Nino Ošlak je v vseh teh letih s svojim trudom, delom in seveda odličnim glasom dokazal, da se lahko povzpne na vrh glasbene scene.
Njegova zadnja pesem Rabim te je bila nekaj tednov druga najbolj predvajana slovenska pesem na radijih, kar je za mladega glasbenika dobra popotnica za pripravo novega albuma.
Story: Nino, vedno, ko se vidiva, ste nasmejani in dobre volje - tako pred kamerami in nastopi. Je vse vaše življenje nasmejano?
Iskreno, ne. Sicer sem velik optimist, tudi zasebno. Vedno sem v družbi tistega, ki bo iskal rešitve, verjel v boljše čase in podobno. Je pa res, da ko me kaj prizadene, pogosto tega nočem pokazati niti doma. Nekako potlačim vase, težko se odprem in govorim o čustvih.
Story: Kdo pri vas najprej opazi, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti?
Domači, ki me dobro poznajo, vedo, da kadar pretirano delam, nekaj ni najbolje. Ko mi na osebnem področju šepa, se zakopljem v delo. Saj vem, da to ni dobro, ampak kaj pa vem. Eno je govoriti, drugo pa je dejansko spremeniti vzorec in si pomagati. Hkrati res rad delam glasbo, pa tudi veliko delam. Včasih se moram prisiliti in ustaviti, ko vidim, da mi stvari uhajajo iz rok. Tega res ne maram. Pa ne, da bi hotel biti vedno glavni, ampak povsod, kjer sem, hočem biti 100-odstotno. Pa vem, da v življenju vedno ne gre tako.
Story: Kako si potem pomagate, ko vam je hudo ali ko nastopijo težji trenutki v življenju?
Ko imam vsega dovolj, grem na splet, kupim letalsko karto in se prisilim, da se malo izklopim. Da ne bo pomote, zelo uživam v vsem, kar delam, ker je vse povezano z glasbo. Ampak človek si mora vzeti čas tudi zase, za počitek. Tega včasih ne znam storiti. Večkrat sem šel na kakšno potovanje tudi sam. In takrat se prisilim, da prekinem deloholični tempo, se resetiram. Ko se vrnem, začnem spreminjati slabe navade. Več časa posvetim bližnjim in prijateljem. In vedno šele takrat ugotovim, da mi gre potem povsod bolje. Sam sebe moram brcniti v ta zadnjo, da se res izboljšam. (smeh)
Story: Bi rekli, da ste samotarski tip človeka?
Ja in tudi ne. Veliko časa sem obkrožen z ljudmi, zelo rad delam z ljudmi, v tem res uživam. Ampak me to tudi izčrpa. Zato sem kdaj rad sam. Sam s seboj. (smeh) Takrat lahko umirim misli. Uživam, kadar sem sam. Ne vem, ali je to čudno ali ne, nekako znam živeti samostojno, neodvisno od partnerice ... Ko bo prava spet na vidiku. (smeh)
Story: Živite sami?
Ja, to mi trenutno zelo ustreza. Pravzaprav doma samo spim, čez dan sem bolj ali manj naokrog. Imel sem že prebliske, da bi kaj spremenil na tem področju, pa se ni izšlo. Verjamem, da se vse v življenju zgodi z namenom, pa tudi pravi čas mora biti za določene stvari. Ko bo prišel ta čas, se bom prilagodil, seveda.
Story: Ste že začutili željo po otrocih?
Ravno o tem sem govoril. Pred časom sem bil precej hudo zatrapan. Ne ravno zaljubljen, bolj zatreskan. (smeh) Bila je nekoliko starejša od mene, zato je tema nanesla tudi na otroke. Prebliske o otrocih sem imel že tudi kdaj prej, ampak nikoli tako zares kot takrat. Potem se pač ni izšlo in mi za zdaj tako popolnoma ustreza. V šoli, kjer učim, imam cel kup 'svojih' otrok in mi je to trenutno dovolj.
Story: Kaj pa je potrebno, da začutite ljubezen? Kakšna mora biti ženska, ki bi osvojila vaše srce?
Včasih se mi je zdelo blazno pomembno, kako je videti. Vedno so mi bile všeč svetlolase, ampak na koncu sem imel večinoma temnolaso dekle. Danes se mi zdi bistveno čisto nekaj drugega. Karakter, ujemanje v vsakdanjem življenju. No, ne ravno ujemanje, bolj dopolnjevanje. Želim si iskrene ženske, takšne, s katero lahko gradiva na zaupanju. Brez tega ni nič.
Story: Kako pomembna vam je ljubezen in ali ne pogrešate nekoga, ob katerem bi se vsako jutro zbujali?
Seveda mi je pomembna, zelo. Ljubezen je bistvo življenja. V to verjamem. Ampak zgodi se, ko je pač pravi trenutek. Včasih sem se že zelo sekiral, delal stvari na silo. Večkrat me je to udarilo po glavi in zdi se mi, da sem se šele zdaj počasi naučil, da pač z glavo skozi zid ne gre. Ko bo prišla tista prava, s katero se bom zbujal, bom najsrečnejši na svetu. Trenutno pa najdem srečo v številnih drugih stvareh, ki mi polnijo življenje. Seveda so vse povezane z glasbo. (smeh)
Story: Ste bili že kdaj razočarani v ljubezni? Kako ste poiskali izhod iz tega?
O, pa še kako zelo! Pa ne enkrat. Mogoče se ravno zato, ker prehitro zaupam, večkrat opečem. Enkrat sem v res globoki žalosti ustvarjal ob klavirju, bil sem v solzah. Vem, da se sliši klišejsko, ampak res. Drugače tako ravno ne ustvarjam. (smeh) Bom pa moral za to, da bi to pesem kdaj javno zapel, res imeti jajca. (smeh) In še nekaj časa bo ostala v predalu, ker si je zdaj ne upam peti, pa čeprav je od tega minilo že nekaj let. Preprosto ni še čas.
Story: Pred kratkim ste se srečali z meditacijo?
Bolj redno meditiram zadnje leto dni, drži. Sem pa med študijem na akademiji obiskoval tudi seminarje za tehnike sproščanja pred nastopanjem. Pri izvrstni, a zdaj že pokojni profesorici Marini Horak sem se prvič srečal z meditacijo. Takrat še nisem znal tako poslušati svojega telesa, nisem še našel pravega smisla v meditaciji. Zdaj vidim stvar čisto drugače, zelo mi je okej. S tem se ne ukvarjam dnevno, se pa trudim, da se čim pogosteje. Daje mi neko energijo in neverjetno me sprosti.
Story: Kako se spopadate z vzponi in padci?
Pred nekaj leti so se mi stvari tako na glasbenem področju kot zasebno zelo lepo poklopile. Povsod sem bil v vzponu. Zato me je toliko bolj mogoče prizadelo, ko je sledil padec pri ustvarjanju. Umetnik težko dela, če je pretirano srečen. No, vsaj tako opažam pri sebi. Nekaj me mora 'boleti', nekaj me mora premakniti, da lahko delam. Čisto lagodje ni okej. Je bil pa padec po zaključku študija morda zato toliko bolj boleč, ker se mi je na osebnem področju vse sesulo, še bolj sem skrčil krog dobrih prijateljev. Najbolj me je zabolelo to, ko sem zgubil nekaj ljudi in kar naenkrat kljub poslovnim uspehom čutil neko praznino. Seveda se zavedam, da so v življenju tako vzponi kot padci, in ravno ta življenjska energija, ki so mi jo doma privzgojili, je tisto, za kar sem najbolj hvaležen. Da se znam po vsakem porazu pobrati in iti še močnejši, predvsem pa modrejši naprej.
Story: Kaj menite o tem, da si nekateri poiščejo tudi strokovno pomoč, ko so v stiski? Včasih so bile te teme precej tabuizirane.
Seveda se v naši moderni družbi pretvarjamo, da je to vsem v redu, da nimamo predsodkov. Ampak globoko v sebi še vedno obsojamo, še vedno je to tabu tema. Sam sem zelo odprt glede tega, in če bi kdaj potreboval pomoč, bi jo gotovo poiskal. Imel sem že situacije, ko so se mladi obrnili name, ker sem pač zelo dostopen tako osebno kot seveda na socialnih omrežjih, in sem jih vedno usmeril naprej. Ko je mlad človek v veliki stiski, je to lahko resna stvar. V pomoči ne vidim nič slabega.
Story: Glede na to, da je pred vrati pomlad, prihajajo sonce, energija in morda tudi ljubezen. Kaj si sami v teh mesecih najbolj želite in kako boste preživeli mesece do poletja?
Zadnji tedni, odkar je izšla uspešnica Rabim te, ki je bila več tednov druga najbolj predvajana, pa potem tretja najbolj predvajana slovenska pesem na radijskih postajah, so zame zelo delovni. Čakajo me zadnja snemanja moje nove plošče, ki bo izšla v drugi polovici leta. Želim si kakšen trenutek več zase, da grem lahko ven v naravo, športat … Samo da se znebim tega fitnesa, ki mi pozimi res ne diši. (smeh) Ne potrebujem veliko, samo kakšno dodatno uro na dan, da bi lahko res vsak dan skočil malo v gozd, na kakšen manjši hrib ali pa samo na kavo na sonce. (smeh)
Besedilo: Mihaela M. Kocbek // Fotografija: Marko Zavrnik
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
