Nika Tomažinčič: Najraje peče sladice

Manekenstvo je moja služba, peka pa mi pomeni sprostitev, s katero nahranim dušo. (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Story
20. 6. 2011

Manekenka Nika Tomažinčič, ki s svojim fantom Rossom, sicer glasbenim producentom, ki sodeluje tudi s slovenskimi rokerji iz Siddharte, živi v Los Angelesu, se je za mesec dni vrnila domov na Primorsko. Pravi, da se je najbolj veselila 'rabutanja' češenj in mamine kuhe.

Leta 2000 ste pri rosnih 15 letih podpisali pogodbo s svetovno znano modno agencijo. Kako se vam je življenje takrat spremenilo?

Ker je vse prišlo bolj po naključju kot načrtovano, saj kot majhna deklica nikoli nisem sanjala o tem, da bi nekoč postala manekenka, pri tistih letih tega posla nisem jemala tako resno, bolj kot hobi. Zato se mi tudi življenje ni tako močno spremenilo.

Tisto poletje sem za mesec dni odpotovala v New York, vendar sem se jeseni vrnila domov, dokončala srednjo šolo in fakulteto, vmes pa vseskozi delala kot model. Pri 20 letih pa sem se za dalj časa odpravila v Milano in v Nemčijo, tudi v Miami in New York, zdaj pa že tri leta živim v Los Angelesu.

Pa ste na začetku po svetu potovali sami ali v spremstvu staršev?

Prvič, ko sem šla v New York, me je spremljala mama, ki je z menoj ostala teden dni, ko se je prepričala, da je vse urejeno, pa mi je zaupala, da lahko ostanem sama. Moj dan je bil itak sestavljen iz rutine, urnik je bil natrpan z avdicijami in modnimi revijami, tako da niti nisem imela časa, da bi lahko po svoje hodila naokoli.

Takrat po televiziji še ni bilo teh resničnostnih šovov, kjer izbirajo modele, tako da niti nisem vedela, kako celotna modna industrija poteka, zanesla sem se lahko le na svojo agencijo. Je pa res, da bi sama zelo težko pustila svojo 16-letno hčerko tako daleč. (smeh)

Danes bi vas pri 26 letih lahko uvrstili med manekenske veteranke. Že razmišljate o tem, kaj boste počeli po koncu kariere?

Seveda razmišljam tudi o tem, vendar zaradi sebe, ne zaradi tega, ker ne bi imela več ponudb za delo. Teh je, še posebej v Los Angelesu, za malo starejša dekleta na pretek, sicer ne toliko na modni brvi, ampak bolj za snemanje oglasov in katalogov.

Sem se pa začela usmerjati tudi v stvari, ki so me od nekdaj zanimale, ukvarjam se z modno fotografijo, zelo pa uživam tudi med peko slaščic, za katere sem že prejela nagrado. Manekenstvo je moja služba, peka pa mi pomeni sprostitev, s katero nahranim dušo. To me ohranja prizemljeno.

Pa vas je kdaj mikalo, da bi skrenili s te poti? Modna industrija je znana po tem, da skriva veliko pasti.

Danes lahko z gotovostjo rečem, da sem modni svet usvojila do njegovih korenin, saj deset let izkušenj res ni malo. Je pa res, da te na začetku ta svet očara, vidiš le blišč in glamur, zato skušnjav ni malo. Mogoče se jim sama nisem uklonila ravno zaradi tega, ker si dejansko nisem od nekdaj želela postati manekenka. Vse se mi je dogajalo sproti, sama sem se le prepustila toku.

Nekatera dekleta s to mislijo odraščajo, se v svet odpravijo takoj po srednji šoli in si življenja brez manekenstva ne predstavljajo. Pripravljene so narediti vse za uspeh, zato večina mladih deklet skrene s poti.

Pa so se kdaj našli ljudje, ki so vam ponujali priložnost, ki bi jo lahko obžalovali, če bi jo zagrabili?

Seveda se temu nisem mogla izogniti, vendar se to ne dogaja le v modni industriji. Tudi v podjetjih se najdejo ljudje, ki izkoriščajo podrejene, ali pa ljudje, ki bi za napredovanje storili vse.

Moti me splošno prepričanje, da je manekenstvo le velika zabava, kot mogoče deluje na prvi pogled, vendar se zadaj skriva veliko trdega dela, vloženega truda, neprespanih noči in dela v nemogočih vremenskih razmerah. Delo je tako fizično kot psihično naporno.

Zadnja tri leta živite v Los Angelesu, kjer sta si s fantom ustvarila dom. Kako pogosto se vračate domov na Primorsko?

Enkrat ali dvakrat na leto se vrnem domov, sicer pa večino časa preživim v Los Angelesu, kjer s fantom Rossom živiva čisto normalno življenje, čeprav bi si marsikdo mislil, da v tem mestu to ni mogoče. Spoznala sva se že pred leti v New Yorku, sprva bila le prijatelja, potem pa se je iz tega razvila tudi ljubezen.

Kako pa bi opisali svoj vsakdanjik v mestu angelov in uresničenih sanj?

Možnosti je nešteto, zabav, na katere hodijo zvezdniki, je vsak večer na pretek, vendar se jih ne udeležujem. Popolnoma običajno je, da katerega od zvezdnikov srečaš na ulici, vendar sama nanje niti ne gledam tako, ne nazadnje so tudi oni le ljudje.

Nočno življenje je res pestro, vendar mi je veliko bolj blizu umirjen življenjski stil. Živim v hiši na Venice Beachu, ki bi jo lahko primerjali z našim Portorožem, zelo veliko mi pomeni, da sem blizu morja, hodim na avdicije, sicer pa z Rossom in najinim psičkom veliko časa preživim na prostem, največkrat na katerem od bližnjih hribov.

Imela bi svoj butik s slaščicami

Čeprav na prvi pogled manekenstvo in peka slaščic ne gresta skupaj, pa Nika v izdelavi svoji sladkih kulinaričnih dobrot neizmerno uživa. Celo tako, da je zanje prejela tudi nagrado in si v prihodnje želi imeti tudi svoj kotiček, kjer bi lahko ljudem ponudila nekaj novega. Sladice bi združila tudi s ponudbo vin, saj je kot rojena Primorka že v otroških letih spremljala domačine, ki so pridelovali vino in olivno olje. “To mi je najbolj ostalo v spominu in starejša sem, bolj začenjam ceniti stvari, s katerimi sem odraščala in ki sem jih takrat imela za samoumevne.”

Napisala: Anja Kontrec

Nova Story že v prodaji

Story