Nipke: Starši so želeli, da bi igral v narodnozabavnem ansamblu

Nipke: Starši so želeli, da bi igral v narodnozabavnem ansamblu (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Nova
18. 9. 2017

Nipke na glasbeni sceni deluje že zadnjih 15 let. Z glasbo se ukvarja od malih nog, saj je že v osnovni šoli obiskoval glasbeno šolo, na prehodu v srednjo pa je spoznal hip hop, s čimer se je počasi začel vključevati v svet rapa.

Z rapom se ukvarjate zadnjih 15 let, prelomna točka pa je bil nastop v duetu Overdose leta 2008. Kako se je od tam nadaljevala vaša glasbena pot?

Začela sva brez kakršnekoli podpore, saj takrat še nisva pripadala nobeni raperski skupnosti, sva si pa tega seveda želela. Posnela sva tudi svojo prvo ploščo, ki ni bila nikoli izdana, vendar se je to pozneje izkazalo za zelo pozitivno. Predstavila sva se s skladbo Flama.com, ki je bila humoristična, neke vrste parodija. Ko naju je širše občinstvo spoznalo, pa naju niso dojemali kot dva, ki sta prišla na sceno z nekim gang­ster rapom, ampak kot dva raperja, ki imata smisel za humor, ritem in melodiko in moram reči, da sem zelo vesel, da se je zgodil tak začetek.

Prva glasbena znanja ste pridobivali v glasbeni šoli. Kateri inštrument ste igrali?

Zelo sem si želel igrati klavir, ampak ker smo živeli v maj­hnem stanovanju, takrat pa je bil nakup klavirja kar investicija, sem se odločil za harmoniko. K temu so malce pripomogli tudi starši, oče je bil Štajerec, najverjetneje sem tudi kaj v sorodu z Alfijem Nipičem, starši pa so bili že od nekdaj navdušeni nad narodno-zabavno glasbo in so si po tihem želeli, da bi pristal v kakšnem ansamblu. Ampak harmonike nisem preveč začutil. Predvsem me je motil sam koncept glasbene šole, saj sem bil zelo hiperaktiven otrok in sem bil težko dlje časa pri miru. Sem pa že kot majhen zelo rad pel, znam igrati tudi orglice in v glasbi že od nekdaj uživam.

Posneli ste album z naslovom Nipke, na katerem je 12 pesmi. Večina naslovov teh pesmi je precej zgovornih (Cajt da, Noben me ne razume). Črpate besedila iz svojega lastnega življenja?

Nekako sem prišel do tega, da če ne izviram iz sebe, ne morem spisati skladbe. Tako da poskušam ne glede na to, kakšna tematika je, zavzeti svoje stališče, ne pametujem in samo povem svojo zgodbo. Sem popolnoma iskren.

Ste imeli kakšnega tujega vzornika, po katerem ste se zgledovali?

Celo otroštvo sem bil Tupac fanatik in lahko rečem, da je on velik del mene. Veliko sem črpal iz njegove glasbe in energije. Danes sicer drugače gledam nanj, je imel pa zagotovo on največji vpliv. Poudaril pa bi rad, da poslušam vse vrste glasbe, tudi Whitney Houston, Mariah Carey, Michaela Jacksona, Erica Claptona, rad imam prav vse zvrsti.

Sodelovali ste že z nekaj velikimi imeni slovenske glasbe, Siddharto, Aniko Horvat, Andrejem Šifrerjem. Katero sodelovanje je bilo tisto, ki je pustilo največji vtis?

Definitivno bi izpostavil Andreja Šifrerja, ki je iz popolnoma drugega okolja, druga generacija in tukaj se vidi, kaj dela kreativa. Skupaj smo ustvarili že kar nekaj projektov in še nekaj jih bomo. Je pa tako, da včasih sem si želel veliko sodelovanj, vedno bolj pa ugotavljam, da bi težko rekel, s kom bi si želel še sodelovati, ker mi je najbolj pomembno, da se s človekom začutim, da potrebujeva neki razlog, da sodelujeva.

Kakšne teme so značilne za vaše skladbe?

Imam zelo preproste vsakdanje teme in situacije, ki se praktično vsak lahko poistoveti z njimi. Ne kompliciram, ne filozofiram, tekst je sicer kar kompleksen, veliko mi pomenijo fonetične simetrije, ki se potem slišijo in pridejo do izraza. V ozadju je moje življenje, moje izkušnje, v tem sem najbolj suveren in tako lahko najlažje povem. Velikokrat se zatakne, pa ne vem, kako naprej in je videti, kot da še nikoli nisem spisal teksta. Šele ko vem, od kod izhajam, kaj hočem povedati, takrat lahko to povem.

Med poletjem ste imeli kar nekaj koncertov. Kako se zdaj spopadate s tem, da vas vsi poznajo, da vas ljudje radi poslušajo?

Vse skupaj se je začelo dogajati pred približno letom in pol, zdaj me res pozna tudi širša publika in ne le rap skupnost, kar mi je zelo pomembno. To sem si želel in vesel sem, da so ljudem moje skladbe všeč, uživam v nastopih, mi je pa še vedno kar velikokrat nerealno, da se mi to dogaja, da sem plačan za to, kar delam. Nikoli si sicer nisem želel postati znan in moram reči, da se je bilo kar težko navaditi na to, da so me povsod prepoznali.

Kakšni so načrti za prihod­nost?

Nekaj se že dogaja, ampak ne želim preveč napovedovati, se bo pa zagotovo zgodil naslednji album. Ki bo definiral mene, mogoče bo malce drugačen, ker se tudi počutim malo drugače, konceptualno pa bo moja zgodba. Seveda pa bom delal tudi single in bil prisoten na radijskih postajah.

Klavdija Rupar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri