Scenaristka in redaktorica oddaje Turbulenca, ki letos jeseni obeležuje svojo 10-letnico, je ustvarila scenarij za dokumentarni film Mesto svetlobe.
Končali ste študij primerjalne književnosti in sociologije kulture. Kako se je začelo vaše sodelovanje na televiziji?
V tretjem letniku študija sem na poti na predavanja videla plakat, ki je vabil na avdicijo na RTV SLO. Avdicijo sem opravila in nato se je začelo enoletno izobraževanje: govorne vaje, interpretacija besedil, dokumentaristika ... Najprej sem začela delati v kulturnem uredništvu, kjer sem pripravljala predvsem prispevke s področja gledališča in literature; urejala in vodila sem tudi jezikovno oddajo Minute za jezik; zdaj pa že nekaj let delam na izobraževalnem uredništvu.
Pred kratkim ste posneli dokumentarni film Mesto svetlobe. Kako je nastala ideja zanj?
Marko Kumer, režiser, s katerim sva že v času Evropske prestolnice kulture v Mariboru veliko sodelovala, mi je pred časom pripovedoval o podobah iz svojega otroštva, o razpokanih hišah, delih mesta, ki so se potopili v jezero, nastalo zaradi kopanja premoga, o tresenju tal, o neznosnem smradu, ki tiči v Šoštanju. Vse te impresije so tudi mene zelo prevzele, in ker je bil Šoštanj prav v tistem času medijsko zelo oblegan zaradi dogajanja okoli gradnje bloka TEŠ6, se nam je zdelo, da bi to bila dobra tema za dokumentarec.
Kakšen je namen filma?
Predvsem pokazati vitalnost in optimizem prebivalcev mesta, ki je dobilo zaradi projekta gradnje bloka 6 v očeh okolice črn madež. Želeli smo tudi namigniti, da vsakega od nas nekaj zaznamuje, nekaj, kar je večje od nas, česar ne moremo zares odstaniti, premakniti; tako kot naši izbrani protagonisti ne morejo izbrisati elektrarne. Poleg tega smo želeli pokukati v življenja tistih, katerih zgodbe bi sicer zaradi (negativne) medijske izpostavljenosti mesta ostale neslišane.
Z Urbanom Zorkom razvijate dokumentarni film Nedeljsko kosilo. Bo film ponudil vpogled v nedeljska kosila slovenskih družin?
Dokumentarni film Nedeljsko kosilo nastaja pod okriljem EnaBande, trenutno pa sva še v fazi raziskovanja in naju zanimajo vse različne podobe tega, za našo regijo precej značilnega rituala. Je pa res, da je za naju pri tem veliko pomembnejše vprašanje družine oz. skupine, ki sedi za isto mizo, in njihove dinamike kot pa kosilo samo.
Kakšno je navadno vaše nedeljsko kosilo?
V zadnjem času se moja nedeljska kosila največkrat zgodijo pri družinah, ki jih z Urbanom obiskujeva. Sama sicer nimam posebnih ritualov, povezanih z nedeljskim kosilom, zato pa me tako zelo zanimajo tisti, ki jih imajo.
Kaj vas izpolnjuje poleg dela?
Potovanja, za katera si poskušam enkrat na leto vzeti čas, pogovori z ljudmi, ki jih zaradi narave svojega dela srečujem in ki širijo smer mojega pogleda; preživljanje časa s prijatelji, ki bogatijo moj svet, in tedensko druženje z otroki iz Varne hiše.
Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Miran Juršič