Nina Šušnjara: "Ni dobro slepo slediti trendom"

Pogovori z eno od najuspešnejših slovenskih oblikovalk Nino Šušnjara so vedno nepredvidljivi.

Dekle poleg mode namreč uspešno slalomira med številnimi zanimivimi projekti, že čez nekaj dni pa bo luč sveta ugledala njena nova kolekcija Anomalija, oda napake, v svetu, v katerem vsi stremimo k popolnosti.

Story: Vaša najnovejša kolekcija je oda nepopolnosti, napakam. Kako bi jo najbolje opisali sami?

Moja nova kolekcija opeva dejstvo, da ti ni treba biti popoln, da bi stvar delovala. Pozdravljam napake, ne le vizualne, tudi karakterne so dobrodošle. Prav zaradi tega je oseba zanimiva. Kolekcija se razlikuje od preostalih, a je v njej še vedno mogoče čutiti mene. Ker je drugačna, si zasluži tudi drugačen pristop. Tako sem jo želela tudi predstaviti, tako bo razkrita 29. novembra na umetniškem dogodku na skrivni lokaciji.

Story: Zakaj ste se odločili za drugačen pristop?

Morala sem razbiti neko rutino. Že nekaj let zapored ustvarimo dve kolekciji letno in zdi se mi, da je delo vsaj malo izgubilo čar. Z novo kolekcijo pa se je elan za delo povrnil. Potrebujem izzive, takšna sem.

Story: Vas je zmotilo, da vsi v tem svetu pričakujemo nemogočo popolnost, in ste se odzvali na svoj način?

Sama nikoli nisem zagovarjala, da sem popolna. Niti ne pričakujem tega od drugih. Občutim veliko mero empatije in razumevanja, a opazila sem, da ljudem to manjka. Ljudje radi obsojajo, ne le mene, temveč tudi moje bližnje. Niso razumevajoči. Čutim veliko pomanjkanje empatije, možnost, da razumeš situacijo tudi iz perspektive drugega. Zato to toliko bolj cenim.

Story: Pred kratkim ste v sodelovanju z Elanom oblikovali smuči, kmalu bo luč sveta ugledala kolekcija ovitkov za Iqos. Ima vaš dan res le 24 ur?

Ja, starejša ko sem, bolj sem postala organizirana. Včasih sem slalomirala med obveznostmi. Na mojo veliko srečo je velik del posla na svoja pleča prevzela moja poslovna partnerica Lucija Gubenšek, sama pa se lahko posvetim le kreativi. Tako sem se precej razbremenila stresa. A kljub temu imam v letu dva velika 'rukerja'. Eden se dogaja ravno zdaj, drugi pa spomladi. Vmes pa mi ostane čas za projekte, takšne za dušo. Kreativna sem na veliko mogočih načinov, pa ljudje morda tega sploh ne vedo, ker se ne podpišem pod vsak projekt.

Story: Smuči so brez dvoma ena od takšnih zgodb.

Res je! Zanimiva zgodba. Po očetu sem Dalmatinka, a sem kot mala deklica zelo rada smučala. Morda po moji mami, tipični Slovenki, ki je oboževala bele strmine. A imela sem veliko težavo, vse super, a mene je ves čas zeblo. (smeh) Morda sem zato smučanje malo zanemarila, zdaj pa se po dolgem času spet veselim zime. Komaj čakam, da svoje smučke vidim v njihovem 'naravnem' okolju. Še bolj pa sem vesela, ko vidim, kako lepo so ljudje to sprejeli. To je največje plačilo za moje delo. Pravijo, da se ne smeš obremenjevati z mnenjem drugih, a je lepo videti ljudi, ki tvoj trud sprejmejo z veseljem. To je bistvo našega dela.

Story: Kakšen pa je občutek, ko pred vami stoji smučka, in ne tekstil, ki ste ga bolj vajeni?

Zanimivo! Najprej sem si ogledala Elanov muzej, ki ga toplo priporočam. Z vsemi njihovimi retro izdelki sem obujala tudi spomine na svoje otroštvo, telovadna orodja, igrala ... Nostalgija! Resnično je znamka s tradicijo. Potem sem se odpravila v proizvodnjo, kjer sem se naučila izdelovati smučke. Koliko plasti! Sama sem imela priložnost sestaviti smučko in se tako izučila o sestavi. Nisem želela le zrisati vzorca, ki bi ga odtisnili na smučko, želela sem več. Če si boste smučko pobliže ogledali, boste tako opazili, da so razpoke nastale s plastenjem, niso le narisane. Vsaka smučka je tako unikat!

Story: Se spomnite, kdaj ste se naučili smučati?

Uh, z mami, ko sem bila še čisto majhna. V Kranjski Gori. V osnovni šoli, sedmem razredu, ko sem že kazala znake upora, kar se smučanja tiče, so me vpisali v šolo smučanja z zasebno učiteljico. Res sva se dobro razumeli, a nisva kaj dosti smučali. No, starši tega še zdaj ne vedo. (smeh) Ona si je prižgala cigareto in rekla: “Tebi se to ne da, ne?!” Jaz pa sem ji potrdila. Me pa je informirala o živahnem dogajanju v lokalu Trubar, kamor sem v srednješolskih letih zahajala vsak dan. Super družba, s katero se še danes odlično razumemo. Ni me naučila smučati, mi je pa predstavila Trubarja. (smeh)

Story: Zadnje čase je prepletanja med modo in športom vedno več.

Naš življenjski ritem je postal zelo hiter, tako so se meje med njima zabrisale. Udobje postaja vedno bolj cenjeno. Ni več glamuroznosti, ta ostaja rezervirana le za določene priložnosti.

Story: Se je s tem spremenil tudi pristop modnih oblikovalcev do oblikovanja kosov? Kako sami gledate na te spremembe?

Meni to ustreza, saj tudi sama cenim udobje. Zdi se mi, da je za določene priložnosti treba malo potrpeti za lepoto, a ne vsak dan. Ni vredno. Moraš se imeti dobro in tako tudi počutiti.

Story: Ali imate, kadar se lotite oblikovanja, v mislih kombinacije z visokimi petami ali športnimi copati?

Odvisno. Kolekcijo ustvarjam na zelo hecen način. V glavi imam vedno zgodbo, ker pa že precej dobro poznam svoje redne stranke, vem, katera bo kaj nosila. Kakšni kosi se odlično podajo k vsem vrstam obutve.

Story: Je zlivanje mode in športa torej dobrodošlo za razvoj modne kulture?

Seveda. Šport je postal del kulture. Zakaj ne bi ljudje, ki so aktivni, dobro izgledali. Nekaj časa je bila ponudba zelo slaba, pa tudi danes se mi zdi, da obstaja prostor za izboljšave - če sklepam po sebi. Pred kratkim sem si kupila odlične športne pajkice, a so tako udobne, poleg tega pa se prilegajo tudi na pete, tako da jih nosim kar vsak dan. Ko se bodo postarale, jih bom imela za tek. (smeh)

Story: Pred dnevi sem slišala zanimivo opazko na temo moške in ženske mode. Moška oblačila postajajo vedno bolj ženstvena, ženska pa vedno bolj ohlapna.

Ja, v ospredje so prišle univerzalne znamke, ki jih lahko nosijo tako moški kot tudi ženske. Z družabnimi omrežji je prišlo še do večjega razmaha. Pari, ki so modno ozaveščeni, si izposojajo oblačila. Punca kupi malo preveliko oblačilo, fantu pa je malo bolj oprijeto.

Story: Vpliva to tudi na vaše delo?

Zagotovo vpliva. Okolje, družba. Imam velik razpon strank, od mladih do zrelih ženstvenih žensk. Mladi so precej bolj 'odpiljeni'. (smeh) Rada pridem mladim nasproti, saj je to najboljša naložba za prihodnost. Morda si danes kakšnega kosa ne morejo privoščiti, a ne bo vedno tako.

Story: Vas je kdaj mikalo, da bi oblikovali tudi moške kolekcije?

Moji zadnji dve kolekciji temeljita na moških krojih. Razmišljala sem tudi, da bi kreirala za moške, a vse ob svojem času. Rada se šalim, da je eden izmed modnih oblikovalcev na to vprašanje odgovoril, češ da bi s tem naredil izgubo v podjetju. Moški niso potrošniki. Zadovoljni so z enim dobrim plaščem, ženska pa si kupi novega vsako sezono, tudi vsak mesec.

Story: Povpraševanje s strani močnejšega spola torej je?

Seveda. Naredila sem že nekaj oblačil po meri, a se temu izogibam. Naporno je ustvarjati stvari po meri, saj ni ovrednoteno tako, kot če ustvarim celotno kolekcijo naenkrat.

Story: Ne moreva mimo instant mode, ki je s pomočjo modnih konglomeratov našla pot tudi v Slovenijo.

Zagovarjam miselnost, da ni dobro slepo slediti trendom. Ustvariti moraš dobre temelje in kupovati investicijske kose, ki so drugačni. Tako karakter lažje pride do izraza, ne gre za masovno proizvodnjo. Tudi sama imam nekaj vsakodnevnih oblačil, veliko pa tudi posebnih kosov, ki mi ob določenih priložnostih rešijo kožo.

Story: Množična potrošnja oblačil povzroča tudi veliko breme za okolje. Glede na to, da je na prehrambnem področju ozaveščanja vedno več, pričakujemo kaj takega tudi na modnem?

Res je, sama ne zagovarjam hitre mode, ki predstavlja veliko breme za okolje. To je povsem kapitalistično mišljenje. V želji po hitri in nizkocenovni robi ne misli na posledice. Če bi tudi na modnem področju podpirali lokalno, bi s tem olajšali delo slovenskim oblikovalcem. A sem optimist. Domači oblikovalci so vedno bolj cenjeni. Naši južni sosedje Hrvatje so že pred leti to mentaliteto vzeli za svojo. Bolj so ponosni, če oblečejo domačega oblikovalca kot tujega.

Story: Nekaj o tem, pa tudi o povezovanju bo tema vašega govora na letošnjem Semplu.

Letos me je doletela izjemna čast, saj bom kot govornica v okviru Sempla lahko spregovorila o sodelovanjih v slovenskem prostoru. Danes je vse preveč individualizma, ki je povzročil pravo morje egocentrizma. To mi niti najmanj ni blizu. Zagovarjam, da moramo včasih potisniti svoj ego na stran, se povezovati in si pomagati. Dajmo narediti nekaj dobrega. Če povem po domače: Več glav več ve! Sploh če se povežeta dve znamki iz različnih svetov, nastane res nekaj izjemnega.