Zobozdravnika, ki smo ga pred časom gledali v filmu Pr' Hostar, ga zdaj lahko spremljamo še v seriji V dvoje.
Je res, da ste bili na šoli v Brežicah z igralcem Klemenom Slakonjo skupaj v dramskem krožku?
Res sva skupaj igrala v dveh gimnazijskih predstavah in mislim, da so bile to za oba prve odrske izkušnje.
Ste si kdaj želeli postati profesionalni igralec?
Glede študija igralstva so bili prebliski in še vedno so, čeprav me najbrž ravno kombinacija amaterskega igranja in poklica, ki ga opravljam, preveč osrečuje, da bi se čemurkoli od tega odrekel.
Kdo pa vas je pravzaprav navdušil za igro?
Že kot otrok sem želel biti deležen pozornosti, kot se za edinca tudi spodobi. Preobrat pa je bil v gimnaziji, ko me je profesorica, slovenistka in vodja gimnazijske dramske skupine, med poukom kar določila, da bom igral v predstavi. Rekla je, da bo treba energijo, s katero sem motil pouk, preusmeriti v kaj drugega.
Po poklicu ste zobozdravnik – kako najdete čas za vse projekte, igranje, petje in še kaj, ob službi? Je to samo stvar organizacije in razumevajočega delodajalca?
Oboje navedeno je nujno, da so vse te dejavnosti združljive. Poleg tega pa je ključnega pomena podpora mojega dekleta in neomajna želja po ustvarjanju ter izražanju.
Ste imeli kdaj pomislek, da vas pa mogoče ljudje ne bodo imeli za resnega zobozdravnika, če se pojavljate na Youtubu, filmskih platnih itd.?
To je bila dolgo moja paranoja. Še vedno se dostikrat sprašujem, kako bodo različni ljudje sprejemali moje različne izraznosti, a je zdaj dosti lažje. Sploh zdaj, ko se je zame zgodil ta trk svetov s snemanjem skečev Zobozdravnikov. Pozitivni odzivi ljudi ovržejo strahove. Ne nazadnje, kar delam, delam za ljudi in mi je še kako mar za njihovo mnenje. To je potem smerokaz, da veš, kam naprej.
Vedno nekako delujete v tandemu skupaj z režiserjem (in še marsikaj drugega) Luko Marčetičem – je prijateljstvo tudi eden od razlogov, da se odločate za sodelovanje pri projektih?
Najprej sva sodelovala na snemanju nikoli dokončane amaterske grozljivke Nevarna igra, šele potem sva postala cimra in prijatelja. Isti humor, skupni vsakdanjiki, sladko-kisle prigode študentskega življenja in ljubezni, Lukovo tehnično znanje, volja, rdeča nit in žilica za režijo so bili najboljši pogoji, da se je zgodilo, kar se je. Oba veva, da se lahko drug na drugega vedno zaneseva.
Vrniva se na aktualno drugo sezono serijo V dvoje – verjamete v življenje v dvoje?
Koncept V dvoje mi je všeč iz več razlogov. Že zato, ker imamo Slovenci privilegij dvojine. Lažje je, če imaš prijatelja, partnerja, državo zaveznico, psa ali pa, ko ima par še en par. Tudi če trdimo, da smo sami, nismo zares sami. Vedno sta vsaj dva. Naša stvarnost in naš ideal, naš razum in naše čustvo ... Ampak dvojina premaga dvojnost, tako da glasujem za življenje v dvoje.
Kakšna je vaša letošnja novoletna zaobljuba?
V vsakem primeru je novoletna zaobljuba boljša kot novoletno obžalovanje. Letos si bom zaobljubil, da se bom sproti bolj ubogal. Če pa zdaj ne uspe, je tu še vedno naslednje novo leto.
Besedilo: Ksenija Sedej // Fotografije: Jan Jenko