Ena najbolj priljubljenih slovenskih igralk je ženska, s katero bi človek sedel in klepetal do onemoglosti, če bi lahko. Njen moto je nikoli ne reci nikoli in zelo dobro se ga drži.
Usodno vino, predstave, dom, družina ... Kako razpeti ste med vse našteto?
Trenutno sem zelo obremenjena in res veliko delam, ker snemam nadaljevanko Usodno vino in se pripravljam za gledališko predstavo Tajno društvo PGC. Zaradi snemanja nadaljevanke pogosto vstanem ob štirih in snemam do dopoldanske vaje, potem hitim nazaj na snemanje ali domov, če imam čas, zvečer imam spet vajo v gledališču ali predstave. Tempo je ubijalski in resnično čutim utrujenost.
Kdaj sploh najdete čas za učenje teksta pri Usodnem vinu, ki ga je verjetno ogromno?
Učim se, ko imam trenutek prostega časa, ki bi ga sicer namenila športu, branju, pospravljanju ... Dobra plat tega je, da sem zelo izboljšala sposobnost pomnjenja, ne samo jaz, tudi moji soigralci. Zelo hitro si moramo zapomniti besedilo, ker med snemanjem ni veliko časa za ponavljanje prizorov, ta sistem mora teči kot namazan, drugače je nemogoče posneti toliko materiala.
Smete improvizirati?
Skoraj nič. Si pa priredimo stavke, ker so včasih nerodni in neživljenjski, včasih kakšnega preskočimo, sicer pa se v glavnem držimo napisanega, da ne zmedemo drug drugega.
Vam je vloga Ines zlezla pod kožo?
Ines je čisto zanimiva vloga, ki se je zelo razvijala v času in mi ponujala široko paleto različnih stanj, čustev, značajskih lastnosti ... Pokazalo se je, da ni le živ hudič, ampak da je človek kot vsak, res pa je, da je nagnjena k negativnosti. (smeh) Morda bi pa z užitkom igrala tudi drugačno vlogo kot Ines.
Ines je manipulativna ženska. Ste sebe kdaj doživeli takšno?
Beseda manipulacija je tako negativno obarvana, pomeni, da ljudi nekako zlorabljaš, to pa ni v moji naravi. V Inesini je, v moji ni. To ni taktika, ki bi jo uporabljala, da bi prišla do cilja. Zdi se mi, da to dolgoročno ne prinese dobrih stvari, čudne energije zbeza na plan, res ne odobravam tega.
Se pa zato zelo radi smejete, tudi ko teče kamera, kajne? Obstajajo tudi posrečeni posnetki s snemanj Usodnega vina, v katerih prav vodite v napadih smeha.
To je tisti neobvladljiv smeh, ko mi začnejo solze liti iz oči, ker se res iz srca smejim. To je čista groza, ampak v pozitivnem smislu. Ko me popade smeh, ga ne morem ustaviti. Nikoli ne bi mogla biti voditeljica dnevnika na televiziji, ker vem, da bi me lahko zvilo ob čisto resnih prispevkih, hitro bi me dali med vremenarke. (smeh) Tudi na odru sem se že začela smejati med predstavo, pred občinstvom. Ko se mi zgodi situacija, ki me spravi v smeh, je konec z mano. Ne morem speljati.
Vam soigralci pomagajo?
Mi, seveda, saj me že vsi poznajo in vsi to vejo. Ko vidijo, da mi gre na smeh, speljejo tako, da grem lahko dol z odra in se odsmejem, se je pa tudi že zgodilo, da sem se odsmejala na odru.
Ampak saj to je simpatično, človeško.
Na začetku sem to še hotela skrivati in sta me popadla smeh in groza hkrati, zdaj se tega več ne otresam. Saj to ni nič groznega, zaradi tega sem dobila tudi veliko aplavzov od občinstva, ljudje to zelo dobro razumejo in sprejmejo.
Ste imeli kdaj pomisleke pred nastopom v telenoveli ali komercialni predstavi?
Ne, nikoli. Saj sem igralka, to je moj poklic, in nimam težav ne s tragedijo, ne s komedijo, ne s komercialo ... Sploh slednje se uporablja tako slabšalno, in mislim, da je to omejeno. Ne razumem, zakaj ne bi neka predstava, nadaljevanka ali film, v katerega je bil vložen denar, povrnil denar ali še zaslužil zraven.
Vseeno pa so igralci, ki vihajo nos nad tem.
No, saj jih veliko slabšalno govori tudi o komediji, kot da je vrhunska umetniška stvaritev samo tragedija ali drama, kar sploh ni res. Veliko težje je iskreno navdušiti in nasmejati občinstvo, igralec potrebuje to sposobnost, to žlahtnost. Tukaj takoj začutiš, kaj mislijo ljudje, ker je pokazatelj njihov smeh – po njihovem odzivu takoj veš, ali je predstava dobra ali ne, ali bo uspešna ali ne.
Kako zelo se je povečala vaša prepoznavnost, odkar ste v Usodnem vinu?
Prepoznavnost je bolj ali manj prisotna že od konca osemdesetih, ko sem začela delati na televiziji, tako da zdaj ne opazim bistvene razlike. Je pa res, da imam zdaj novo občinstvo, novo generacijo otrok, ki je osvežila to prepoznavnost. Sama se ne ukvarjam veliko s tem.
Kako pri tem svojem tempu poskrbite še za družino, ste superženska?
Ne, nisem. Stvari so zelo preproste: ne uspe mi vedno vsega narediti, kar je tudi prav. So dnevi, ko sem preveč zaposlena, in takrat več naredi moj mož, ki mi res veliko pomaga, saj skupaj kuhava, pospravljava ... Odkar sva skupaj, si vsa opravila razdeliva. Pri meni se izmenjujejo obdobja, ko se lahko posvetim domu in družini, in prav nič mi ni odveč, in obdobja, ko tega pač ne zmorem. Vedno pa poskrbim za to, da jemo doma. Ali jaz skuham ali pa pripravim in mož dokonča, ne hodimo veliko po gostilnah.
Imate pa zlatega moža.
Ja, res mi pomaga, čeprav se v življenju ukvarja s čisto drugimi stvarmi. Ampak naredi vse, kar ga prosim, poskrbi za dom in za otroka, samo navodila moram večkrat ponoviti.
Koliko sta stara vaša sinova?
Luka je 16, Miha bo kmalu 12.
Bi lahko rekli večji otroci, večje skrbi?
Ne, meni je kar všeč, da sta že velika, seveda pa pridejo drugačne skrbi. Pride puberteta, upiranje, zdaj Lukovi izhodi ... Ampak zanj me ni več strah glede drog in alkohola, vidim, da ni tak karakter, da bi ga to zanimalo, pa tudi sicer sem otroka tako vzgajala in smo zelo povezana, trdna družina. Dovolim mu, da kadi šišo, kaj drugega pa ne. Upam, da z drugim sinom tudi ne bo težav. Pri poklicu, ki ga imam, je veliko lažje, če so otroci starejši, se mi zdi.
Vam je bilo težko odhajati zvečer od doma na vaje in predstave, ko sta bila mlajša?
Ja, res. Ko me ni bilo, sta jokala za mano, nista zaspala, dokler se nisem vrnila, kar naprej sem imela občutek, da me otroka potrebujeta, mene pa ni. Zdaj sta bolj vesela, ko me ni, ker sem zahtevna mama, ki jima kar naprej nalaga obveznosti in jima teži. (smeh)
Pogrešate kdaj dom, ker ste veliko naokoli?
To je kar malo hecno pri meni. Družina in odnosi v njej, to je moja baza, to mora biti urejeno, tukaj ni dileme. Po eni strani sem zato zelo rada doma, ampak tudi zelo rada grem od doma, ker sem po značaju takšna, da ne zdržim dolgo na enem mestu. Ko pride lep konec tedna in sem prosta, velikokrat vztrajam, da se kam odpravimo skupaj, čeprav se vsem to vedno ne ljubi. Jaz pa rada grem, a ne sama. Velikokrat bi lahko šla kam s prijateljicami, pa sem vedno rekla ne, ker imam družino in je ta na prvem mestu. Da smo le skupaj, to mi veliko pomeni.
Ste uporabljali »babica servis«?
Sem, sem, ampak načeloma mi ni bilo do tega, da bi otroka nekam dala, da sem lahko šla kam sama z možem. Saj bo za to še čas.
Ampak včasih ste veliko potovali, tudi po eksotičnih krajih.
Ja, ampak ne z možem. Midva sva se zelo hitro, potem ko sva se spoznala, zaročila, poročila in imela otroke. Nisva imela pet ali deset skupnih let brez družine, ker sem si vedno želela, da bom še noro zaljubljena, ko bom dahnila svoj usodni da. Ne pa potem, ko te že malo mine in premišljuješ, kakšen naj bo naslednji korak v zvezi. So pa potovanja stvar, ki jo pogrešam in si jih zelo želim, čeprav sem v tem nekoliko osamljena. No, moj prvi sin bi šel, mož že malo manj, mlajši pa bi bil samo doma, tako da je čudež, da sploh kam gremo. In to je premalo za moj okus.
Vas kdaj skrbi, kako bo, ko bosta fanta pripeljala domov dekleti? Boste zoprna tašča?
Komaj čakam! Že zdaj vem, da bom velikokrat držala z dekleti. (smeh) Čeprav sta to moja otroka, stvari vedno najprej vidim z ženskega vidika, ne bom a priori potegnila z njima, ker sta moja sinova. Že zdaj jima kdaj operem možgane (smeh), ampak vse v mejah normale, le nisem tako tipično zaščitniška in posesivna mama, daleč od tega. Naj gresta od doma, ko bo pravi čas, naj se osamosvojita in živita svoje življenje, da bom tudi jaz lahko živela spet svojega z možem. Da me ne bi pri 35 letih spraševala, ali je kaj za kosilo! (smeh)
Pogrešate druženje z možem?
Tudi, ampak zdaj je čas za družino. Nikoli ne mislim, da se odrekam ali žrtvujem zaradi nje, srce mi narekuje, kako naj se obnašam. Vedno sem vedela, zakaj sem kaj storila, in ni mi bilo žal. Težko bi uživala v dvoje, če bi vedela, da otroka nekje jokata za nama, ker sva midva šla po svoje. Saj bosta, pravzaprav sta že tako hitro odrasla in še bo čas za vse drugo, čeprav bi si ga morda lahko že zdaj več vzela, hm ...
Ste kdaj pogrešali hčer pri toliko moške energije v hiši?
Ja, preveč, še zdaj jo včasih. Ko sem pred nekaj leti razmišljala o tretjem otroku, bi se takoj odločila zanj, če bi vedela, da bi punčka. Prav imela bi dva sinova in še eno hčerko, to bi se mi zdelo pravljično. Luštno, pridno hčerkico, prav tako.
Zelo ste energični in pozitivni. Imate kakšen recept za to?
Daleč od tega, da sem vedno dobre volje, znam biti tudi tečna, zadirčna, impulzivna. Rada pa živim energično, čeprav imam tudi krize, se razume. Velikokrat v življenju mi je bilo težko, preživela sem najrazličnejše stvari in tudi to me je oblikovalo in sem hvaležna. Če kdaj ne trpiš, nimaš možnosti razvoja, niti globine, ne moreš se odpreti drugim in postati sočuten, ranljiv. Energija, o kateri govorite, je nekaj, kar mi je bilo dano, to ni stvar mojega trenutnega počutja, moje kondicije, karakterja ...
To ste prinesli na svet.
Ja, res. Dano mi je bilo, da tudi, ko trpim, ne postanem zdolgočasena in brezvoljna, tudi takrat se borim. To je dano od zgoraj, to se pretaka. Moja razpoloženja se spreminjajo kot pri vseh drugih ljudeh, sem spontana in odzivna.
Omenili ste od zgoraj. Verjamete v nekaj več, v to, da ljudje krožimo kot večna energija?
Ja, ja. Niti ne zaradi kakšne izkušnje, ampak predvsem zato, ker sem bila vzgojena v katoliškem duhu in že verjamem v Boga. Pri nas smo verni. In verjamem, da se naše življenje ne konča s smrtjo, da nismo samo tukaj in zdaj po naključju. Zelo rada opazujem življenje in se poglabljam v to. Od nekaj so me zanimale filozofske misli in tovrstna vprašanja, včasih so me kar malo obsedala.
Pa se prizemljiva z vinom. Je za vas velikokrat usodno?
Oh, tudi to je že bilo. (smeh) Rada imam žlahtno kapljico in tudi moj tast Viktor je vinogradnik, ima majhen vinograd na Štajerskem, ampak dela zelo dobro vino, ki ga z veseljem okušamo. Tudi kozarca piva se ne branim, sem se ga pa začela izogibati, ker sem opazila, da mi je od njega rasel trebuh.
Besedilo: Katja Golob // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik
