje prodirajo čedalje mlajše generacije?

Moja generacija je garala zaradi ljubezni do plesa, zaradi želje podajanja znanja in izobraževanja. To imamo v krvi. Zdajšnje generacije so željne slave, veliko bolj kot naša. V veliki meri gradijo na prepoznavnosti. Po 27 letih izkušenj se ne počutim ogroženo zaradi novincev, ker gre ne nazadnje za razliko med kvaliteto in kvantiteto. Nihče z dveletnimi izkušnjami ne more prekositi in izbrisati mojega znanja.

Je to vsesplošna skrb starejše plesne generacije?

Vsekakor. Mladi se morajo vprašati, ali je ples njihovo poslanstvo. Ali v sebi gojijo občutek za pedagogiko, čut za vodenje? Sem zelo ljudska. Mar mi je za učence in pričakujem, da vsak trener svojim učencem, ki plačajo za ure, preda kakovostno znanje. Mlade je treba podkovati z izkušnjami in jih pripraviti na situacije, ko pristanejo v zadregi, ko ne vedo, kako ravnati z menedžerji in pogodbami. Obstaja ogromno veščin, ki jih nekdo, ki se je naučil plesati prek spleta, ne more podajati naprej. Sama si še danes ogledam različne predstave, muzikale, plesne filme in preučujem zgodovino plesa.

In takrat se prevetrite in prizemljite.

Ne potrebujem daljših obdobij za regeneracijo, življenjsko energijo dobim že s koreografijo, s katero sem zadovoljna in s katero osrečim plesalce, da so še boljši. Prizemljijo pa me trenutki s pasjim štirinožcem. Življenje ni samo ples …

Koliko časa si želite še plesati?

Vse življenje.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču