Zajčki v predpasnikih, miške, ki iz ljubkih skodelic srebajo čaj, in lisičke, ki z neko posebno toplino na listu papirja lepo zaobjamejo trenutke iz slovenskih gozdov. Ustvarjalnost, ki se skriva v ilustracijah Nine Štajner, je v zadnjih letih stkala posebno zgodbo in veseli smo, da jo je simpatična Ljubljančanka zaupala tudi nam.
Story: Nina, ste ena izmed najboljših slovenskih ilustratork, kljub temu pa je vaše delo bolj zgovorno onkraj naših meja, kajne?
Ne vem, ali sem ravno ena izmed najboljših, saj je veliko dobrih ilustratork pri nas. Mogoče se jaz razlikujem v tem, da se bolj trudim s promocijo na internetu in si prizadevam delati s tujimi naročniki. Načeloma se v Sloveniji založbe in agencije ne zanimajo kaj preveč zame, tako da sploh ne vem, ali lahko govorim o uspehu pri nas. Onkraj naših meja je pa seveda več konkurence in je posledično težje uspeti. Imam občutek, da so nekoliko bolje plačani projekti, ni neplačnikov in predvsem je možnosti za projekte res veliko. Čeprav, iskreno, sem v Sloveniji imela le pozitivne izkušnje in res srečo z naročniki. Tako da predsodkov pred naročniki tukaj za zdaj nimam.
Story: Kaj vas je potem spodbujalo pri tem, da ste delo popeljali onkraj naših meja?
Tujina mi je bila od nekdaj cilj. Morda tudi zato, ker sem imela občutek, da me na fakulteti niso jemali resno, pa tudi 'scena' se mi zdi pri nas premajhna. Vsi se nekako poznajo med sabo ali pa so celo v sorodu. V resnici je tako, da moje delo v akademskih krogih, med 'profesionalci', ni dovolj cenjeno, zato sem večjo povezavo našla z ljudmi na internetu. Pri nas se tako ne prijavljam na razstave, bienale, tudi nimam statusa kulturnika, ker se trenutno odlično počutim pri delu s tujino. To je bil moj cilj in tega sem dosegla, sem pa seveda ponosna tudi na delo doma, predvsem na sodelovanje z najboljšimi podjetji na področju aplikacij za otroke.
Story: Od nekdaj je ilustracija vaš poklic, pa se vam zdi, da ste s samostojnimi projekti lažje zadihali?
Res je. Že med študijem sem se trudila delati v ilustraciji, vendar sem v večini delala za enega naročnika. Čeprav mi je bilo to izredno všeč, mislim, da mora ustvarjalec poskusiti čim več različnih stvari, saj lahko le tako vidiš, kakšno delo ti najbolj ustreza, tako pa si nabereš različnih izkušenj. No, v zadnjih mesecih se je to spremenilo, saj sem nabrala veliko novih stikov iz tujine, za katero pa drži, da je boj s konkurenco hud, vendar je pa tudi več možnosti za sodelovanje pri zanimivih projektih. Tam delo res govori zase in v resnici ni pomembno, kdo si in koga poznaš, kot je to navada v Sloveniji. Pomemben je samo dober in tržno zanimiv portfolio. In če se vrnem, samostojni projekti so super, ker je delo izredno dinamično. Je pa tudi res, da je moj elektronski predal vedno poln, prav tako sta poseben izziv tudi usklajevanje in delo do poznih ur.
Story: Pa bi lahko določili, po kom ste podedovali ta talent?
Če sem čisto iskrena, besede 'talent' ne maram, saj ne verjamem v to, da se z nečim rodiš, in to po nekom 'prevzameš'. Mislim, da ima vsak svoje interese in da je morda malce boljši v uresničevanju kakšnega. Verjamem v to, da sam razviješ svoj interes, v katerega moraš vložiti veliko ur dela, kar lahko brez dvoma potrdijo tudi uspešni glasbeniki. Ves ta trud, o katerem sem zdaj govorila, pa se manifestira v tem, kar drugi vidijo kot 'talent'. Izjave, kot je 'kri ni voda' ali 'položeno ti je bilo v zibelko', se mi zdijo privlečene za lase, saj nihče ne ve, koliko ur dela, zmečkanih listov, neuspelih poskusov stoji za vsem skupaj. Tudi na fakulteti so bili 'talentirani' in 'netalentirani', vendar sem hitro ugotovila, da je bolj pomembno to, da v delo vložiš čas in da se trudiš biti kritičen do svojega dela. V preteklosti sem si ob neuspehu seveda tudi sama mislila, da preprosto nimam talenta, vendar zdaj vidim, da je to preprosto slabo izhodišče za zgodbo o uspehu. Videla sem, da se je treba samo 'vzeti v roke' in več delati. Tako sem mnenja, da se formula za uspeh v 90 odstotkih skriva v delu, 10 odstotkih pa v nekakšnem talentu, tako da odgovora na to, ali sem to strast po kom prevzela, na žalost nimam.
Story: Sicer lahko na prodajnih policah vidimo tudi vašo pobarvanko ... Tudi vi sledite trendom sproščanja z barvanjem ali je ideja o tem nastala drugje?
Mislim, da ideja ni nič revolucionarnega, saj so pobarvanke za odrasle (pa tudi za otroke) že nekaj časa na trgu.
Ja, trenutno prodajam svojo pobarvanko v Smile Concept Storu in No Stress shopu (oboje v središču Ljubljane) in tudi prek interneta. Imam svojo spletno trgovinico, kjer lahko ljudje naročijo mojo pobarvanko.
Lani oktobra sem sodelovala pri iniciativi #inktober in sem vsak dan v oktobru morala narisati eno sliko s črnilom. Gre za mednarodno gibanje med ilustratorji, katerega cilj je, da se izboljšuješ v risanju s črnilom in napredek objavljaš na socialnih omrežjih. Takrat je nekako padla ideja, da bi naredila kaj več iz tega projekta, da bi iz tega nastal neki končni produkt. Ideja se mi je zdela prava priložnost za izdelavo pobarvanke.
Story: Pri pregledovanju vaših ilustracij sem opazila, da slikate v večini živali iz okolice. Sem dobro opazila?
Seveda. (smeh) Res je, da najraje slikam živali, ki jih poznam in ki jih imamo pri nas. Lisičke, zajčki, medvedi, srnice, ptički ... Sicer rada rišem vse živali in se vedno veselim novih izzivov. Mislim pa, da se risanja gozdnih živali ne bom nikoli naveličala pa tudi ljudem so ravno tej motivi najbolj všeč. Užitek ob slikanju pa se najbrž vidi v podobi.
Story: Kaj pa bi sicer določili za svoj največji uspeh?
V resnici ne vem. (smeh) Mislim, da je moj uspeh to, da lahko delam, kar imam rada, in da dobim veliko ponudb za sodelovanje. Pa seveda to, da si s svojim delom lahko plačam položnice, prispevke in da mi na koncu meseca še vedno ostane za kakšen sladoled in potovanje. (smeh) Mogoče se sliši skromno, ampak meni se zdi to veliko. Mislim, da ni poanta v tem, da dobim nagrado, pohvalo ali veliko denarja, ampak to, da dobim čedalje več ponudb za projekte, da ljudi zanima, kaj počnem in kdo sem. V resnici nisem nič posebnega. Doma, v svoji sobici s pogledom na Golovec paskam po mizi, polni barvic, rožic, čopičev in navlake. In to delam od jutra do večera.
Story: Kje pa se skriva 'recept' za vaš uspeh? Imate namreč veliko oboževalcev, ki so v vaše delo enostavno zaljubljeni.
Najverjetneje je za ta 'uspeh' kriv moj stil risanja, ki je zelo ljudski, prisrčen in je všeč veliko ljudem. Ne delam ekspresivnih lesorezov, ki jih nihče ne razume. Narišem zajčka s predpasnikom, čajnik, rožice in to je to. Mislim, da v tem ni neke večje filozofije in nikoli se nisem trudila biti nekaj, kar nisem. Mislim, da ljudje čutijo, da je vsak moj izdelek narejen z veliko ljubezni, da se ob izdelavi zabavam in uživam. Zdi se mi, da sem točno takšna, kot so moja dela.
Story: Kje pa vidite svojo prihodnost?
Upam, da bom še veliko risala in sodelovala pri zanimivih projektih. Morda si zdaj v prihodnosti želim kakšne enostavne razstave, kjer bodo po kavarni obešene slike, na mizah pa postavljeni kolački ... nič prestižnega. Seveda pa bi rada imela tudi svojo blagovno znamko z dekoracijo za najmlajše v obliki stenskih nalepk, posteljnine, razglednic, zavijalnih papirjev ... Želim biti sama svoj naročnik, ustvarjati za svojo blagovno znamko in to ponuditi potencialnim kupcem.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Nejc Polovšak, osebni arhiv
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
