Izjemno nadarjena in nagrajena skladateljica mlajše generacije je začela skladbe pisati že v osnovni šoli. Občutek, da si želi biti skladateljica, pa je rasel postopoma in se ugnezdil šele po študiju v tujini.
Danes je uveljavljena in prepoznana v glasbenem prostoru, predvsem s komponiranjem sodobne glasbe.
Kdaj ste zložili svojo prvo skladbo?
Prve skladbe so bile napisane za klavir štiriročno, zame in za mojo prijateljico ter sosedo Kristino, s katero sva jih skupaj igrali. Mislim, da sem bila takrat stara deset ali enajst let. Do zdaj sem napisala več kot 80 skladb. Trenutno končujem skladbo za klarinet in klavir, potem pa me čaka porodniški dopust.
Delate samo po naročilu. Ste kdaj kakšno naročilo zavrnili?
Sem že zavrnila kakšno naročilo, ampak le zaradi pomanjkanja časa.
Kako se sploh lotite komponiranja?
Včasih dobim vnaprej določeno samo zasedbo, potem sama razmišljam o vsebini, ki bi jo rada posredovala: včasih je to kakšna zgodba, navdih sem namreč velikokrat iskala v literaturi, spet drugič pa se soočim z inštrumentom, za katerega pišem, in iščem zgodbo v inštrumentu samem: kaj zmore, kaj lahko prikaže ... Včasih pa so tematike že določene z naročilom, enkrat sem namreč morala pisati skladbo po navdihu skulptur Erwina Wurma, in sicer petih kumar, velikih več kot meter in pol. Začetek komponiranja pomeni veliko razmišljanja in skiciranja idej, pozneje šele pride dejansko delo s svinčnikom in listom papirja – šele takrat, ko imaš jasno vizijo, kaj bi rad naredil.
Vas tudi ponoči prešine kakšna domislica?
Včasih sem pred spanjem veliko razmišljala o skladbi in včasih res dobila super ideje, navadno prav pred spanjem. Takrat sem veliko zapisovala na papir, ki sem ga imela ob postelji. Pozneje mi je pokojni skladatelj Alojz Srebotnjak rekel, naj se te navade znebim, ker mi bo kradla spanec. Upoštevala sem ga, zdaj pa vsak miren (buden) trenutek razmišljam o skladbi, ko sem sredi dela.
Kako bi s tremi stavki opisali svojo glasbo, ki jo skladate, nekomu, ki še ni slišal vaše skladbe?
Za zvrst glasbe, ki jo pišem, mora biti poslušalec odprt, brez pričakovanj, vzeti si mora čas za poslušanje, saj te glasbe ne moreš poslušati mimogrede. Mislim, da na splošno primanjkuje navad, ko se ustavimo in samo poslušamo – da ob tem ne postanemo nemirni in neučakani, ter pustimo času in glasbi, da nas pelje na pot. Tako kot dobra knjiga. Treba si je vzeti čas in ji posvetiti pozornost.
Ko poslušate svojo skladbo, ki jo izvajajo drugi – kaj (navadno) občutite?
Ob prvih izvedbah sem večinoma živčna, ker ne vem, kako bo moja ideja prek izvajalcev prišla do poslušalcev. Ko so prve izvedbe mimo, pa največkrat le uživam v izvedbi in sem hvaležna izvajalcem za njihov trud, lepo pa je, če so tudi vtisi poslušalcev pozitivni.
Kakšne so razmere v Sloveniji za mlade skladatelje v primerjavi s tujino?
Razmere so zdaj precej boljše. Možnosti za pisanje ter izvedbe skladb je veliko, mlade izvajalce čedalje bolj zanima sodobna glasba, vseeno pa je sodobna glasba odrinjena v kot in ne dobiva javne podpore, kot bi jo morala, še posebej kar zadeva vključevanje v programe inštitucij ter tudi obiska poslušalcev.
Kakšni so vaši cilji, želje?
Želim si nadaljevati to pot, pisati skladbe, se srečevati z dobrimi umetniki v Sloveniji in tujini ter najti še več poti, kako približati klasično sodobno glasbo širokemu občinstvu.<
Besedilo: Ksenija Sedej
Fotografija: Ciril Jazbec
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču