Nino Ošlak kljub mladosti velja za odločnega, delavnega glasbenika in skromnega mladeniča, ki na sogovornika vedno naredi zelo prijeten vtis. A ni bilo vedno tako. Tokrat je spregovoril o svojih težavnih najstniških letih. Z leti se je vztrajno prebijal.
Nino, danes ste samozavesten moški, ki stopa po jasno zastavljeni poti. Pa vendar vedno ni bilo tako?
Res je. Kot najstnik sem imel velike težave s samozavestjo. Čeprav sem že kot otrok v glasbeni šoli veliko in precej uspešno nastopal, sem se kot najstnik precej bal tega stika z ljudmi. Vedno pa sem si želel nastopati, stati na odru. Že v srednji šoli, ko sem posnel prvi videospot in izdal prvi komad ter začel nastopati, sem bil še vedno v resnici zelo zaprt, sramežljiv. Nekako pa sem znal na odru to odmisliti in se sprostiti. Vedno sem užival. Težave sem imel v bolj vsakdanjih situacijah, saj sem bil res bolj tih, nisem se rad izpostavljal. Pojma nimam, kaj me je tako zelo gnalo v svet šovbiznisa in glasbe. Tam so ljudje običajno bolj odprti.
Zaradi česa ste imeli težave v tem obdobju? Morda najstniško odraščanje, neuslišane ljubezni?
Ne vem, od kod to nesamozavestno obdobje, saj sem bil kot otrok zelo razposajen, razigran, nisem se bal ljudi. Potem pa se je ob koncu osnovne šole, ko pridejo tista malo težja leta, nekako obrnilo. V šoli sem bil uspešen, v glasbeni sem kar izstopal, ampak morda sem se potem v najstniških letih ravno zaradi tega držal nazaj. Bolj sem se želel zliti z vrstniki. Takrat sem imel tudi precej starejših prijateljev, nekatere moje vrstnike pa je to motilo, češ da niso dovolj dobri zame. Nekaj let sem bil tudi strašno zaljubljen v sošolko, ona pa me je vztrajno zavračala. Mogoče pa je tudi to malo pomagalo, da sem izgubil samozavest.
Zdaj ji je verjetno žal, da je izpustila to priložnost, kajne?
Pred kakšnim letom dni se mi je s tem dekletom zgodila prav zabavna situacija. Vmes se več let nisva niti videla, stikov nimava. Lani se je pojavila na enem od koncertov, in ko sem jo zagledal, sem takoj pomislil na to, da moram iz tega narediti malo heca, zato je bila naslednja skladba romantična balada, jaz pa sem jo povabil na oder in ji zapel. Malo sva zaplesala, predvsem pa nasmejala vsem najstniškim vragolijam. In celo enemu propadlemu zmenku, ki sva ga imela.
Kakšno pa je bilo vaše najstniško obdobje še drugače? Ste bili trmast mladenič?
Načeloma sem bil priden, vzoren otrok, starši so me držali ravno prav na kratko, da sem tu in tam tudi kaj ušpičil, a nikoli kaj zelo nevarnega, resnega. No, kakšne gume smo predrli in podobno, ampak saj veste, najstniki morajo biti tudi malo uporniki. Samo enkrat pa se je zgodilo, da sem skoraj pobegnil od doma. Ne spomnim se točno, kaj je bil razlog, a vem, da sem skoval že cel plan, ki pa se na koncu seveda ni uresničil.
Kdaj je potem premagala glasba in ste se osredotočili nanjo?
Glasba in šport sta vedno bila del mojega življenja. Na koncu osnovne šole pa je prišlo do tega, da sem se moral za eno stvar odločiti bolj zares. Glasba je zmagala, šport pa je ostal način življenja. Vmes sem se seveda malo polenil, potem pa mi je začelo primanjkovati. Zdaj pa redno tečem, kolesarim občasno, pozimi smučam, skratka, skrbim za kondicijo. Super stranski učinek pa je tudi ta, da lahko ogromno pojem in nimam težav s težo. In ko rečem ogromno, mislim resno. Tudi sladice, ja!
Ampak vedno ni bilo tako. Kolikor vem, niste imeli vedno tako izklesane postave?
Kot najstnik sem se moral slaščicam izogibati, ker sem imel res velike težave z aknami. To je bil gotovo tudi razlog, da sem imel težave s samopodobo. Če bi lahko izbiral, bi srednjo šolo preskočil, preostala obdobja bi pa morda še kdaj ponovil.
Ni skrivnost, da se radi postavite tudi pred fotografski objektiv in pokažete svoje čare. Kako gledate na to?
Fotografiranje je del pop kulture, tega sem se navadil. Predvsem na začetku mi je pa bilo malo odveč. Ampak to vzameš v zakup, se naučiš in zdaj mi gre kar dobro od rok, vsaj zdi se mi tako. Dobil sem nekaj ponudb, niti ne tako slabih, za delo v modnem svetu, ampak ker sem intenzivno usmerjen na ustvarjanje svoje glasbe, nisem želel biti polovičarski. Raje ostajam zvest tistemu, kar res najraje počnem. Golota in glasba danes res nista več tabu tema. Je pa res, da sama golota ni dovolj, sam zagovarjam to, da mora biti tudi vsebina. Posnel sem dve plošči, 11 videospotov, tako da zdaj res nimam težav s tem, če mi kdo reče, da z videzom prodajam svojo glasbo. Majico redko odvržem, nimam pa s tem težav, ker se zdaj v svoji koži dobro počutim. V tem, da posnameš estetske rahlo bolj sproščene fotografije, ne vidim nobene težave. S fotografom Tiborjem Golobom se poznava že vrsto leto, je pa zanimivo, da sva zdaj prvič sodelovala. Rad delam z ljudmi, ki so v svoji branži res dobri. Jaz pač nisem model, zato pri fotografiranjih vedno poslušam fotografa.
Besedilo: MIMA // Fotografiji: Tibor Golob
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
