Nina je ena izmed tistih slovenskih igralk, ki s svojimi različnimi vlogami zna prepričati gledalce – bodisi v gledališču bodisi pred TV-sprejemniki.
Če jo je nekoč zaznamovala vloga Metke v kultnem filmu Outsider, jo lahko danes med drugim spremljamo tudi v dveh priljubljenih televizijskih serijah – Usodno vino in Reka ljubezni. Kaj pa na družbenih omrežjih, ki so postala del naših življenj? Tam pa Nine Ivanič za zdaj (še) ne bomo našli.
Poletje se je resnično poslovilo, kako ste ga preživeli?
Letos sem si res dodobra spočila. Imela sem zares zelo lepo poletje, polno doživetij, novih spoznanj, koristnih tudi za moj osebnostni razvoj. Vreme je bilo zelo lepo, z družino smo veliko časa preživeli na morju, potem sem bila še s sestro na Kornatih, torej sem doživela res tiste počitnice, ko si človek reče, da se je odklopil.
Ste ena redkih znanih osebnosti, ki ni prisotna na družbenih omrežjih. Kako vam je uspelo, da vas digitalni svet še ni posrkal vase?
Uspe mi čisto preprosto, ker enostavno tega digitalnega sveta res ne maram. Ni mi ljub, ni mi blizu, me izčrpava in me nervira. Raje doživljam stvarnost tukaj in zdaj, to stvarnost, ki nas obdaja. Ne želim živeti v nekem vzporednem, digitalnem svetu, ki mi je popolnoma odveč. Vztrajam pa samo zaradi tega, ker ne želim dajati drugim ljudem povoda, da bodo še dlje časa na telefonih in spremljali vse pomembne in nepomembne objave. Sama ne želim pasti v to. Čeprav mislim, da bom zaradi določenih stvari morala popustiti in si ustvariti vsaj Instagram.
Zagotovo pa vas je vase posrkala igra, kjer na različnih odrih blestite že več kot 20 let. Kakšna dekle je bila Nina – če jo z igralskega vidika primerjava z dnem, ko ste prvič stopili na oder, in z današnjimi dnevi, ko vam izzivov ne zmanjka?!
Leta prinesejo marsikaj; izkušnje, utečenost, modrost, znanje, rutino, udomačenost. Leta so prinesla vse te modrosti, vse te izkušnje, vsa ta spoznanja. Z vsem tem, s čimer si obdarjen in obložen, je potem veliko lažje delati. Tudi sigurnost vase. Točno veš, česa si želiš in česa ne.
Če se dotakneva dveh priljubljenih serij – Reke ljubezni in Usodnega vino … Ali je težko 'preklapljati' med vlogami, vas morda kakšen lik kdaj zmede?
Nikoli se ne zmedem in tudi preklapljanje med liki mi ne povzroča nobenih težav. Ko imam včasih npr. šest živih predstav, potem pa še snemanje, se mi še nikoli ni zgodilo, da bi se kar zgubljala med temi liki. Točno vem, ko pridem na predstavo, koga ali kaj igram. Ko pridem na set, nimam s tem težav. Mislim, da jih večina igralcev nima, človek bi tako lahko sčasoma postal shizofren.
Seveda ne moreva mimo vaše vloge v kultnem filmu Outsider. Kako zelo se je po vašem mnenju od takrat spremenil slovenski film? Sploh se zdi, da danes manjka večnih filmov …
Ponosna sem, da sem odigrala vlogo Metke v Outsiderju. Film je dober in poznajo ga generacije. Vse, kar je dobro in resnično, je večno. Težko bi rekla, kako se je slovenski film razvijal. V vsakem obdobju nastajajo tako dobri kot slabi filmi.
Kaj sicer najraje počne Nina, ko ni vpeta v igralske obveznosti? Kaj vas takrat najbolj osreči?
Mir, možnost svobode izbiranja ... Zadnja leta mi sploh več ne pride na misel, da bi šla na šport, ki se odvija v dvorani, v zaprtem prostoru, ampak me samo vleče v naravo, in to v vseh letnih časih. Kadar ne snemam ali ne delam, sem zelo rada doma, zelo rada sem na kakšnem potovanju in zelo rada sem v naravi.
Zagotovo sta del te sreče tudi vaša družina in sinova, eden je že polnoleten. Morda tudi njega mika svet igre in odrov, ali je to še prehitro?
Glede na to, da je starejši sin zelo talentiran v slikanju, bo po vsej verjetnosti šel na likovno akademijo. Skoraj zagotovo, saj je zdaj v 4. letniku. Je pa bil seveda kdaj z mano na kakšnih prireditvah in so ga ta blišč, slava ter pomembni in znani ljudje malo prevzeli in je nekaj časa govoril, da bo tudi on šel na igralsko akademijo. Ampak kot ga čutim in vidim, mislim, da je zanj začrtana pot, in to je likovna umetnost.
In za konec še, kje vse vas bomo lahko spremljali do konca leta in še naprej? Načrti, zamisli in dogovori so verjetno že na mizi …
Nič kaj tako pomembnega in ciljnega se mi ne odvija. V življenju stvari kar sproti nekako poskušam reševati in nimam rada nekih dolgoročnih ciljev. Sprejemam življenje takšno, kakršno je, in tisto, kar mi pride naproti, verjamem, da mi je usojeno. Z neko daljno prihodnostjo se kaj dosti ne ukvarjam. Trenutno imam toliko nekih tekočih zadev, da vse to kar dan za dnem, kot bi rekla, lepo podelam. In kadar je vsega preveč, si rečem: dovolj je dnevu njegova lastna teža. Kar je v prihodnosti, me bo že počakalo. Tisto, kar je bilo, je že minilo. Za zdaj imam gledališče in snemanje Reke ljubezni. Kaj bo pa naprej, pa sam bog ve.
Kako se razumete z igralci?
Igralci se resnično večinoma med sabo zelo dobro razumemo. To ni nobena floskula. Dejansko tako je. Igralci smo karakterno takšni, da smo odprti, bolj ali manj tudi neposredni, čustveni, včasih seveda preide tudi do kakšnih napetosti. Če pa se kdaj kaj skregamo, je to zelo hitro minljivo. Poveš si tri besede v obraz in karavana gre dalje. Se mi zdi, da smo v Reki ljubezni med samo še bolj povezani, ker nas je manj. Vsaj takšen občutek imam (morda je moj podatek napačen). Dobro se razumem z ekipo, se pravi sektor maska, sektor kostumografija, garderoba, tehnika.
Besedilo: Alesh Maatko // Fotografije: Ana Gregorič
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču