Glasbenik Nino Ošlak je na glasbene odre stopil že v najstniških letih in se v vsem tem času izšolal v odličnega mentorja, s katerim sodelujejo številna znana glasbena imena. Trenutno dokončuje magistrski študij na akademiji za glasbo, predstavlja avtorske projekte in se v prostem času ukvarja s sinhroniziranjem risank.
Že nekaj časa ste eden najmlajših slovenskih izvajalcev, ki ga predvaja MTV Adria. Kaj vam to pomeni?
Moja generacija je odraščala z glasbo, ki so jo vrteli na MTV, zato se s tem rad malo pohvalim, priznam. (smeh) Danes je zelo malo televizijskega prostora namenjenega predvajanju videospotov, zato sem še toliko bolj vesel, da se moj zadnji videospot za balado A je vse ok? vrti tudi na območju Balkana v sklopu MTV Adrie. Novico sem izvedel ob koncu minulega leta, ko so mi iz Beograda potrdili, da se bo pesem predvajala tudi pri njih. Ponosen sem na to, da jezik, pojem namreč v slovenščini, ni bil ovira. Gledali so na kakovost produkcije, glasbene in video.
Že vrsto let se razvijate in rastete z glasbo. Kako dojemate svoj glasbeni napredek?
Imel sem obdobje, ko sem se kar malo sramoval začetnih pesmi. Takrat sem stopal v svet, ki ga kot 16-letni mulec sploh nisem poznal. Z leti sem se v poslu marsikaj naučil in s tem posledično spremenil delo in ustvarjanje. Danes so moje pesmi in nastopi absolutno bolj zreli, besedila vsebinsko bogatejša, tudi glasbene ideje so bolj dodelane. No, se pa zdaj sploh več ne sramujem svojih začetkov! Ko gledam nazaj, sem ponosen, da sem takrat poleg glasbene gimnazije, ki mi je vzela ogromno časa, zbral dovolj energije in poguma ter se podal na samostojno pevsko pot. Vrstniki znajo biti precej nevoščljivi in nesramni, zato moraš imeti jajca! Imel sem sicer večinoma zelo lepe izkušnje, a vseeno. Ni bilo lahko, a ni mi žal.
Kako se spominjate tistega najstniškega obdobja?
Zaradi mladostnega videza in sloga oblačenja me imajo nekateri še vedno za najstnika. (smeh) Občinstvo na nastopih je bilo včasih predvsem mojih let. Še zdaj imam spravljena vsa ljubezenska pisemca, risbice in darila ter pozornosti, ki sem jih dobil od poslušalk. Plišaste igrače sem pred časom podaril eni od dobrodelnih ustanov, ker se jih je nabralo preveč. Zadnje čase opažam, da na nastope prihajajo tudi starejši. Zrelejše občinstvo je zahtevnejše, hoče vsebino in vesel sem, da to zdaj lahko ponudim drugače, kot sem pred leti. Vse večkrat nastopam tudi sam s klavirjem ali pa izpeljem del nastopa v akustični izvedbi. Ljudje so navdušeni, tako da bom gotovo več delal v tej smeri.
Vaš aktualni singel Dovolj romantike zagotovo govori o romantiki! (smeh) Nam zaupate kaj o tem?
Govori o tipičnem odnosu med moškim in žensko: ženske imajo rade večerje, masaže, crkljanje, kino in podobno, medtem ko moški prej radi pridemo do bistva oziroma do sladice, če se razumeva. (smeh) Skratka, prej radi doživimo strastne trenutke. Seveda pesem govori o stereotipnih prepričanjih, ljudje pa smo si tako različni, da ne morem trditi, da je tudi v resničnem življenju pri ženskah tako. Sam nimam ravno takšnih izkušenj. Čeprav sem trenutno samski, ponudb sploh ne manjka, pa tudi dekleta, ki sem jih imel do zdaj, so bila precej strastna in živahna. (smeh) To mi je všeč. Zelo!
Menda je vaša sestra Kaja tista, ki prva sliši vaše pesmi?
Počasi pripravljam nove pesmi, saj je od izdaje prve plošče Simfonija minilo že leto in pol. Nove pesmi največkrat res prva sliši sestra Kaja, ker je najbolj direkten kritik in ima smisel za glasbo. Hitro prepozna potencialne uspešnice in na njeno mnenje dam zelo veliko. Čeprav je med nama kar devet let razlike, se mi zdi, da se vse bolj razumeva in podpirava drug drugega. Tudi ona me večkrat povpraša za kakšen nasvet in pomoč, res pa je, da sem včasih tako zaposlen, da se nekaj dni sploh ne vidiva. Želim si, da bi imel dan kakšno uro ali dve več, da bi lahko preživel več časa z družino.
Ob glasbi veliko delate tudi z mladino. Kaj vam pomeni to delo?
Poleg študija sem ves čas poučeval in še vedno učim v zasebni glasbeni šoli. Nauk o glasbi, klavir, pop petje in vodenje pevskega zbora so moja področja. Mladina je res super! Če si pošten do njih, znajo to ceniti in zato se res dobro razumemo. Moje vodilo je, da moraš kot učitelj glasbe učence za glasbo predvsem navdušiti in jim jo predstaviti na zanimiv način.
Že nekaj let sinhronizirate tudi risanke. Ste v mladosti uživali v gledanju risank?
Ker smo živeli nedaleč stran od moje osnovne šole v Velenju, sem vsako jutro pred poukom gledal risanke. Bil sem nor na kakšne bolj akcijske, razburljive in pustolovske risanke. Imel sem velik privilegij, da sem lahko čas, ko so se drugi vozili ali hodili v šolo, preživel pred televizijo. (smeh) Danes, ko sinhroniziram risanke, na to sploh ne gledam kot na delo, ampak kot na zabavo. Seveda moraš biti profesionalen in dobro opraviti, ampak vedno, ko snemamo, se prebudi nekaj otroka v meni in se brez težav vživim.
Pred kratkim ste sinhronizirali risanko Spuži kvadratnik. Katero vlogo ste prevzeli?
Pri Spužiju kvadratniku sem njegov najboljši prijatelj, močnejša morska zvezda Patrik. Čisto nasprotje moje postave. (smeh) Ljudje na premieri so bili presenečeni, da sem ravno jaz posodil glas tako močnemu junaku. Ampak z glasom se lahko precej igram in ga spremeni tako, da me tudi moji domači včasih sploh ne prepoznajo. (smeh)
Konec junija vas čaka še magisterij. Kako sploh najdete čas za vse to?
Magistrska naloga je že končana, te dni gre v tisk, konec junija me čaka samo še zagovor. Če si dobro organiziraš urnik in se ga držiš ter ne zabušavaš, se da vse izpeljati.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču