Nina Rajić Kranjac (režiserka): Vsaka predstava je svet zase

Nina Rajić Kranjac (režiserka): Vsaka predstava je svet zase (foto: Nada Žgank) Nada Žgank
Vir: Jana
21. 4. 2018

Ena izmed najobetavnejših gledaliških režiserk mlajše generacije verjame, da so poštenost, direktnost, zaupanje in vera v to, kar počnemo, temelj za vsak proces.

Z gledališčem ste se srečali v Gledališki šoli Prve gimnazije. Ste takrat odkrili, da se želite ukvarjati z režijo?

V srednji šoli sem se prvič podrobneje začela seznan­jati z gledališčem na splošno. Prvi oder je bil za nas, celotno skupino desetih punc, pravzaprav zatočišče, pribežališče. Gledališče je zame postalo prostor, kjer pubertetniški upor, nestrinjanje s svetom, šolo in drugimi zagatami, ki jih vsak mladostnik preživlja, postanejo pravzaprav izhodišče, da je problem nekaj kreativnega, celo zanimivega zame, da ga poskušam artikulirati, nanj pogledati z različnih zornih kotov in posledično tudi za nekoga drugega – mislim torej na gledalca. V resnici pa si do zadnjega nisem mislila, da se bom s tem poklicno ukvarjala pozneje, v polju režije.

Poleg programa mednarod­ne mature na II. gimnaziji Maribor ste uspešno končali tudi osnovno glasbeno šolo in Konservatorij za glasbo in balet Maribor. Ste razmišljali tudi o študiju glasbe?

Glasba je zame nenehen vir navdiha in polje, ki je za gledališče neverjetno sugestivno. Glasba komunicira drugače, zato se posvečam odkrivanju, kako doseže poslušalca. A vendar je moje znanje preskromno, da bi se lahko pri teh letih danes posvetila študiju.

Pred kratkim ste imeli premiero v Prešernovem gledališču Kranj. Kaj je bil največji izziv pri režiranju predstave Naš razred, ki temelji na pretresljivi zgodbi o pomoru Judov na Poljskem med drugo svetovno vojno?

Zagotovo odgovornost, da se drame, ki je navdihnjena po resničnih dogodkih, sicer pa je izmišljena, lotevamo nepristransko do židovske ali poljske perspektive. In znotraj zgodbe iščemo in odkrivamo, zakaj lahko pride do dejanj, ki so usodna za sočloveka, sošolca, partnerja, na koncu tudi za tujca. Sam tekst ni orientiran samo na pomor med drugo svetovno vojno. Posveča se predvsem okoliščinam pred njo in po njej. Torej se ukvarja tudi s posledicami, kako ljudje, ki vse to preživijo, živijo naprej. Kaj je tisto, kar jih v življenju spremlja in morda zaznamuje za vse življenje. In kaj je tisto, zaradi česa vztrajajo pri življenju, v čem vidijo smisel, svoje poslanstvo, zakaj so tukaj, med živimi na Zemlji.

V predstavi igrajo številni priznani igralci. Je za vas pomembno, da se dobro razumete z igralci?

Mislim, da je zelo pomembno, da se ustvarjalci predstave znotraj dela ujamemo v viziji in posvečenosti do dela. Kadar se to ne zgodi, je zelo težko ustvariti prepričljiv svet, ki bi gledalcu nekaj pomenil, mu segel do srca. Vsak, ki gleda predstave, lahko začuti, kdaj smo se vsi v dvorani zbrali okoli nečesa pomembnega in je to relevantno za širšo družbo, gledalca, ustvarjalce in širše, za ljudi, ki predstave mogoče sploh ne vidijo, prepoznavajo pa v svojem krogu teme, ki jih neka predstava odpira. 

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Nada Žgank

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri