Klepetati z Nino Pušlar je bilo vedno prijetno. Skozi leta se je Nina naučila, da o svoji zasebnosti ne razlaga preveč, a je tokrat naredila izjemo in nam zaupala, kako se še danes, po sedmih letih, spopada s smrtjo svoje mame in da ustanavlja lastno dobrodelno fundacijo za pomoč tistim, ki so bolni tako, kot je bila ona.
Plodna avtorica je v zadnjem času spisala veliko pesmi, toliko, da bo kmalu spet izdala novi album, saj je zanjo ravno glasba zdravilo za čustvene rane.
► Ravno ste se vrnili z dopusta v Maroku. Ste prvič obiskali to državo, kje vse ste potovali in kako dolgo?
Prvič v Maroku in s tem tudi prvič v Afriki. Uspela sem videti kar veliko stvari v samo nekaj dneh. Od Casablance do Marakeša in na koncu še Essaouira. Maroko me je očaral, čeprav gre za mešanico Mediterana, Afrike in velikega vpliva arabske kulture. Nekaj časa sem potrebovala, potem pa sem se uspela navaditi na njihov način življenja, kulturo in urejeni kaos.
► Ste se spočili? S kakšnimi vtisi ste se vrnili?
Bilo je vznemirljivo in potovanje v neznano, saj nisem vedela, kaj me čaka, in kulture Maroka in na splošno arabskega sveta še nisem doživela v živo. Vrnila sem se z zelo lepimi spomini, drugačnim mnenjem, kot sem ga prvotno imela, bila sem zelo pozitivno presenečena tudi nad Maročani.
► Potovali ste z dobro prijateljico Nino Šušnjara. Kako sta se odločili za skupno potovanje?
Zelo spontano, kot je ponavadi z Nino. Letalsko karto sva kupili samo nekaj dni prej, organizirali najino potovanje in že sva bili v Maroku. Sami, sredi velikega mesta, novim dogodivščinam naproti.
► Je ona tudi vaša modna gurujka, če lahko tako rečem? Vas oblači za nastope?
Z Nino sodelujeva že skoraj od začetka, torej enajst let, in v tem času sva postali ne samo odlični sodelavki, ampak tudi prijateljici. Sva pa bili prvič skupaj na letalu, po enajstih letih!
► Vam Nina svetuje tudi pri oblačenju, ne le pri nastopih? Vam na primer pomaga urejati vašo omaro?
Približno enkrat na leto se oglasi pri moji omari doma, in to je eden najboljših trenutkov, ki jih imava skupaj. Vedno jo občudujem, kako ji uspe tudi iz nečesa nemogočega narediti posebno. Najboljše trenutno nastane prav v kombinaciji s kosi, ki so stari že 15 let in več.
► Imate kakšno zabavno prigodo s potovanja? Po čem si boste najbolj zapomnili to potovanje?
Zapomnila si ga bom po najinem prihodu, ki je bil zelo filmski in vznemirljiv, saj sva se s kovčki izgubili sredi Marakeša. Pa tudi po dolgih vožnjah iz enega mesta v drugo, barantanju na tržnici, življenju njihovih mest in ulic ...
► Lansko leto ste praznovali deset let glasbenega ustvarjanja. Kako bi jih opisali?
Leta so minila neverjetno hitro in sploh zadnja polovica, ko sem veliko časa preživela na odru, se mi zdi, da je zletela mimo prehitro. Živim za tukaj in zdaj, tako da sem se v tem obdobju naučila karseda uživati trenutek. To je tisto, kar ti ostane in zaznamuje določeno obdobje.
► Bi kaj spremenili, naredili drugače?
Na tako vprašanje vedno težko odgovorim. Bila so točno takšna, kot so morala biti, in ne bi jih ponovila niti jih ne bi spremenila. Vesela sem, da lahko po vsem tem času počnem to, kar počnem, da sem na odru, ustvarjam glasbo, se razvijam kot pevka, glasbenica, imam odličen band, sodelavce in krasno občinstvo. S tem so moje misli vedno usmerjene naprej.
► Kaj menite o talent šovih, ki danes kujejo nove zvezde? Jih spremljate?
Časi so malo drugačni, odnos do televizije in TV-oddaj pa povsem drugačen, kot je bil še pred desetimi leti. Podpiram priložnosti, kjer se mladi lahko pokažejo širšemu občinstvu, vsi ostali nadaljnji koraki pa so odvisni od mnogih dejavnikov, ki pravzaprav nimajo nobene povezave s tovrstnimi šovi. Tega se verjetno premalo mladih zaveda, tudi meni je bilo na začetku težko, ker si sama tega nisem izbrala. Si zgraditi trdne temelje v glasbi zahteva veliko let, vztrajnosti, predvsem pa moraš biti iskren v tem, kar počneš.
► Kako se sami spominjate Bitke talentov, ki vas je izstrelila pod žaromete?
Prijavile sta me moji prijateljici Nastja in Katja, ki sta vse zelo skrbno in naskrivaj organizirali. Imam zelo lepe spomine na Bitko talentov in ravno 11. decembra, ko je minilo enajst let od zadnje oddaje, sem si doma pogledala vse svoje nastope. Dolgo časa jih nisem pogledala. Bilo je burno obdobje najstništva in hkrati tako velika odgovornost. Bila sem kar malo ponosna nase, na neki način se mi je zdelo, da sem po enajstih letih v teh nastopih videla svojo mlajšo sestrico. Bilo je res iskreno in pristno. Imela sem 16 let in se pravzaprav nisem niti zavedala, kaj se dogaja. Samo prišla sem in pela pesmi, ki sem jih cele popoldneve prepevala doma v svoji sobi.
► Puščali ste sledi na festivalih, kot sta Ema in Slovenska popevka, vendar nikoli niste slavili. Boste spet poskusili?
Trenutno me moje glasbeno potovanje ne vleče na festivale, saj so le-ti tudi bistveno drugačni, kot so bili, imam pa zelo lepe spomine tako na Slovensko popevko kot na Emo. Mogoče bom v prihodnje katero izmed pesmi še predstavila na festivalu, sploh Slovenska popevka je eden tistih festivalov, ki sem ga sama vedno spremljala in občudovala. Ob spremljavi velikega orkestra je izvajati svojo skladbo poseben čar.
► Ali sami pišete pesmi in ustvarjate glasbo ali to za vas delajo drugi? Kdaj dobite največ navdiha?
Odkar sem se pred petimi leti začela učiti klavir, sem začela tudi sama ustvarjati melodije, kar je bila moja velika želja. Ponavadi jih največ nastane v obdobju, ko imam največ koncertov, največ dogajanja ... Takrat ko se spravim pisati in imam čas, se ponavadi le-to ne zgodi na isti način. Zanimivo.
► Se obeta kakšen nov album, ustvarjate kaj novega?
Od leta 2013, ko je izšel album Nekje vmes, sem napisala kar veliko pesmi. Nekatere zorijo že nekaj let, nekatere pa so nove. V letošnjem letu si želim izdati novi album z novimi skladbami in nadaljnje mesece bom poleg koncertov posvetila prav temu.
► Ste si že od nekdaj želeli postati pevka? Kje ste peli, ko ste bili otrok?
Želela sem postati frizerka, po mami. Doma smo imeli salon. Najbolj zanimivo pa je bilo to, da sem v salonu vedno prepevala s krtačo v roki, bolj poredko pa frizirala. Očitno z razlogom.
► Zaznamovala vas je tudi bolezen vaše mame, o čemer ste že spregovorili. Ste po tem, ko ste organizirali dobrodelni dogodek za obolele z multiplo sklerozo, kar je imela vaša mama, počutite kaj drugače, morda lažje?
To je bila že nekaj časa želja, ki je vsako leto bolj rasla v meni. Nisem se počutila lažje, sem pa se vedno počutila hvaležno in mislim, da ne samo jaz, ampak je bila celotna ekipa zadovoljna, da smo lahko pomagali in s pomočjo donatorjev in občinstva na koncertih zbrali več kot 20.000 evrov, kar se mi zdi odlično za prvi koncert. Uživala sem v večmesečnih pripravah na ta dva koncerta, lahko pa izdam, da bomo tudi letos zgodbo z Nasmehom za življenje nadaljevali in nadgradili. Z ekipo namreč ustanavljamo lastno dobrodelno fundacijo in prav 18. marca bomo v Mariboru v krasni dvorani SNG-ja organizirali dobrodelni koncert ob ustanovitvi fundacije. Želim si, da bi se nam pridružilo čim več ljudi in podarilo svoj nasmeh tistim, ki ga še posebej potrebujejo.
► Je bila glasba tista, ki vam je pomagala prebroditi težke trenutke?
Če pogledam nazaj, je glasba vedno bila in je še vedno čarovnija, ki pomaga, da je lažje. Pesem ti lahko nariše nešteto slik, ko si doma, v avtu ali kjer koli drugje. Takoj te preslika in imaš občutek, da nisi sam, ali boljše, da obstaja nekje nekdo, ki te razume. Sama sem od malega veliko prepevala, poslušala glasbo, rastla z njo in petjem. In ja, bila je vedno moj izhod v sili.
► Živite še vedno v domači Ivančni Gorici? Zakaj ste tako radi tam?
Že več kot deset let ne živim doma, še vedno pa v Ivančni Gorici in mislim, da bo tako ostalo še kar nekaj časa. Navezana sem na kraj, svoje najbližje in zaradi tega se splača prevoziti kak kilometer več.
Z Janom še ni zaključila
► Konec lanskega leta ste nas navdušili z duetom z Janom Plestenjakom. Kako je nastalo to sodelovanje?
Idejo o duetu za pesem Tebe imam sem dobila konec leta 2015, ko je bil Jan gost na mojem koncertu v domači Ivančni Gorici. Želela sem, da bi zapela nekaj drugačnega, nekaj, kar še ni bilo slišano. Pesem mi je bila od nekdaj pri srcu in je moja najljubša Janova pesem. Vesela sem, da sva jo ob koncu leta posnela tudi v studiu in izdala videospot, na katerega je odziv najinih poslušalcev neverjeten.
► Pesem je velika uspešnica in je zelo priljubljena. Kaj vas je najbolj privlačilo v tej pesmi, kaj ste začutili, da ste se jo odločili odpeti?
Čustva, ki jih nosi pesem v sebi.
► To ni bilo prvo sodelovanje z Janom. Nam lahko namignete, kakšen je Jan zasebno, ko ni pred kamerami oz. mikrofonom? Bosta še kaj ušpičila skupaj?
Verjetno je vsak izmed nas v realnosti drugačen, kot si ga predstavljajo ljudje, ki ga vidijo samo na odru, TV-ju ali na slikah v medijih. Z Janom se odlično razumeva, je pa do vsakega najinega sodelovanja prišlo spontano in tako bo verjetno tudi še kdaj ...
Eva Jandl
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del