Nina Kogej: Zaljubljena v potovanja

Internet ponuja neskončno možnosti branja odličnih blogov, potopisov ter raznovrstnih zgodb s potovanj. Veliko jih je tudi v slovenščini – in to dobrih! Tako dobrih, da nas zamika, da bi se naslednji dopust ali podaljšan vikend odpravili kar po njihovih stopinjah. Eden takih je tudi Ninin (nina-potuje.com).

Prosila bi vas, da se na kratko predstavite!

Uf, vedno je težko povedati sam kaj o sebi ... V prvi vrsti sem verjetno radovedna in zaljubljena v življenje ter hvaležna, da mi vsak dan postreže s presenečenji, iz katerih se lahko učim. Sem popotnica po duši, avanturistka, a tesno povezana z družino, zato se vedno rada vračam domov. Prav tako sem žena, mati in zadnjih pet let tudi popotniška blogerka.

Kaj bi počeli, če ne bi odgovarjali na moja vprašanja?

Ker se približuje naše naslednje potovanje, bi verjetno doma sestavljala našo okvirno pot.

Prepotovali in videli ste že veliko.

Ja, potujem tako rekoč že od tretjega leta, se pa v vseh teh letih potovanja zelo spreminjajo. Od tistih otroških, ki se jih ne spomnim prav veliko, do teh, ko so potovanja postala veliko bolj doživeta in raziskovalna.

Fotograf Arne Hodalič pa svetuje, da potujmo v revščino, v barakarska naselja, na poplavna območja, da bomo videli, kaj so problemi. Se strinjate z njim?

Ja, absolutno bi vsak moral videti, v kakšnih razmerah živijo nekateri ljudje – pravzaprav zelo veliko. Mi, ki imamo streho nad glavo, tekočo vodo, elektriko, toplo posteljo, udobne čevlje, preveč oblek, raznovrstno hrano ... se premalo zavedamo, da te stvari še zdaleč niso samoumevne. Premalo jih znamo ceniti, zato bi res vsak moral kdaj videti, kaj je pravzaprav življenje ... Žal nam za to, da vidimo, v kakšnih težkih in prav nič zavidanja vrednih razmerah nekateri živijo, sploh ni treba iti tako daleč ... Že v naši Sloveniji so ljudje, ki nimajo elektrike, vode, so lačni ...

Za potovanja so vas navdušili starši; menda so vas starši vzeli na pot, ko ste imeli komaj tri leta.

Zagotovo so krivec za moje popotniško navdušenje starši, ki so mi skozi odraščanje približevali potovanja in tuje dežele. Vse skupaj sem jaz le še malce bolj potencirala. Takrat smo s predelanim kombijem, v katerem smo spali in je bil začasno naš dom, prepotovali kar nekaj Evrope. Ko sem lahko sama oprtala nahrbtnik na rame, pa sem 'končno' odšla tudi iz Evrope in od takrat se komaj še znam ustaviti.

Kaj pa vaš mož Simon, je tudi on popotnik po duši ali se je tega nalezel od vas.

O ne, Simona sem pa s potovanji okužila kar sama. Preden je spoznal mene, še nikoli ni niti sedel na letalo. Ko sem to izvedela, sem se hitro morala prepričati, ali sva za skupaj, in ga malo za šalo, malo za res, preizkusila, kako vzdržljiv je. No, glede na to, da sva se poročila že po 11 mesecih, odkar sva se spoznala, je test opravil z odliko. (smeh)

Kako pa se sploh da danes privarčevati za takšne podvige?

V prvi vrsti moramo imeti željo in tudi prioritete, no, in seveda neki prihodek ... Najina največja strast so potovanja in tako sva se zanje pripravljena odreči drugim stvarem. Nekoč sem prijatelja spraševala, koliko zapravi za cigarete in kavo, in kar malo zadržala sapo, ko sva prišla do sklepa, da bi njegovi letni stroški za to razvado nanesli za eno ali celo dve konkretni potovanji n leto. Nič ne rečem, vsak ima svoje razvade, najine so pač potovanja.

Kako je z varnostjo? Se je kaj spremenilo v zadnjih nekaj letih?

Verjetno namigujete na teroristične napade? Če sem iskrena, sama glede varnosti nikoli nisem imela pomislekov. Seveda, zadnja leta je v ospredju terorizem, a to še ne pomeni, da ni obstajal že prej. Zunaj Evrope to ni nova stvar. In seveda, lahko si ob nepravem času na nepravem mestu, a enako je s prometno nesrečo, naravno katastrofo, boleznijo ... Če je nekoga strah, lahko le rečem, naj si izbere takšno destinacijo, kjer se bo počutil varno ... Nima smisla oditi nekam, kjer se ne počutiš sproščeno; navsezadnje so potovanja nekaj lepega in škoda bi jih bilo pokvariti zaradi nelagodja.

Zanimive dogodivščine, koristne nasvete, fotoreportaže beležite tudi na svojem blogu in spletni strani, javljate se na Facebooku?

Res je. Svojo strast do pisanja sem v zadnjih letih, ko sem večinoma pisala le za tiskane medije, preprosto obrnila v pisanje za blog. Še vedno pišem tudi za druge portale, revije, a v ospredju je že peto leto najin blog Nina Potuje, s katerim ugotavljam, da je to tista prava stvar, ki mi vedno znova v oči prikrade iskrice sreče in strasti. To preprosto rada počnem – še toliko bolj, ko dobim povratne informacije, da so nasveti dejansko nekomu prišli prav.

Vi ste torej tisti, ki vzame v roke fotografski fotoaparat in lovi svetlobo ter piše dobre zgodbe; kaj pa Simon?

V prvi vrsti sem jaz glavni krivec, a sedaj ne zaostaja veliko za mano niti Simon. Moja strast je pisanje, tako da Simon uspešno prevzema vajeti pri fotografiji in videovsebini.

Ali so vaša potovanja vsaj malo povezana z vašo zaposlitvijo ali res potujete samo med letnim dopustom?

V večini primerov so vsa potovanja nastala med najinim letnim dopustom. Morda sta v teh petih letih, odkar intenzivneje blogava, bili dve potovanji povezani z mojo zaposlitvijo. Marsikdo se čudi, kako imava lahko toliko dopusta, a s pravo organizacijo in vključevanjem praznikov se kar uspešno spopadava s prostimi dnevi. Za krajše potepe pa so dobri tudi že podaljšani vikendi.

Vajina življenja in s tem tudi potovanja je decembra lani obogatel še sinček Ren, ki skupaj z vama odkriva svet.

Na Rena sva dolgo čakala, zato je njegov prihod bil še posebno čaroben in zaželen. Sicer priznam, malo me je bilo strah, kaj bo zdaj s potovanji in posledično z blogom, a vse se da, če se hoče. Poleg tega pa želiva Renu pokazati svet in ga prek potovanj naučiti čim več stvari.<

Besedilo: Irena Vovk
Fotografije: osebni arhiv

Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del