Nina Pušlar: Klavir me včasih spravi ob živce!

Bi se vam lahko zgodilo, da bi vam, tako kot Presečnikovi Meti iz Cvetja v jeseni, počilo srce od prevelike ljubezni?

Mogoče pa res, če bi imela tako šibko srce kot Meta. Ženske smo veliko bolj dovzetne in občutljive, ko govorimo o čustvih.

Je danes sploh še možna tako silna ljubezen? Nimajo ženske danes manjših pričakovanj in so bolj razumske pri vstopanju v partnerstva?

Mislim, da je takšna ljubezen možna, vendar je zanjo potrebnega veliko garanja, in sedanji način življenja je povsem drugačen. Mogoče smo zdaj veliko bolj izbirčni in hitro se tudi navadimo živeti svoje življenje, v svojem tempu, partnerstvo pa zahteva seveda kompromis in delo. Da se in poznam nekaj takšnih lepih odnosov, v katere je vloženega veliko truda in vzajemnega spoštovanja. Tudi Barba in Boštjan, starša Presečnikove Mete, imata tak odnos. Pa kako je Janez dojemal Meto, s kakšnimi besedami jo je opisoval! Včasih pred predstavo znova preberem kak odstavek Cvetja v jeseni, da grem še raje na oder.

Tudi odlaganje starševstva se zdi posledica bolj razumskega pristopa, saj si pari želijo zagotoviti optimalne eksistenčne pogoje pa doseči ali doživeti še to in ono. Kdaj je po vašem pravi čas za starševstvo?

Mislim, da te starševstvo kar pokliče. Imam prijateljice, vrstnice, ki imajo že otroke, tudi po tri, in mislim, da o tem niso razmišljale tako. Morda je v naših krajih še vseeno malce drugače kot denimo v mestih, kjer gredo stvari bolj po korakih in premišljeno.

Katere bistvene lastnosti mora imeti moški, da vas prepriča, da bi bilo z njim mogoče vseživljenjsko sožitje?

Predvsem mora znati razumeti moj način življenja, kar zmore takrat, ko je zadovoljen sam s sabo in s tem, kar počne. Ker šele takrat si po mojem mnenju sposoben sprejeti še nekoga drugega v svoje življenje. No, pa da je zabaven, me zna tudi spraviti iz tira in me kdaj preseneti s čim posebnim.

Pa ste takšnega že našli?

Seveda sem ga našla. Je pa tudi res, če pogledam nazaj, da v zvezo vedno vstopiš z upanjem, da je prava. Vsako novo partnerstvo je v bistvu kot nova služba, startaš povsem od začetka, vse gradiš na novo.

Tudi velik del vaših pesmi ima ljubezensko tematiko. Se zlahka zaljubite?

Zaljubim se lahko hitro, sicer bolj poredko. Sem pa zelo nezaupljiva, potrebujem kar nekaj časa, da nekoga spustim blizu.

Slabe izkušnje?

Zdi se mi, da sem bila od nekdaj nekoliko nezaupljiva do novih ljudi in odnosov. Potrebujem veliko opazovanja in priprave – pa s tem ne mislim samo partnerstva, ampak odnose z ljudmi nasploh. Zato moja najtrdnejša prijateljstva trajajo že dolga leta, svežih je bistveno manj.

Zaljubljenost je le stanje na začetku in ni enaka ljubezni. No, čeprav poznam nekaj parov, ki delujejo zaljubljeni še po 30 ali 40 letih, z iskricami v očeh. Vse se vidi iz načina, kako se gledajo in poslušajo, kako spoštljivo ravnajo drug z drugim. Ko vidim tak par, bi se lahko kar razjokala. Najpomembnejša sta spoštovanje in zvestoba, opažam.

Umetnik mora biti nenehno na robu ... Najlepše pesmi se porodijo iz bolečine, nesrečne ljubezni. Se strinjate?

Res je. Vem, kdaj sem v tem filmu, ko sedem za klavir in ustvarjam. V to te potegne en tak nagon, in to je čar vsega. Sicer pa se da napisati dobre pesmi tudi takrat, ko si vesel in življenje vidiš bolj rožnato.

Ampak najlepše nastanejo pa iz bolečine ...

Ja, tudi ko pogledam po zgodovini – najraje berem biografije –, se me je najbolj dotaknila knjiga Erica Claptona. Kot človek se mi je med branjem na trenutke strašno zasmilil. To je bil povsem drug svet, prepleten z drogami in vsem mogočim, so pa glasbo ustvarjali vse dneve, živeli so to življenje in to je bil rokenrol.

Danes je način življenja drugačen. Sama sem denimo zelo občutljiva glede svojih glasilk, zelo pazim nanje. Tu je seveda veliko glasovnega treninga, ampak če tega zaklada ne varuješ, se ti svet lahko hitro podre. Zato ne živim rokenrola. No, če odštejem nočno življenje kot posledico številnih koncertov. (smeh)

Mi je pa najlepše, ko pridem domov ponoči, ko je mir in vsi spijo, v tem res uživam. Pravzaprav sem nočni človek, čeprav so tudi jutra čudovita. Ampak ko prideš s koncerta ob petih zjutraj, se ti vse poruši. Naspati se moram, potrebujem vsaj sedem ali osem ur spanca, že zaradi glasilk.

Kateri impulz v vas spodbudi željo po pisanju besedil za pesmi? Koliko 'sebe' daste v svoje pesmi?

Veliko razmišljam, o čem bi rada pisala in pela. Opazujem sebe, odnose v okolici in potem črpam iz teh zaznav. Tudi z avtorji, ki pišejo besedila zame, se veliko pogovarjamo, pa tudi sicer me dobro poznajo, zato imam pogosto občutek, kot da bi pesem napisala sama, in to se mi zdi najbolj pomembno. Sicer se bolj posvečam pisanju glasbe. Zlasti odkar se učim igranja na klavir. Kot otrok sem se učila prečno flavto, ampak pri tej ne moreš hkrati tudi peti. (smeh)

Se vam je kot odrasli težko učiti nov inštrument?

Tolikokrat se borim sama s sabo. Kot otrok sem si divje želela igrati flavto, danes mi je žal, da nisem imela take zagnane želje po igranju klavirja ali katerega drugega harmoničnega glasbila. Ko si otrok, je vse bolj spontano, imaš tedenski ritual v glasbeni šoli, z leti pa smo predvsem odvisni od samodiscipline. Ampak ko sem prvič zaigrala skladbo na klavir in zraven pela, je bil občutek res božanski.

Moj naslednji cilj je bil, da bi se na koncertu spremljala na klavirju. To je bilo res težko – leva roka, desna roka pa še peti zraven. Pogosto sem bila z živci na koncu, celo objokana, a sem vztrajala in zdaj si nenehno postavljam višje cilje. Ja, vztrajna sem, sploh kadar imam pred seboj jasen cilj.

Zelo mladi ste, a imate za seboj že težko preizkušnjo – materino bolezen, imela je multiplo sklerozo. Kako je ta izkušnja vplivala na vaše odraščanje?

To je bil naš način življenja, mamina bolezen je bila prisotna, odkar pomnim. Danes sem pravzaprav hvaležna za to izkušnjo, čeprav je bila grenka in boleča, sploh v najstniškem obdobju, ko imaš sam s sabo dovolj opravka. Morda mi je ravno to dalo vztrajnost in trmo, ker sem bila dostikrat jezna na ves svet. Verjetno me je ta bolezen oblikovala v drugačnega človeka, kot bi bila, če bi imela bolj brezskrbno otroštvo.

Kako ste iskali notranjo moč za to?

Ne vem, takrat nimaš druge izbire, kot da s tem živiš. Moč imam verjetno po starših. Tudi mami je bila močna, trdna in vztrajna, do konca je verjela, da je bolezen ne bo mogla premagati. Danes, po desetih letih od njene smrti, pri sebi opažam čedalje več njenih lastnosti in lepo mi je, kadar v sebi vidim njo.

Ste močna osebnost? Kaj je tisto, kar vas najbolj prizadene?

Znam biti zelo ranljiva, najbolj me lahko prizadenejo ljudje, ki so mi najbližje. Prizadene me, ko ugotovim, da človeka, za katerega sem mislila, da ga poznam, v resnici sploh ne. Ne maram neiskrenosti! Čeprav pa ne gojim zamer, nisem maščevalna in škodoželjna, ker verjamem, da se ti slabe misli vrnejo.

Obstanek na estradi zna biti kar naporen. Imate kaj izkušenj s pregovorno slovensko zavistjo in metanjem polen pod noge?

Že od začetka sem imela svojo pot, zdaj imam svojo malo, a zelo povezano ekipo, zato se s temi stvarmi niti ne obremenjujem ali pa jih mogoče toliko ne zaznam. Niti nimam slabih izkušenj. Na začetku sem imela nekaj težav, ker ob sebi nisem imela osebe, na katero bi se lahko zanesla in ji zaupala. Nekaj časa je trajalo, da sem splavala na površje.

Je kdo od glasbenikov na vas posebej vplival?

Imela sem to srečo, da sem pri 19 letih kot spremljevalna pevka dobila priložnost sodelovati z Janom Plestenjakom, in sicer med njegovo turnejo s simfoniki. Takrat sem snemala že svoj drugi album, ampak sem možnost takoj zagrabila in nastopala na največjih odrih v Sloveniji. Tako sem spoznala povsem nov način dela, in to z res izkušenimi glasbeniki. Videla sem, koliko truda je za takim projektom in koliko se da narediti v Sloveniji. Spoznala sem, da me čaka še zelo veliko dela. Še vedno rada zapojem z Janom in ga spoštujem, je pa bilo kdaj delati z njim tudi naporno, ker ima rad vse pod nadzorom, kar pa pripisujem njegovi predanosti glasbi.

Odraščali ste na kmetiji, predstavljam si vas kot deklico, ki poje, ko grabi seno na travniku ... Je bilo tako?

Točno tako je bilo, imela sem celo svoje lastne majhne grabljice. (smeh) Čedalje raje se vračam domov, Cvetje v jeseni mi je dodatno vzbudilo nostalgijo po otroštvu. Neznansko hvaležna sem za otroštvo na kmetiji. Otroci smo bili nenehno v naravi, se podili naokoli, hkrati pa tudi veliko delali na kmetiji.

Če bi vas zdaj 12-letna deklica vprašala za nasvet o svoji prihodnji pevski karieri, kaj bi ji rekli?

Težko svetujem, saj se še sama borim s tem vsak dan. Vsekakor naj doma čim več poje, v tem uživa, naj se nauči igrati na kakšen instrument. Sama sem cele dneve pela, sobo sem imela polepljeno z besedili. Pri nas, žal, ni neke organizacije, ki bi se ukvarjala z začetniki. Talent pomeni veliko, ne pa vsega. Imeti moraš tudi malo sreče. Pa čim prej naj se osamosvoji, ne le glasbeno, tudi zasebno. Ti pa da samostojno življenje drugačne prioritete, in ko si neodvisen od drugih, si se pripravljen drugače boriti za svoje cilje. Čim prej je dobro prerezati popkovino.

Besedilo: Stela Mihajlović

Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec