Nina Gazibara: Ne uporabljam botoksa, polnil in na operacije niti ne mislim

Nina Gazibara: Ne uporabljam botoksa, polnil in na operacije niti ne mislim (foto: Osebni album) Osebni album
Vir: Story
16. 11. 2019

Nina Gazibara, nekdanja manekenka, ki se še vedno tu pa tam sprehodi po modni brvi. Nekoč ena od najlepših žensk v bivši Jugoslaviji o lepoti, ljubezni in življenju ...

Ob vašem imenu vsakdo pomisli na to, da ste bili nekoč ena od najboljših manekenk v nekdanji Jugoslaviji. Kakšne spomine imate na to obdobje?

Na to intenzivno 20-letno obdobje imam čudovite spomine! Delala sem namreč pri nas in v tujini in se s tem preživljala vse do 50. leta. Potem je nastopilo obdobje redne zaposlitve. Nisem pa v bistvu nikoli nehala! Še vedno reklamiram različna podjetja in nastopim na kakšni modni reviji. Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja sem vodila manekenske tečaje in dekletom omogočala, da so delala v tujini in v avstrijski agenciji, za katero sem tudi sama delala. Organizirala sem tudi modne revije za obilnejše postave z večjo konfekcijsko številko in za starejše. Odziv je bil zelo dober, saj je bila moda vedno podrejena mladim. Na televiziji sem deset let vodila modno oddajo Sijaj in dve leti oddajo Modna dežela. Spoznala sem ogromno ljudi, kar mi je bilo pisano na kožo, ker sem zelo družabna oseba. V tistih časih smo se veliko družili tudi po revijah in po snemanjih. Hodili smo v disko ali na večerje. Te vezi s številnimi iz Zagreba in Beograda sem ohranila še do danes! A ne le prek telefona ali FB, tudi srečamo se in poklepetamo v živo. Med nami ni bilo negativne konkurence, saj smo drugi drugim priporočali fotografe in organizatorje modnih revij in snemanj. Tako je prišlo do izmenjave in nismo bili omejeni le na republike nekdanje Jugoslavije. Redno sem delala na vseh modnih sejmih v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu. Na revije so me vabili tudi v Sarajevo, Skopje in druga mesta. Modna industrija je bila takrat pri nas zelo razvita. Za svoje manekensko delo sem pri 36 letih dobila tudi naziv manekenka leta, neke vrste mali viktor ali oskar. V italijanski modni knjigi za obdobje 70. in 80. let, kjer je bil pregled vseh modnih agencij v Evropi, me je izpostavila manekenska agencija iz Milana, za katero sem delala. Delala sem še v Rimu, na Dunaju, v Gradcu, po 30. letu starosti pa največ v Celovcu, saj sem takrat že imela otroka, zato več kot tri do pet dni nisem bila odsotna od doma. Za tuje koledarje in kataloge sem slikala tudi na Sejšelih in v Keniji.

Ste se morali med kariero za svoj videz veliko odrekati?

Ne! Bila sem naravno vitka. Telovadila sem le med nosečnostjo in po porodu. V lepotne salone sem začela hoditi šele po 40. letu. Prvo snemanje sem imela za perilo Lisca mesec dni po porodu! Vseeno je treba imeti neki poklic! Sama sem končala vzgojiteljsko šolo in pri 47 letih na GZ tudi izpite za poslovodjo. Delala sem v nekaterih modnih trgovinah in v predstavništvu naše Mure.

Kako se vam zdi pojav influencerjev v modnem svetu oziroma nasploh?

Vse se spreminja in vedno bodo taki, ki premikajo meje znanega in že uporabljenega v modnem svetu, tudi če niso začeli kot modeli, oblikovalci, organizatorji. Začeli so z blogi na FB in Instagramu. Znali so uporabiti svoj naravni talent, ki jih je odnesel v povsem nove in neznane vode.

Je zaradi vašega dela trpelo zasebno življenje?

Včasih seveda, kot pri vseh v podobnih poslih. Vaje, pomerjanje oblačil in potovanja so stalnica kot pri glasbenikih in igralcih. Ko imaš družino, pa obseg dela prilagodiš drugačnemu načinu življenja, kot če si samski brez drugih obveznosti. Brez pomoči moža, mame in vrtca ni šlo! Te vrste dela nimajo nekega stalnega urnika. Vaje in snemanja se zavlečejo, dela se ob koncih tedna, praznikih ... Imaš pa tudi več počitnic! Tako imenovani mrtvi meseci v manekenstvu sta bila dva meseca pozimi in dva poleti.

Še danes spremljate modo kot nekoč?

Zadnjih nekaj let precej manj. Še vedno si ogledam kakšno modno revijo in modo spremljam v revijah ali na internetu. Zadnji dve leti sem se več ukvarjala s stanovanjem in opremljanjem. Tudi v mladih letih moja prioriteta nista bila ne moda ne kupovanje blagovnih znamk. Bolj dom, vrt in potovanja. Delno sem to žensko strast glede oblačil in kozmetike izživela skozi modne revije in snemanja, zato pri meni ni več tako izrazita. Moda se tudi ni tako hitro spreminjala in smo en slog nosili nekaj let, kot npr. široka ramena, srednje visoke pete ipd.

Sorodno dušo ste našli v zrelih letih ...

Ločila sem se po petih letih zveze in 16 letih zakona. Ko si starejši, je težje ustvariti stabilno in kakovostno zvezo. Smo že izoblikovane osebnosti! Ne zaljubiš se tako hitro, moškega obravnavaš celovito, in ne samo po videzu ali dobrem seksu. V ospredje pridejo značaj, koliko imata snovi za pogovor in skupni interesi. Naučiš se, da vsak potrebuje tudi prostor in čas samo zase! In ne tarnaš, če dolgo gleda nogomet ali si vzame čas za moške pogovore. Samsko življenje v mladih letih, ko imaš obilo časa zase in druženje, se čez leta bistveno spreminja in od nas zahteva čedalje več prilagajanja, strpnosti in kompromisov zaradi družine in službe. Po 12 letih, odkar sva se s partnerjem spoznala, sva v resnem razmerju osem let. Za skupno življenje pod eno streho sva se odločila pred slabim letom dni po nekajmesečnem prenavljanju stanovanja, ki bo ustrezalo obema.

Kako gledate na ljubezen zdaj, ko ste bolj zreli?

V 20 letih po ločitvi sem imela le nekaj zvez, ki se niso obdržale. Po daljšem samskem obdobju sem se zaljubila, ko sem najmanj pričakovala. Torej je res, da se ljubezen dogaja tudi v zrelih letih in ni bistveno drugačna kot v mladosti. Le ne hitiš več toliko, vidiš in občutiš veliko več odtenkov in znaš uživati v malih dogodkih, druženjih, izletih, trenutkih, ker se zavedaš, da je vse minljivo in ti ni več ostalo veliko od življenja.

Znani ste tudi po tem, da nimate nobenih lepotnih popravkov. Kako sploh gledate na obsedenost žensk z mladostjo?

Narava me je obdarila s privlačno zunanjostjo in ni bilo potrebe. Ne uporabljam botoksa, polnil in na operacije niti ne mislim. Staranje sem sprejela kot neizogibno stvarnost in se počasi spreminjala. Ne starajo se vsi enako. Zadovoljno, ljubezni polno življenje, posel, ki ga rad opravljaš, življenje brez večjih tragedij zagotovo vplivajo na to, kakšen si videti. Sebe nisem nikoli imela za kakšno lepotico. Vedno so se našle lepše! Ni vse v videzu. Pomembno je, kako se giblješ, kako se pogovarjaš, kakšen je ton tvojega glasu, šarm, samozavest, ki jo izžarevaš, in ne nazadnje, kako si videti, kako izbiraš in nosiš oblačila in kako se ličiš. Vse mlajša in mlajša dekleta se poslužujejo popravkov, čeprav strokovnjaki pravijo, da naj se kirurških posegov raje lotevamo po 40. letu starosti. Odločitev je prepuščena posameznikom! Nezadovoljstva z življenjem se ne da popraviti samo z operacijami, treba se je potruditi, da srečo najdeš sam!

Nova Story že v prodaji

Story