Nino Ošlak ni samo pevec, kot bi kdo mislil, je tudi avtor glasbe in besedil, producent in glasbeni pedagog. Prvič se je odločil nastopiti na glasbenem festivalu in uspel mu je veliki met. Po 15 letih na sceni je s pesmijo Med nama zmagal na Popevki.
Nino, na slovenski glasbeni sceni ste že 15 let. Prvič ste nastopili na glasbenem festivalu, kot je Popevka, in zmagali. Kakšni so občutki?
Zmaga je ena krasna pika na i, še slajša pa je zato, ker sem prvič sploh tekmoval na naših festivalih. Pa še letos je 15. leto mojega delovanja, in je to ena zares super spodbuda za delo in nadaljnje ustvarjanje. Takoj po zmagi pa velik šok. V pozitivnem smislu. (seveda)
V prvih izjavah po zmagi ste dejali, da ste presenečeni … Zakaj? Saj verjetno ste v sebi vedeli, da imate dobro pesem in ste upali na zmago?
Bil sem precej slabega zdravja, po nastopu sem si želel samo čim prej domov in v posteljo, vse sem že pospravil ... Potem pa so me poklicali še enkrat na oder. (smeh) Ampak glasba ima neko posebno moč, ne vem, kako sem sploh stal na nogah.
Ja, vedel sem da imam res dobro pesem, verjel sem vanjo, popolnoma stojim za njo. Skratka, vse skupaj se je poklopilo. In zelo sem hvaležen vsem, ki so glasovali zame. Dobil sem več kot dva tisoč sporočil, čestitk, ljudje so celo izbrskali moj domači naslov, v poštni nabiralnik dobivam risbice mladih oboževalk, dobil sem unikatno srebrno zapestnico, na kateri je naslov pesmi Med nama …
To je lepo. Je pa do mene prišlo tudi kakšno manj prijazno sporočilo, a tega sem že vajen. S tem se sploh ne ukvarjam. Niti enega spletnega komentarja namreč nisem prebral. Svojo energijo usmerjam v novo glasbo, v osebni razvoj in nove izzive.
Kako to, da se še nikoli niste prijavili na kakšen festival in kaj vas je zdaj gnalo, da ste se?
Vse ja odvisno od pesmi. Prijavil sem se pred mnogo leti, na začetku kariere, a moje pesmi takrat niso izbrali. Potem sem vmes imel druge izzive, posnel tri albume, 20 videospotov in tako naprej. In ko sem pisal pesem Med nama, sem slišal, da potrebuje orkester. Da potrebuje tisto nekaj več. In sem jo poslal na razpis. Če ne bi pesem bila izbrana na festival, bi najbrž obležala v predalu in je ne bi posnel.
Glede na to, da ste profesor glasbe, kako so vaši učenci sprejeli vaš uspeh? So vam čestitali?
Takoj po festivalu sem bil na bolniški, tako da sem se vrnil v šolo šele čez kakšen teden. Zelo, zelo so bili veseli. Mlajše generacije festivalov ne spremljajo več tako, kot smo jih nekoč. Gledajo spletne vsebine, YouTube, Tik tok ... Televizija je zanje v drugem planu ... ali tretjem. A vseeno so zasledili in všeč mi je, da se jim zdi fino, da imajo profesorja, ki je tudi zares delaven v glasbi. Zaploskali so mi, nekateri so mi prav segli v roko in čestitali ...
Veliko ustvarjate tudi za druge glasbenike. Kje najdete energijo za vse to?
Če počneš stvari, v katerih uživaš, sploh ni problema. Sem bil pa v zadnjem letu zaradi preobremenjenosti velikokrat tudi prisiljen ostati v postelji. Ne samo pred Popevko, tudi poleti pa pozimi, ko je bilo vsega dela preveč, sem obležal. Sem na nekakšnem razpotju. Vem, da moram v življenju narediti nekaj sprememb, zato se trudim. Svoj čas si moram znati bolj 'ležerno' splanirati.
Kako poteka vaš delovni dan?
Dopoldne poučujem, vodim tudi nekaj šolskih bendov, skratka malo glasbene teorije, malo prakse. Popoldnevi so bolj studijski – pisanje glasbe, petje v studiu, ustvarjanje ali pa kakšen intervju in sestanek. Če mi zvečer ostane še kaj energije in če se delo ne zavleče v noč, grem rad na Šmarno goro, tečem, kolesarim ... In ko pridem domov, uživam v čisti tišini. Doma nimam nobenih posebnih zvočnikov, glasbe skoraj nikoli ne poslušam. Če pa jo, jo zelo po tiho, ker sem sicer ves čas v glasnem okolju.
Kaj pa ko niste v službi in ne ustvarjate glasbe, kaj takrat počnete?
Zadnje čase rad kuham. Iz tega si naredim cel šov. (smeh) Rad preizkušam nove recepte, predvsem ustvarjam z morsko hrano. Še pred nekaj leti skoraj ničesar nisem znal skuhati, potem pa me je nekako povleklo v kuhinjo in danes znam marsikaj. Oziroma sem postal bolj sproščen in iznajdljiv.
Zelo rad se tudi razvajam, hodim vsaj dvakrat mesečno na tajsko masažo, občasno tudi v savno. Rad si vzamem čas za razvajanje, čeprav premalokrat. In zelo rad potujem. Takoj, ko vidim, da imam recimo tri proste dni na vidiku, skočim na splet in kupim letalsko vozovnico za kakšno novo destinacijo. Ali pa se tudi z vlakom kam odpeljem. Samo, da grem v neznano, na nove, tudi kulinarične dogodivščine.
Kateri šport je vaš najljubši?
Težko izberem samo za enega. Treniral sem košarko in tenis pa atletiko, rekreativno tudi jahal. Stik z naravo in konji ima posebno mesto v mojem srcu. Konji so plemenite živali, morda bi izbral prav ta šport. Rad se pošalim, da ko bom star in v penziji, bi imel svoj ranč s konji. Ampak težava je, da sem za to delo malo len in si potem hitro premislim. (smeh)
Kakšno glasbo poslušate? Kateri je vaš najljubši izvajalec?
Vedno rad poslušam kakšno dobro klasiko, dober instrumental. Rad tudi hodim na klasične koncerte, zadnje čase čedalje več ... Med študijem na akademiji mi je klasika malo presedla, priznam, zdaj pa spet v njej uživam. Po drugi strani pa grem rad tudi na 'tehno party', na kakšno res novo, dobro elektroniko ali pa na veselico. (smeh) Nor sem na glasbo, vseh stilov!
Nekoč ste izjavili, da ste začeli peti in igrati klavir zaradi Oliverja Dragojevića …
Oliver Dragojević me je navdušil že kot petletnega otroka. Zaradi njega sem res začel igrati klavir in prepevati ... Ne bi pa rekel, da se po njem zgledujem, je pa zagotovo vplival na moje življenje, ker je v meni prebudil ljubezen do glasbe, ki me spremlja že od otroštva. Izjemno ga spoštujem kot pevca, predvsem pa kot avtorja. Samo enkrat sem ga slišal v živo, žal, samo enkrat ...
Ste kdaj razmišljali o tem, da bi šli v tujino?
Imel sem nekaj izkušenj, snemal sem tudi v Londonu, a tukaj pri nas doma je toliko več svobode, res lahko delam glasbo, ki mi je všeč ... V tujini tega preprosto ni. Si lutka večje založbe, upravljajo te. Tega danes, pri 33 letih, ne bi sprejel.
Zdaj je od zmage minilo že nekaj mesecev. Kaj počnete? Kolikor vas poznamo, ne spite na lovorikah?
December bo letos poln nastopov, nekaj projektov me čaka za druge glasbene kolege, razmišljam in počasi snemam tudi pesmi za svojo novo ploščo, to bo že moja četrta po vrsti ... Veliko je vsega. V kombinaciji z dobro hrano, no, predvsem s sladicami …
Bonus video: 1, 2, 3 ... bis! Podkast Slovenske filharmonije s Tilnom Artačem. Voditelj Tilen Artač, akademski glasbenik in odličen imitator, v podkastu gosti izjemne posameznike, ki so tako ali drugače povezani s klasično glasbo. Gostje skozi svoje zgodbe in izkušnje omogočajo, da bolje spoznamo in razumemo ta prav poseben umetniški žanr. Ta je namreč več kot le zvok; je izraz čustev, zgodovine in človeškega duha. S svojim unikatnim pristopom voditelj s pomočjo zanimivih sogovornikov poslušalcu odkriva to izjemno umetnost na nov in navdihujoč način. Kot ena izmed posebnosti podkasta je ta, da se gost preizkusi v kratkem glasbenem izzivu.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču