Nekdanja misica Nives Orešnik: "Ko enkrat preživiš težke stvari, si močen, utrjen ..."

Miss Slovenije ste bili leta 2012 in do danes ste dosegli veliko, zagotovo ste zelo ponosni nase. Kakšni so vaši cilji za naprej?

Hvala. Sem zadovoljna. Za svoja leta sem doživela veliko, veliko stvari, ki sem si jih želela, sem tudi dosegla. Trenutno sem zadovoljna s tem, kjer sem, večjih ciljev nimam začrtanih. Včasih sem mogoče bila pod pritiskom, da moramo zmeraj napredovati, se gnati za velikimi cilji in sanjami, ki so povezane z zaslužkom, razkošnimi potovanji, prestižnimi znamkami in ambicijami po velikih podjetjih in poslovnih predorih.

Sama sem si želela in si morda še zmeraj želim pustiti neki pečat, naredit premik, ustvarjati in pomagati ljudem, ni pa nujno, da bo povezano z velikimi poslovnimi uspehi, kot sem si morda predstavljala pred osmimi leti. Mislim, da v tem trenutku še ne vem točno, kaj to je, zato težko govorim o velikih začrtanih ciljih. Zagotovo si bom še našla kak življenjski projekt, kak naslednji cilj, ampak v tem trenutku moram reči, da sem prav zadovoljna z življenjem, kakršno je, lovim le kakšne manjše, bolj kratkoročne cilje in majhne korake. Čakam kak navdih, do takrat pa bom uživala v tem, kar sem naredila do zdaj.

Kako se spopadate s situacijo, povezano s covidom-19?

Rekla bi, da presenetljivo dobro. Seveda mi ni všeč tako, kot je, nekatere stvari me težijo in tako kot večina imam tudi sama pogled na situacijo. Priznam, da se je v preteklem letu večkrat spremenil in da se počutim zmedeno kot večina. Včasih sem bila ponosna, da sem Slovenka, zadnje čase pa ne morem več reči, da sem.

Kar se tiče mojega doživljanja situacije, zdravja in poslovnega vidika pa mi gre zelo dobro. Je pa res, da to ni samoumevno in ni mi odveč priznati, da je treba veliko delati na sebi. Poleg iskrenosti do sebe, stalnih dialogov s seboj, obvladovanja čustev in zavedanja svojih zmožnosti (tukaj zraven štejem tudi priznanja, česa ne zmorem sama) bi izpostavila pomen podpore bližnjih in odločitve, da sem delo na sebi podprla z rednim obiskovanjem psihoterapije, kot preventivo in nego svojih misli v težkih časih. Verjetno je tudi ta odločitev prispevala k temu, da vse skupaj peljem s trezno glavo ter ohranjam motivacijo, zaupanje vase ter pozitivno naravnanost kljub negativni situaciji.

Imate dva butična fitnes centra, kako obratujete zdaj?

Na začetku smo vsi situacijo vzeli zelo resno, strinjala sem se, da če je situacija tako resna in da je potreben tovrsten pristop za ohranjanje zdravja in življenj, ukrepe sprejmemo, jih spoštujemo in tako kot vsi, sem zaprla oba studia. Ker se je zaprtje vleklo toliko časa, sta razpadli obe ekipi (v trenerstvu se večinoma dela prek s. p.-jev in ni klasičnega sistema zaposlovanja), saj so si trenerke in vaditeljica poiskale službe.

Nekatere so imele veliko svojih težav, sama popolnoma razumem, da je situacija različno vplivala na ljudi in da vsak poskrbi zase. Odprtje za tiste tri ali štiri mesece nam ni ravno preveč pomagalo, da bi se pokrile izgube, od oktobra pa smo ponovno že pet mesecev zaprti. Sama delam prek spleta, ker nisem tak tip človeka, da bi jamrala, sem ves čas od marca že v pogonu, delam različne projekte in iščem rešitve.

Me pa žalosti, ko vidim, da kakšni kolegi zapirajo svoje studie. Žalosti me, da v naši državi ni posluha, ni podpore, da preventiva nič ne pomeni, da se kljub opozorilom o posledicah ne omogoči varen in ustrezen način dela. Da je različnih, dvoumnih informacij preveč in komunikacija odgovornih z ljudmi slaba, da so vzgledi porazni, da se ustvarjajo zmeda, nezaupanje ... Prav tako si nikoli ne bi mislila, da je v današnjem modernem času sploh možno to, kar se trenutno dogaja v naši državi. Moja sestra, ki živi na Danskem, živi drugačno življenje in nemalokrat sem tudi sama razmišljala, da bi se odselila v tujino.

A vedno ste našli pravo pot za naprej …

Dojela sem, da ne gre z glavo skozi zid in da je nekatere stvari treba spustiti in zaupati, da se odpirajo nova vrata. Kljub uspešnosti pa nisem tako srečna, saj me v osnovi delo z ljudmi zelo osrečuje in ga neizmerno pogrešam.

Spletne vadbe so v redu, ampak verjamem, da je naše delo tisto pravo v živo, in čeprav splet lahko prinese velik zaslužek, verjamem, da je naše poslanstvo delo z ljudmi v živo, izvajanje kakovostne storitve in ozaveščanje o zdravem načinu vadbe, o pametni vadbi in njenem pomenu, da se obravnava ljudi čim bolj individualizirano. Agresivni marketinški pristopi mojemu načinu dela in strokovnosti nasploh niso blizu.

Veljate za optimistično osebo, vas je kdaj popadlo malodušje?

Seveda me je. Moram priznati, da sem pred leti postala tudi sama do sebe preveč stroga. Zmeraj sem v vlogi osebe, ki skrbi za druge, ki mora imeti stvari zmeraj pod nadzorom in urejene. Ker druge učiš o zdravem in urejenem življenjskem slogu, ga potem čimbolj želiš živeti tudi sam.

Po naravi sem perfekcionistka in sem tudi od sebe pogosto pričakovala le najboljše. Z malodušjem sem se srečevala takrat, ko sem bila na meji izgorelosti, večkrat, ko sem bila izčrpana. Podoben občutek, kot bi ti nekdo dal na telo 'drugo glavo'. V drugi polovici minulega leta sem se tudi srečala z velikim upadom motivacije, brez volje, nisem čutila ne veselja, ne navdušenja, ne negativnih čustev. Še najbolje bi občutke opisala s stavkom: “Bilo mi je vseeno za vse”. In to mi ni bilo všeč. Na srečo hitro zaznam tak­šna nihanja pri sebi in hitro urgiram ter začnem iskati rešitve.

Imate mogoče kakšno novo ljubezen, simpatijo ali uživate samsko življenje?

Z Janom sva bila skupaj leto dni, razšla sva se leta 2018. Trenutno sem s svojim zasebnim življenjem zelo zadovoljna, ko bo čas pravi, ga bom delila širšo javnostjo.

Kaj najraje počnete, ko počivate? Ste zelo aktivna ženska, a verjetno vam vsake toliko prija malce se izklopiti?

Zelo redko imam dan, ko ne delam nič. Če sem utrujena in počivam, potem spim. Če nisem utrujena, pa kaj ustvarjam, športam, trenutno se sicer ne da na izlete, občasno pogledam kak­šno krajšo serijo ali grem na sprehod.

Verjetno so se v tem letu tudi vam prioritete spremenile. Kako zdaj gledate na svet in življenje?

Moje vrednote se v tem času niso spremenile. Zdravje je bilo zmeraj na vrhu, prav tako odgovornost zase. Znam poskrbeti zase, sem samostojna, sama živim že zadnjih nekaj let. In navajena sem, da ni vse samoumevno. Stvari mi niso bile nikoli kar dane. Živeti sama v Ljubljani in voditi svoje podjetje je tudi precej velik zalogaj, ki pa me je utrdil.

Leto 2019 me je postavilo pred veliko preizkušenj, in ko enkrat preživiš težke stvari, si močen, utrjen in leto 2020 na koncu zame sploh ni bilo tako težko. Ne bi rekla, da je bilo najtežje leto do zdaj in ni me spremenilo. Že od nekdaj cenim zdravje, iskrenost, dobroto, strpnost in se trudim tudi sama tako delovati.

Pomena odnosa z bližnjimi in truda za dobre odnose sem se vedno zavedala, zmeraj sem znala ceniti stvari. Čeprav ima veliko ljudi o meni napačno predstavo, znam biti srečna tudi takrat, ko niso dostopna potovanja, odprti lokali in trgovine, ko ni dogodkov. Za srečo ne potrebujem veliko. Potrebujem samo dovolj energije in idej za ustvarjanje, umetnost, šport, naravo ter ljudi, ob katerih se počutim pomirjena in zadovoljna.

Sandra Bratuša // Fotografiji: Žiga Koren, Osebni Arhiv