Spoznali sva se na snemanju Usodnega vina, ko je s Pavletom Ravnohribom snemala enega prvih prizorov nove sezone, čisto zares pa tokrat, ko sva se za intervju sestali v kavarni ljubljanskega Slona. Moji klepetavosti sicer le redko kdo konkurira, a Nina s tem ni imela prevelikih težav, kar mi je bilo všeč. In tako sva začeli klepetati o zimi, o tem, kako se njenim radostim prepuščajo kot družina, ter o tem, kakšna je dinamika z dvema sinovoma, možem in kariero, ki je iz leta v leto bogatejša.
Story: Zunaj je mraz, tista prava zima. Ste tudi vi takšna navdušenka nad belimi dnevi?
Nina: Rada imam vse letne čase, sta mi pa jesen in zima še posebno pri srcu. Všeč mi je, ker se narava umiri, postane skrivnostna, se jeseni ovije v lepe barve, pozimi pa postane pusta, a z izrazitimi in lepimi detajli, za katere moraš seveda imeti odprto oko. Pozimi se v meni umiri želja po nenehnem skakanju in zunanjih aktivnostih, rada preberem kakšno dobro knjigo, rada sem zavita v odejo. Pomirijo me snežinke, ki nežno in enakomerno padajo na tla. Prijetno mi je. Zima je tako skopa z vsemi svojimi lepotami, da pridejo detajli resnično do izraza, in to imam rada.
Story: Tudi smučanje?
Nina: Tudi. Ne ždim samo noter in zime ne opazujem le skozi okno. Rada grem ven, rada grem na Šmarno goro ali kakšen bližnji hrib, rada imam zimske športe, smučanje, tek na smučeh ... če se le da, se z družino odpravimo na smučanje. Letos smo na snemanju Usodnega vina imeli dobrih deset dni počitnic, ki sem jih dobro izkoristila, so pa zimske počitnice pri meni žal delovne. Otroka se bosta sicer odpravila na smučanje z mojo sestro, sama bom pa še videla, kako se bodo stvari razvile.
Story: Imate sicer odrasle otroke, ampak vseeno. Imate kakšne lepe spomine iz dni, ko sta bila vaša sinova še mlajša?
Nina: Kljub temu da sta sinova stara 16 in 12 let, se vsako leto znova izredno razveselita snega. Mlajšemu je še posebno všeč, ko Koseški bajer zamrzne, živimo tudi v bližini šolskega dvorišča, na katerem je manjši hrib, in zanimivo je videti, kako ta hribček v zimskem času zaživi. Ko zapade sneg, moram Mihi pripraviti zimske stvari, on pa se odpravi s svojimi sanmi in plastično lopato na sneg. Tudi po štiri ure je s prijatelji zunaj, gradijo igluje in uživajo v zimskih radostih. Nimam samo spominov, ko sta bila mlajša, ampak tudi od zdaj, ko sta večja in ko je zavest bolj razvita, ko se tega še bolj veselita.
Story: Vsi starši se sicer navadno jezijo, ker najstnikov ne morejo zvabiti od telefonov. Kako pa je pri vas?
Nina: Starejši sin se na primer ne hodi več sankati, mi je pa zdaj že nekajkrat rekel, da so se s prijatelji dobili zvečer in se kepali. Seveda je njega težje dobiti ven, v to zimsko idilo, moram pa reči, da jima telefon in računalnik vseeno kar malce omejujem. Rečem jima, naj gresta raje ven, kot da sta na telefonih ali pred televizorjem. Mlajši še gre, ker vseeno najde svoje otroško veselje, starejši pa malce manj.
Story: Kaj pa zdaj, če govorimo o vzgoji, o omejitvah. Kako s partnerjem to usklajujeta? Sta 'en dober, en slab policaj' ali sta pri vzgoji skladna?
Nina: Zelo dobro vprašanje. Midva ne trobiva v isti rog in nisva vedno složna. Velikokrat sva, velikokrat pa tudi ne, kar je v glavnem tudi razlog, da se kdaj spreva. Sicer se z možem odlično razumeva, nimava nobenih problemov in jih drug drugemu tudi ne povzročava. Sva trden par. Pri vzgoji se sicer včasih malce razhajava, ker sem jaz veliko bolj dosledna in veliko več zahtevam od otrok, ne popuščam in grem včasih tudi na milo ali na silo. Mož pa je bolj popustljiv, nima toliko zahtev in velikokrat popusti, tudi zato, ker je to lažje. Včasih v kakšnih pogovornih oddajah poslušam, kako morata biti starša složna. Verjetno tako res dosežeš stvari hitreje, po drugi strani pa mislim, da je čisto prav, da otroka zaznata en in drugi princip.
Story: Zanimivo, kako smo ženske vse pogosteje bolj 'trdne' in odločne kot moški. Vsaj jaz to opažam ...
Nina: V resnici bi bila težko oba dominantna. Vedno je nekdo bolj kot drugi. In mislim, da tudi ne bi bilo dobro, če bi bila oba stroga, vztrajna in dosledna. Morda je čisto v redu, da je nekdo malce bolj popustljiv. Pa tudi to, da so ženske takšne in vsi moški bolj pasivni, ni nekaj splošnega. Verjetno je to odvisno od notranje energije, od tega, kdo prevzame vodilno vlogo. Je pa tudi res, da se dominantnost razvije v fazi, ko ženska postane mama.
Story: Kako pa si vidva s partnerjem vzameta čas zase?
Nina: Morda bi se lahko več razvajala, kot se, ampak ko imaš družino in otroke, se moraš prav zavestno odločiti, da se greš razvajat. Vse skupaj tako hitro leti mimo, da včasih preprosto ni časa za to. Kljub vsemu pa z Matjažem veliko hodiva skupaj v hribe, greva v koče, ko se le da, greva skupaj v savno ali na kakšno masažo, včasih greva skupaj pogledat kaj v Cankarjev dom ... Poleg tega pa mi Matjaž veliko pomaga pri gospodinjskih opravilih. Velikokrat nakupi stvari, skuha, ko mene ni, vedno poskrbi, da stvari tečejo tako, kot je treba. To so za nekoga čisto brezzvezne stvari, meni pa veliko pomenijo. Ni pa tako, da bi šla enkrat na mesec kam. Morda tudi to še pride.
Story: In če se še za trenutek ustavimo pri sinovih. Ju vaše delo navdušuje, sta že namignila, da bi šla po vaših stopinjah?
Nina: To ju ne fascinira toliko, ampak za moj poklic pokažeta dovolj zanimanja. Starejši sin mi je že večkrat rekel, da bi prišel na snemanje, in je tudi že prišel enkrat ali dvakrat. Malce je pokukal v garderobe, videl je, koliko ljudi pri tem sodeluje, kakšne studie imamo, tudi med snemanjem je bil prisoten ... mislim, da ti takšen obisk studia da popolnoma drug pogled na serijo, kot ko jo gledaš s kavča. Mlajši pa še ni izrazil te želje, razen tega, da je pripomnil, da bi šel tudi on, če je lahko šel Luka.
Story: Kaj pa zdaj, ko je starejši že v puberteti? Kako se spopadate s tem?
Nina: Presenetljivo dobro. (smeh) Manj je naporno kot takrat, ko sta bila še majhna. Predvsem starejši sin Luka je bil zelo živ in svojeglav otrok, ki ni veliko ubogal. Zdaj pa se je umiril, ima sicer svoje pubertetniške fore, ampak ni nič nevzdržnega. Morda prav zaradi tega, ker je bil kot majhen zelo pobalinski in me je že takrat dobro natreniral. (smeh) Kot mama ocenjujem, da je to obdobje, ko je bolj odrasel, ko se mu da stvari bolj dopovedati, ko je bolj dozorel ... da mi je bolj lepo z njim, kot ko je bil še majhen. Manjšega pa je zdaj začela dajati puberteta, malce se je umiril, občutljiv je ... ampak to je vse obvladljivo, s tem dobro shajamo.
Story: Kako pa se spominjate svojih najstniških dni?
Nina: To so bila zelo lepa leta. Vse je bilo tako razburljivo, vse se mi je zdelo tako fascinantno, ko sem šla kot 16-letnica s prijateljico ven, ko sva se zrihtali, oblekli sva se malce bolj 'alter' in sva šli. Zdelo se mi je, kot da je ves svet moj, in teh občutkov se ne da več opisati. Zdaj bi lahko šla na konec sveta, pa ne bi čutila takšnega razburjenja in vznemirjenja. Spomnim se tudi, da sem imela 16 let in da je Billy Idol takrat imel uspešnico Sweet 16 in kako sem si vedno predstavljala, da to poje samo meni. To so bila lepa leta. Seveda pa tudi jaz nisem bila ravno pridna, bila sem tudi malce nagajiva. Starši so me oštevali predvsem zato, ker sem tako rada hodila ven. (smeh) Ampak nikoli nisem zašla. Ne v alkohol ne v droge, šolo sem normalno delala.
Story: Kaj pa, če bi lahko ta Nina zdaj dala nasvet Nini v začetku najstniških let?
Nina: Absolutno bi ji rekla, naj se ukvarja s športom, naj bo ustvarjalna, naj ima hobije, ki napolnijo njeno dušo in srce. Naj bo čim več z dobrimi prijatelji, naj čim več hodi okrog, ampak ne samo na zabave, tudi na izlete, na plavanje, v hribe, v gledališče, naj poskuša biti vesel človek ne glede na težave, predvsem pa naj bo dobra. Ker se dobro vedno vrača z dobrim. To je vse, o čem drugem ji ne bi težila. (smeh)
Kaja Milanič
