Nina Bešter (certificirana oskrbnica malih živali): Ko so psi v dobri družbi

23. 3. 2019 | Vir: Jana
Deli
Varstvu psov sta s partnerjem Aljošo dodala še pasji salon za nego kosmatincev. (foto: ALEKSANDRA SAšA PRELESNIK)
ALEKSANDRA SAšA PRELESNIK

Zgodba o dekletu, ki ponudi roko pasjim lastnikom, ko se srečajo s težavo: kam s štirinožcem med dopustom?

Dnevne obveznosti in daljše počitniške odsotnosti so za lastnike štirinožcev velik trn v peti. Kam s psom v teh primerih? Lastniki pričakujejo dobro prehrano, obilo gibanja, pozornost in ne nazadnje tudi skrb za zdravje kosmatinca. Z dejavnostjo, ki hvaležno jadra na valovih novodobnih potreb lastnikov, se ukvarja simpatično dekle, katere srčno poslanstvo je omogočiti prijeten dopust tako človeku kot njegovemu najboljšemu prijatelju. Uspelo ji je ustvariti širok krog varovancev, ki jo z mahajočimi repki in iskrenimi pogledi obiščejo vsak dan, nekateri že več let zapored. Zgodi se tudi, da kateri od kužkov sploh noče domov. »Starši so bili prepričani, da sem kot večina otrok, ki si želijo psa,« se Beštrova spominja časov, preden se ji je uresničila otroška želja.

Dvanajst let je bila stara – leta 2003 je bilo to –, ko je prag njenega doma prestopila prva psička, bernska planšarka Lucy. Čez dve leti je prišel samček Rondo in zaradi njega je začela verjeti, da lahko svojo strast deli z drugimi. Nina je iz ljubiteljstva razvila poslovno idejo in postala mlada podjetnica. Dejavnost cveti, kakopak: »V Sloveniji je vse več psov, ki živijo kot družinski člani, in ne kot okras na verigi,« pojasnjuje Beštrova. Zanimanja oziroma potreb po varstvu je čedalje več – in z njimi priporočil, ki jih ima, razumljivo, najraje. Postanejo potrditev, da si njeno delo nesporno zasluži zaupanje.

Resno delo se začne med dopusti

Z varstvom se je začela ukvarjati v najstniških letih, v srednji šoli. Včlanila se je v forum za pasje navdušence in iz nekaj nedolžnih prošenj in sprva treh psičkov na leto med poletnimi počitnicami, ko se je sporočilo širilo od ust do ust, se je dejavnost začela širiti. Na fakulteti je izbrala izredni program, da je lahko začela – ne samo med počitnicami, vse več je bilo vmesnih terminov. Zdaj se s tem ukvarja profesionalno. »Študirala sem popolno nasprotje, grafično in medijsko tehniko na Naravoslovnotehniški fakulteti,« pove.

»Zanimali sta me fotografija in oblikovanje.« Ker je v tej smeri delal tudi njen oče, je dvomesečno pripravništvo opravljala pri njem in verjetno bi, kot pravi, v tem poslu tudi končala, če ne bi šlo za kosmatince: »To, da sem morala zaradi študija svoje pse večkrat pustiti same čez dan, je bila največja muka. Zgodnje vstajanje in nato sprehod, potem pa me cel dan ni bilo nazaj domov – počutila sem se ujeto. Rada sem zunaj. In ko gredo drugi na dopust, se zame šele začne resno delo.« Vrhunec njene sezone so ravno dopusti, zlasti poletni.

»To je edina pomanjkljivost, s katero se srečujem kot mlada podjetnica, in še te ne jemljem kot oviro. V začetku leta si organiziram dopust, ki je običajno aprila, na začetku junija in konec septembra. Ne morem se spontano odločiti, da grem konec tedna na morje. To pri tem delu pač ne gre,« je iskrena. In še ko je živela pri starših, s pomočjo ni rada obremenjevala bližnjih. Nasprotno, zaupa, gre za poklic, ki si ga je izbrala in ga želi opravljati sama.

Nesoglasja med psi nikoli ne nastanejo brez razloga

Za njen naziv – uradno certificirana oskrbnica malih živali – je dvakrat na leto treba opraviti izobraževanje, ki ga organizira Veterinarska uprava Republike Slovenije. Nato opravljaš izpit: »Menim, da bi morali sistem spremeniti. Hotel lahko odpre prav vsak, tudi če še sploh ni imel nikoli svojega psa. Ljudje se ne zavedajo, da je čuvati pse velika odgovornost.« Hiša v idili okrožja gradu Krumperk, v kateri prebiva danes, je bila kupljena s tem namenom. Zato je ena redkih, ki ima varstvo psov doma – v pravem pomenu te besede. V zgornjem nadstropju so štiri sobane, vsaka ima svojo zofo, če se kužki med seboj ne razumejo.

»Nekateri psi želijo imeti svoj mir, zato jim priskrbim osebni prostor. Tudi jedo ločeno. Možnost ločevanja mora obstajati,« opozarja. Odzvanja namreč mnogo primerov iz varstva, ko se psi stepejo, celo uhajajo. »Med psi nesoglasja nikoli ne nastanejo brez razloga. Pred vsakim napadom oddajajo številne znake in opozorila, vendar če jih človek ne zna prebrati, nastane problem.« Zakon dovoljuje v varstvu imeti 10 psov. Za notranje prostore z izjemo senzorjev za dim ni predpisanih posebnih pravil, treba pa je voditi evidenco gostov. Prva psička je bila karakterno izjemno močna, od nje se je veliko naučila. Zato danes ne sprejema nevzgojenih psov. Je pa res, da ljudje velikokrat podcenjujejo svoje pse, razloži: »Kadar imajo postavljene meje, ni težav.«

Pred prvim srečanjem obvezno pripravi spoznavne urice. Na kratko: lastniki pridejo s psom na obisk za pol ure, pri čemer sta zraven dva Ninina psa. Odloči se na podlagi prvega stika: »Kadar opazim, da gre za plašnega ali ne povsem samozavestnega psa, načeloma vedno dodelim dnevno varstvo – kar pomeni, da k meni pridejo zjutraj in psa popoldne oziroma prihodnje dan poberejo. Odvisno od dogovora. Plašni pes nas pred prvim daljšim varstvom tako obišče večkrat, da spoznam njegovo obnašanje v notranjem prostoru, zlasti sobivanje z drugimi psi.« Nato lastniki povedo svoje zahteve.

Beštrova je ena izmed redkih, ki od lastnikov pričakuje, da hrano za pse prinesejo s seboj, s čimer preprečuje verjetnost prebavnih težav zaradi nepoznane hrane. Za pse nemudoma postane varen pristan, lastnikom pa mora še zlesti pod kožo, se rada pošali: »Prvič lastnike skrbi, ali bo vse potekalo gladko. Navadno jim pošiljam fotografije s sprehodov, da so pomirjeni. Drugič je že lažje, mi povedo, in brez težav jih pustijo v varstvu.«

Za čim bolj kakovostno in vzajemno sodelovanje je obvezno vzpostaviti odnos z lastnikom. Ti ji zaupajo, z nekaterimi je celo spletla prijateljstvo. Celodnevno delo pač terja svoj davek in tudi okolica se je morala privaditi na njeno prilagojeno socialno življenje. Večina bližnjih sicer ima pse, in če ne gre drugače, svoj mir in počitek najde v skupnih sprehodih – seveda s štirinožci ob boku. »Družba in energija, ki jo oddajajo psi, sta prioriteti mojega dela. Pravzaprav ga ne jemljem kot delo. Delam, ampak delo postane način življenja.« 

Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju