Matej Rimanić: “Nikoli nisem pričakoval, da me bodo ljudje v filmski industriji jemali tako resno”

27. 11. 2022 | Vir: Story
Deli
Matej Rimanić: “Nikoli nisem pričakoval, da me bodo ljudje v filmski industriji jemali tako resno” (foto: Foto: Aleksandra Saša Prelesnik)
Foto: Aleksandra Saša Prelesnik

Z enim najbolj obetavnih slovenskih predstavnikov filmske industrije Matejem Rimanićem smo spregovorili o poti do prestižne nagrade na filmskem festivalu v Cannesu, formuli, ki nas nasmeje, in primorskem zraku, ki je 'kriv' za svežino, ki jo prinaša v prostor slovenske komedije.

22-letni Primorec s svojo nalezljivo karizmo slovensko komedijo dviguje na raven, ki si jo zasluži: "Številni namreč trdijo, da je komedija nekaj povsem enostavnega in da je nasmejati ljudi zelo preprosto. A dobra komedija ni narejena z levo roko – biti smešen in zabaven je prava znanost."

Lovorike kažejo, da je Matej odkril zmagovalno recepturo zanjo: je ustvarjalec avtentičnega podkasta Chlani, na TikTok profilu ima več kot 60 tisoč sledilcev, s čimer se uvršča v zgornji vrh najbolj vplivnih slovenskih kreativcev, celotno dosedanje udejstvovanje na parketu filmskih vsebin pa je nadgradil z laskavo nagrado. Na letošnjem filmskem festivalu v Cannesu je bil namreč izbran v tekmovalni program, kjer je v posebno kategorijo kratkih filmov, dolgih od 30 sekund do tri minute, vstopil s filmom Love in Plane Sight in zanj prejel glavno nagrado.

Matej, kaj vas je pravzaprav vodilo v svet filma – je šlo za splet naključij ali ste se s strastjo do njega poigravali že od nekdaj?

Navdih mi je vlila predvsem aplikacija Vine, na kateri sem pravzaprav začel ustvarjati. To, da so ljudje ustvarjali viralne videe in nato dobili vlogo v uspešni seriji, se je zdela dobra bližnjica do vstopa v sicer nedostopen filmski svet. Iz Vinea, kjer sem lahko ustvarjal do šest sekund dolge videe, sem presedlal na Instagram, kjer sem lahko ustvarjal minutne. Iz tega že lahko nastane zgodba za kratek film. Že od nekdaj mi je bilo lepo poslušati ter deliti zanimive zgodbe in film je zajel skupek vsega, kar mi je všeč.

Imate v mislih kakšen kultni film, ki je na vas pustil pečat?

Indiana Jones, od nekdaj. Sicer ni bil ravno film, ki bi me spodbudil k snemanju in režiji, ravno nasprotno – zaradi njega sem najprej želel postati arheolog. Me je pa v zadnjem času izredno navdušil film Bullet Train, v katerem zaigra Brad Pitt. Iz kreativnega vidika je bil tako drugačen, da sem ob ogledu noro užival.

No, pozneje ste se vseeno odločili za študij režije, katerega ravnokar zaključujete. Imate ob sebi mentorja oziroma nekoga, ki bdi nad vašim procesom ustvarjanja in vam lahko vedno ponudi dober nasvet?

Največ so me naučili ravno skupni projekti preteklih let in ljudje, s katerimi sodelujem.

Kateri so glavni pogoji vašega kreativnega procesa ustvarjanja?

Kolikor klišejsko se sliši, idejo vedno začutim. Ko si jo do podrobnosti predstavljam na platnu, potem vem, da je dobra. To je moje merilo. Ravnokar dokončujem scenarij novega kratkega filma, pri katerem sem, ko sem ostal brez ideje, upošteval nasvet okolice – ustvari nekaj, kar ti je blizu in osebno. Ko mi je dober prijatelj zaupal, da je imel kot otrok astmo in zaradi nje ni mogel teči, je eden izmed likov postal navdahnjen prav po njem. Pri ustvarjanju mi zdaj močno pomagajo tudi izkušnje nastopanja na nekaj stand upih po Sloveniji. In tako se je rodila glavna ideja – film o svetu, v katerem sta humor in smeh prepovedana, in v katerem policist lovi ilegalnega stand up komika.

Dojemate svojo mladost in svežino, ki jo z njo prinašate, kot prednost v filmski industriji, ali gre za dvorezni meč, saj navsezadnje še gradite na kilometrini izkušenj? Kako gledajo starešine filma na vas kot novinca?

Jaz sem svojo kilometrino pravzaprav začel nabirati že zelo zgodaj. Ne nazadnje sem v svetu komedije in filma že od leta 2016, kar so že precej lepa leta. Uspeh na TikToku se je verjetno rodil ravno zaradi tega že usvojenega znanja in kilometrine. Menim pa tudi, da na začetku vsi delamo slabo in sem 'slabo' vsebino prežvečil že pred leti. Nisem pa pričakoval, da me bodo ljudje v profesionalnem svetu jemali tako resno. Če postaneš nagrajenec v Cannesu pri 22 ali 45 letih, ni pomembno – nagrada pomeni enako v vseh življenjskih obdobjih in vsi te potrepljajo po rami.

Glede na to, da ste v določeni meri samouk, kakšno zadoščenje vam je prinesla nagrada v kategoriji kratkih filmov s TikToka na filmskem festivalu v Cannesu?

To je težko pojasniti, ne da bi zvenelo vzvišeno. Čutil sem, da bo prej ali slej nekdo opazil in začel ceniti moje delo. Nagrada je preprosto postala ogromna potrditev dosedanjega truda in je hkrati odprla številna vrata. Nedavno sem v trgovini srečal prijateljico, ki me je ogovorila v stilu: "Rimke, lepo te je videti, zdaj, ko si slaven in bogat na rdeči preprogi." Jaz sem na rdeči preprogi zastonj in moje življenje je še vedno enako. Še vedno spim v svoji sobi pri mami doma. (smeh) Spomnimo se Quentina Tarantina, ki je, ko je pobral svojo prvo nagrado Palme d'Or na festivalu v Cannesu, dejal, da je ostal brez zadnjega centa, ker je vse svoje prihranke vložil v produkcijo filma. Ljudje si pogosto napačno predstavljajo, da je nekdo, ki dobi nagrado, tudi milijonar.

Se na takšnem festivalu na globalni ravni občuti majhnost države, iz katere prihajate?

Že res, da smo Slovenci majhni, ampak nikoli nisem dobil občutka, da se moram zaradi majhnosti trikrat bolj dokazovati. Vsi se moramo dokazovati. Se pa prednost naše majhnosti občuti predvsem na domačem terenu, saj že z udeležbo kakšnega pomembnega dogodka v enem večeru spoznaš celotno industrijo.

Lahko kratki filmi v svoji sporočilnosti konkurirajo celovečercem?

Mislim, da imata enako vrednost. Zdi pa se, da številni dojema mentaliteto kratkega filma na način, da imajo omejen čas in da morajo ujeti samo trenutek celotne zgodbe. Jaz nanje – in prepričan sem, da je to navdušilo tudi žirante v Cannesu – gledam kot celoto. Film mora še vedno upodobiti smiselni začetek, sredino in konec.

V intervjuju za Metropolitanovih 33 pod 33 ste dejali, da vam je bilo zanimivo opazovati občinstvo, ki je v vašem filmu odkrilo različna sporočila – tudi takšna, kakršnih niste našli niti sami. Vas je katera interpretacija še posebej presenetila in navdušila?

Vse so bile precej podobne primerom iz srednje šole, ko učiteljica slovenščine zahteva, da učenci povedo, kaj je recimo mislil pesnik, ko je napisal, da je lik odprl vrata. Nekoč sem bral intervju z nekim režiserjem, ki je dobil oskarja za najboljši scenarij za grozljivko – tudi on je prebiral različne teorije na spletu in naletel na eno, ki je trdila, kako fenomenalno je bilo, da je eden izmed njegovih likov na violino igral Beethovnovo simfonijo. On je nato dejal, da o tem sploh ni razmišljal in da je igralcu zgolj naročil, naj nekaj odigra. Malo v šali, malo zares – umetniki takrat, ko občinstvo dodeli globlji pomen njihovemu delu, izpadejo boljši kreativci.

Med drugim ste tudi ustvarjalec podkasta CHLANI, ki ga vodite skupaj s prijateljem Juretom Šavronom. V njem se vam pogosto pridružijo znani gosti, s čimer zagotavljate avtentičnost in vedno poskrbite za sproščeno dinamiko. Teme, ki jih obravnavate, so pogosto absurdne, a vedno življenjske. Kaj je vaša receptura za uspeh?

Predvsem se dobro zavedamo, kaj pomeni delati kakovostno vsebino in zakaj jo sploh ustvarjamo. Že na začetku smo se dogovorili, da dokler nimamo okvirnega koncepta in formule, kako bo vse skupaj videti, ne bomo snemali. Očitno se je to izplačalo, saj naši poslušalci radi povedo, da se od prve do zadnje epizode vedno ve, kdo smo, kaj smo in kakšen je naš namen. Poleg tega naš podkast vedno začenjamo s temo, kakšen je bil naš teden. Pri tem vedno delimo smešne, poučne in predvsem takšne zgodbe, s katerimi se ljudje lahko poistovetijo. Dotaknemo se pravzaprav vsega. Če z občinstvom delim neprijetno prigodo, ki mi jo je zakuhala moja bivša, je to zagotovo nekaj, s čimer se poistoveti vsaj nekaj naših sledilcev. To je formula. Če smo že tukaj zaradi ljudi, je prav, da jim nekaj dobrega tudi postrežemo.

Slovenska komedija sicer poka po šivih od ustvarjalcev, ki jo znajo izredno dobro upravičiti v pravem pomenu besede. Bi lahko označili svoj faktor x, s katerim izstopate iz povprečja?

Zasluge gredo predvsem nam, Primorcem. V slovenskem krogu šaljivcev se lahko delimo na Obalo in preostanek Slovenije. Primorci smo posebne vrste ljudje. (smeh) Slovenski humor v povprečju namreč temelji na šalah o taščah, kar ni nič novega, mi pa na plan prihajamo z drugačnimi idejami, ker v sebi nosimo pridih drugega, mediteranskega sveta.

Kaj po vaših izkušnjah najbolj nasmeje Slovence?

Brez dvoma to, da se s humorjem poistovetijo, da je humor simpatičen in da ima tisti, ki ga ustvarja, pristne emocije. Veliko komikov in ljudi nasploh se preveč cenzurira. Na našem podkastu smo seveda spoštljivi, a pogosto govorimo o temah, ki bi nam marsikdo očital. O spolnosti, recimo. O neprijetnem vonju tam spodaj naše bivše. Z gostjo Majo Grintal, seksologinjo, smo v eni izmed epizod obdelali tematiko in jo naredili predvsem poučno za naše ženske poslušalke.

Je v času, ko se je določenih tem izredno delikatno lotevati in ljudje hitro postanejo užaljeni, velik zalogaj ustvarjati komedijo?

Predvsem se moramo zavedati, da v komediji vsi dobijo isto dozo. Če si velik, majhen, katerekoli barve in usmerjenosti. Komedija ne pozna meja.

A za kreativnost - in predvsem zanjo - je potrebna vaja. Nekje sem zasledila, da zanjo uporabljate učinkovit trik.

Res je. Vsak dan si vzamem pol ure, da izberem nekaj besed in poskušam napisati nekaj šal v povezavi z njimi. Včasih jih nastane petnajst, drugič samo dve, a pomemben je trening. Hitro sem namreč ugotovil, da se ne morem kar usesti in pričakovati, da bodo ideje padale same od sebe.

Kaj nasmeje vas?

Dobro vprašanje. Eden slabših delov biti komik je zagotovo to, da na komedijo gledaš malo drugače. Če te želi nekdo nasmejati, morajo biti šale predvsem sveže, saj smo vsega že navajeni. Pogosto se mi dogaja, da ob ogledu določenega stand upa hitro ugotovim, da je komik določeno podlago pripravil zato, da bo čez dve minuti povedal določeno šalo. In vedno jo. Bolj kot komedije in filme si ogledujem njihove formule strukture. To je pač moja poklicna deformacija. (smeh)

Napisala: Neja Drozg // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju