Nikola Niklanović velja za 'maskoto' restavracije Maxim, saj je pred nekaj meseci dopolnil častitljivih 90 let. Ob visokem jubileju so se njemu v čast zbrali nekdanji sodelavci v Hotelu Lev v Ljubljani, ki so bili del njegove bogate kariere, in obujali spomine na dogodivščine, ki so jih doživeli s številnimi pomembnimi osebami iz gospodarstva in politike tistega časa.
Vsi zbrani, med njimi nekateri natakarji in vajenci, ki so se kalili pod vodstvom chefa Nikole, so v preteklosti skrbeli za dobro počutje gostov, ki so zahajali v zelo priljubljeno restavracijo Maxim.
Ne glede na vse prigode pa imajo čisto vsi udeleženci dogodka eno skupno točko. Namreč, vsi se strinjajo, da je Nikola človek velikega formata. Ne le zaradi bogatega znanja in skoraj pet desetletij izkušenj v gostinstvu, temveč tudi zaradi veličine srca, značaja, pravičnosti in dobrodušnosti. K temu je po vsej verjetnosti pripomogla vzgoja, saj je Črnogorec po rodu eden izmed osmih otrok. Začel je kot natakar v enem izmed hotelov v Budvi, tam je spoznal tudi svojo ženo Vido, saj je bilo mesto priljubljeno letovišče za Slovence in ljubezen ga je tako leta 1953 pripeljala v Ljubljano, kjer si je ustvaril družino. Prvo zaposlitev je dobil v domu JLA, kjer je že po dveh letih kot natakar napredoval do funkcije šefa gostinstva. Pozneje je prevzel strežbo v Hotelu Turist, kjer je ostal 16 let.
Zlata leta Maximarketa
Leta 1974 je dobil ponudbo iz veleblagovnice Maximarket, točneje restavracije Maxim, že takrat uveljavljene in znane po odlični hrani in postrežbi. Ni naključje, da velja za eno izmed pomembnih oseb, ki so pripomogle k prepoznavnosti restavracije, saj je uvedel nov pristop pri strežbi. Menil je namreč, da mora stranka takoj po prihodu dobiti nekaj na krožnik in da se gost ne sme usesti in ostati pri prazni mizi. Tisto 'nekaj'se je imenovalo pečena šunka v kruhovem testu s hrenom in gobicami. Takih šunk se je samo za čas kosila razrezalo pred gosti kar nekaj, celih, seveda, in še za večerjo je ostala kakšna. Nikolo so obiskovalci vzeli za svojega in velikokrat je bilo slišati 'Gremo k Nikoli'. "Vsi, ki smo se imeli srečo učiti ob Nikoli, smo mu danes hvaležni, ker nas je venomer učil pravilnega, profesionalnega odnosa do gosta," je svojo izkušnjo opisal Matija Kafol, danes bivši vodja hotela Pri Mraku v središču Ljubljane. Pečena šunka pa ni bila edina posebnost restavracije. Tudi jedilni listi se niso uporabljali, prodaja in priporočanje sta potekala ustno, zelo prijetno, nevsiljivo in strokovno. V tistih časih je bilo veliko stalnih strank iz bližnjih ustanov in podjetij, pa tudi od daleč, ki so bila zelo uspešna, velikokrat se je zgodilo, da pri končnem obračunu v blagajni sploh ni bilo gotovine, bile pa so naročilnice in računi so bili vedno plačani v roku. Kljub obsežnemu delu je Nikola ostal zvest svojim natakarskim koreninam in skozi leta izučil mnogo vajencev, ki še danes dosegajo uspehe v gostinski panogi. Po upokojitvi leta 1988 se je vrnil v Črno goro, kjer je v Budvi honorarno delal pri sorodniku, nato pa nekaj let še v hotelu v svojem rojstnem kraju Sveti Štefan, kjer si je nedaleč stran z bratoma zgradil tudi počitniško hišo. Danes uživa jesen svojega življenja v družinskem krogu z dvema otrokoma in vnukom, živi sam, redno obiskuje ženo v domu za starejše občane in se s prijatelji velikokrat srečuje ob kavi ali na kosilu.
