Če je igralka ljubljanske Drame Nina Valič včasih mislila, da bo hitreje splezala gor, pa je bil njen začetek dolg in se je medtem obrnilo desetletje ter ji takrat ni bilo prijetno, se ima zdaj v redu. Meni, da ima srečo in dela le dobre stvari, kot je vloga Mame Ubu v predstavi Kralj Ubu.
Story: Koliko drži vtis na prvo žogo, da ste 'gajsni'?
Ljudje imamo neko zaščito. Ko sem zunaj, se ne pretvarjam, to je del moje narave. Poleg tega sem visoka in malo močnejša. V resnici nisem 'gajsna'.
Story: 'Gajsni' ali ne žarite, kot bi se v svoji koži dobro počutili. To drži?
Dobro se počutim, ker sem že prišla v leta, ko sem začela dojemati, kaj je v življenju sploh pomembno in kaj ne, kar je osvobajajoče. To se tiče vsega, zasebnega življenja in mojega dela. Pomirjena sem sama s sabo, ker ti pri 40 letih drugega ne ostane, pa še dva otroka imam, kar pomeni, da imam tudi določeno odgovornost, da se jima pokažem v najbolj realni luči. Pred njima se ne pretvarjam in moram biti fit, zase in za njiju. Res pa je, da bi, če bi mi kdo pred leti rekel, da sem 'gajsna', znorela. Zelo težko sem sprejemala, da ljudje ne vidijo, kdo sem, in me imajo za 'gajsno' le na podlagi videza, pa to sploh nisem bila jaz. Zdi se mi, da sem se vse življenje borila, da bi me ljudje sprejeli takšno, kot sem, zdaj pa mi je povsem vseeno, in to me zelo osvobaja. Ampak do tega sem morala priti. Zdi se mi, da sem šele pred kratkim prišla iz pubertete.
Story: Ste jo, ko je bil čas zanjo, preskočili?
Ne, že kot otrok sem imela visoke ideale. Sem pa tudi zelo zgodaj imela prvega otroka, čeprav nikoli nisem razmišljala o tem, pa se mi je 'zgodila' hčerka. Zdaj si pa sploh ne predstavljam življenja brez obeh otrok. Življenje sta mi spremenila na bolje, očitno sta oba prišla v pravem trenutku. Imam namreč še sina, ki ima sedem let, s katerim se pogovarjava le še o nogometu. Vse nogometaše poznam.
Story: Ste živžava vajeni, glede na to, da ste odraščali še z dvema sestrama in bratom?
Ne vem, kakšen človek bi bila, če jih ne bi bilo, čeprav so mi velikokrat šli na živce. Sem najstarejša in zelo rada sem se osamila v svoji sobi. Zdaj si pa sploh ne predstavljam, da ne bi imela tega družinskega zaledja, saj smo se imeli radi.
Story: Ste do očeta (igralec Dare Valič) imeli kaj strahospoštovanja?
Ja, starša sta bila kar klasična oče in mama. Mama mi je pisala opravičila za šolo, oče pa o meni pol stvari ni vedel. Želela sem početi veliko stvari, bila sem zelo radovedna, oče pa mi je privzgojil potrebo po tem, da se izobražujem. Vse me je zanimalo, le pri matematiki sem bila šibka. Oče je bil zelo vesel, ko sem mu povedala, da grem na sprejemne izpite na likovno akademijo, ampak jih dvakrat nisem naredila, na AGRFT-ju pa sem jih.
Story: Ste očeta jemali zelo resno?
Sem, ja, čeprav je bil precej odsoten, ker je veliko delal. Je pa od mene kar nekaj pričakoval, in to sem jemala zelo resno. Bila sem blazna 'piflarica', za neko stvar sem se kar gnala tudi, če nisem dobila petice. Tudi nisem bila užaljena, če sem dobila slabo oceno. Težila sem k temu, da napredujem in se razvijam. Prijavljala sem se za vse raziskovalne naloge, ki smo jih imeli. Vse me je zelo zanimalo in vse sem hotela narediti stoodstotno.
Story: Kaj pa ste pripravljeni narediti za vlogo?
Marsikaj, ampak zelo slabo prenašam blef, tako da če začutim, da mi nekaj ne diši, zelo težko stopim čez. Če pa nekdo iskreno stoji za svojo idejo, bom naredila vse, da bova to ustvarila. Tako se je, recimo, to zgodilo pri predstavi Kralj Ubu, ki jo je režiral Jernej Lorenci. Zelo hitro sem mu povedala, da ga še ne razumem, ga pa čutim in se mu povsem predam. S soigralcem Jernejem Šugmanom pa sva prvič igrala ena na ena in zelo dobro sva se ujela. Jernej je bil zelo odprt. Od vsega mi je najboljše to, da se o nobeni stvari nisva pogovarjala in sva vse naredila le na odru.
Story: Kako ste sprejeli ponudbo za sodelovanje v TV-oddaji Moja Slovenija?
Iskreno povedano, si nikoli nisem želela dela na televiziji, in ko je ta ponudba prišla, sem imela pomisleke kot večina igralcev, da te televizija lahko skvari. Potem pa se mi je zdelo, da nimam česa zgubiti, in sem skočila na glavo v nekaj, kar me na neki način sploh ne zanima. Malo sem se tudi slabo počutila, ker sem vedela, da si marsikdo to bolj želi od mene, ampak tam sem predvsem našla lepo spoštovanje in zelo lep odnos z Mariem Galuničem (odgovorni urednik razvedrilnega programa na RTV SLO). Borisa pa sem že od prej poznala.
Story: Vam je na televiziji postalo 'sladko', glede na ponovno sodelovanje, tokrat v oddaji Vse je mogoče?
To je pa novo poglavje, ampak mislim, da te ponudbe ne bi sprejela s tako odprtimi rokami, če je ne bi vodil Bojan Emeršič, kolega iz Drame. Z njim že pet sezon igrava v predstavi Nežka se moži, tudi v Ubuju igrava skupaj in še v tej oddaji. Z njim zelo rada delam. Bila sem prav počaščena, ker si je želel delati z mano.
Story: V predstavi Kralj Ubu ste se izognili pasti in Mame Ubu niste naredili na prvo žogo.
Všeč mi je bilo, da sem to žensko lahko naredila bolj na svoj način. Včasih se mi zdi, da ženske preveč popuščamo temu, kako nas moški vidijo, pa nisem feministka. Dejansko je večina režiserjev moških. Paše mi, da sva v prvem delu predstave z Jernejem sama in je moško-žensko razmerje lahko prišlo do izraza. Kar precej vztrajam, da lahko svoje vloge naredim striktno z ženskega stališča, ker se mi zdi, da je pogled na žensko iz moškega kota malo popačen. Ženske nismo nobene zverine, prevratnice. Zelo sem se spraševala, kako Mama Ubu prepriča svojega moškega. Samo z ljubeznijo in pripadnostjo. Hotela sem, da se vidi, da je njun odnos kot odnos med moškim in žensko in se lahko dogovarjata na normalen način ter da je žensko orožje nekaj drugega kot spolna privlačnost.
Story: Se tudi sicer izogibate graditi vloge na spolni privlačnosti?
To me sploh ne zanima.
Story: Ima to kakšno zvezo z vašimi visokimi ideali?
Mogoče me je najbolj prizadelo, ko sem pred nekaj leti padla na realna tla, kar se tiče idealov. To pomeni, da sta se srečali moj svet idealov in realna slika. Padla sem v luknjo in bilo je treba nekaj narediti. Imela sem srečo, da se je dobro končalo. Mogoče sem imela previsoka pričakovanja do sebe in ljudi okrog sebe. Velikokrat rečem, da sem mentalni snob, a me otroka marsikdaj spustita na realna tla.
Story: Si skozi vsakodnevno hitenje vzamete kaj časa zase?
V gledališču imamo vaje dvakrat na dan. Menim, da je čas za vajo na vaji, zelo slabo prenašam, da moram delati dodatno še doma. Zdi se mi prav, da delaš na kraju samem. Saj je vedno še kaj dodatnega v zvezi z vlogo, kar je treba narediti tudi doma, ampak načeloma te stvari delam na vajah. Moram imeti svoj čas, da grem po otroka v šolo in se z njima pogovarjam. To mi pomeni zelo veliko, kakor tudi, da lahko sinu rečem: "Me lahko pustiš za 20 minut, da se uležem?" Potrebujem le 20 minut za počitek in sem kot nova.
Napisala Suzana Golubov
Fotografije Primož Predalič
