Tik pred začetkom nove sezone oddaje Slovenija ima talent, smo se spomnili na lanska tekmovalca, ki sta na finalnem odru jemala dih žirantom in gledalcem v dvorani ter pred televizijskimi zasloni. Govorimo seveda o Filipu Kržišniku in Blažu Slaniču, o akrobatih z drugačnimi idejami, neustrašnim pristopom in željo, ki je ne ustavijo niti poškodbe, ki te za več kot leto dni postavijo na bergle. Pravzaprav se je takrat vse komaj dodobra začelo.
Govorimo seveda o Filipu in Blažu, o akrobatih, ki se leto dni po zaključku njune televizijske izkušnje v medijskem prostoru pri nas in v tujini predstavljata še boljša.
Story: Pravita, da trenirata tudi po osem ur na dan. Vajine akrobacije so postale pravzaprav služba zase, kajne?
Blaž: Res je, najini treningi so razvlečeni čez ves dan - zjutraj kondicija in moč, popoldne novi triki in elementi, zvečer pa izboljševanje in piljenje znanih rutin. Pravzaprav služba in način življenja v enem.
Filip: Izjemno uživava v tem, kar delava, tako da nama vse to ni težko, vedno z veseljem in nasmehom stopiva v dvorano.
Story: Kaj pa pred oddajo? Sta imela še kakšne druge službe?
Filip: Že pred oddajo sva bila trenerja in pedagoga, poučevala sva mladino v plesnih in gimnastičnih šolah. Širila sva znanje in jih učila novih gibalnih veščin, jih fizično pripravljala in jih peljala na tekmovanja. Pred tem pa sva seveda opravljala kakšna krajša študentska dela - selitveni servis in višinsko barvanje blokov.
Story: Koliko pa na mesec stanejo vajini treningi?
Blaž: Treningi plesa, gimnastike in akrobatike so odvisni od vsake posamezne ustanove, kjer se ti izvajajo, vse skupaj pa se giblje med 40 in 80 evri mesečno. Je pa vse odvisno od števila treningov na mesec, dolžine in stopnje zahtevnosti vadbe.
Story: Sicer je vajino delo izpostavljeno številnim poškodbam in tveganjem, kajne?
Blaž: Poškodbe pri delu so vedno prisotne, še toliko bolj, če si po poklicu profesionalni ekstremni športnik. Ker na dan trenirava tudi po osem ur, sta zaradi napora najini telesi nagnjeni k poškodbam - vsakodnevnim modricam, nategnjenim mišicam, obrabljenim sklepom ... Pred dvema letoma sem ob vaji dvojne salte z vijakom napačno doskočil v gimnastično jamo s penicami in si zlomil oba gležnja. Na srečo sem po fazi okrevanja po slabi izkušnji spoznal Filipa, s katerim sva začela trenirati malo bolj statične in nenevarno partnerske akrobatske trike. Morda ima Filip le velikansko srečo ali pa je samo toliko bolj pazljiv, saj še nikoli ni imel nobene zlomljene kosti.
Filip: Zamaknjena hrbtenica in kolk, izpahnjeni rami ter koleno, nešteto modric in nategnjenih mišic ... a na srečo nič hujšega, kar bi mi onemogočilo treninge in vsesplošno gibanje.
Story: Pa zaradi tveganja pri vajinem delu plačujeta tudi kaj več zdravstvenega zavarovanja? Ali sta kaj dodatno zavarovana?
Filip: Ker spadava pod rizične osebe, potrebujeva malce dražje zavarovanje, na srečo pa za to poskrbijo agencije na vseh snemanjih in pri večjih projektih, ki se jih lotiva.
Story: Kakšne poškodbe so sicer v vajinem poklicu najpogostejše?
Blaž: Na srečo je v partnerski akrobatiki zelo malo poškodb oz. če že, niso tako resne. Poleg natrganih mišic in prenapora morda kakšen zvin, pa še to samo zaradi nepazljivosti. Ker sva vedno v kontaktu, varujeva drug drugega, če se karkoli v kakšnem triku zalomi, se poskušava čim bolj neboleče rešiti iz situacije.
Story: Česa se sicer najbolj bojita?
Blaž: Uh, dobro vprašanje, morda tudi sama ne veva točno. Definitivno so kakršnekoli poškodbe, ki naju ovirajo pri treningih in delu, neprijetne in se jih poskušava izogniti, če pa bi prišlo do kakšnih hujših zlomov, bi za določeno obdobje celo morala prenehati delati.
Story: Pa imata zraven tudi kakšno profesionalno ekipo - recimo fizioterapevta ali nekoga, ki vama v tem smislu pomaga?
Filip: Poleg športnih nutricionistov Flex Shop in Nanox, ki skrbita za hitrejšo regeneracijo telesa in doprinos vseh potrebnih vitaminov in mineralov, imava tudi fizioterapevta in športnega maserja, ki obvlada tudi manualno terapijo in akupunkturo. Obiščeva ga enkrat mesečno za pregled in optimizacijo, ob poškodbi pa tudi večkrat. Neki okviren strošek za obisk pri terapevtu je 30 evrov, na srečo pa veliko lahko kompenzirava z reklamami.
Story: Sicer pa verjetno sama kar veliko poskrbita tudi za to, da pomagata drug drugemu, ko koga kaj boli, kajne? Kje sta se tega naučila?
Filip: Raztegovati mišice za boljši in hitrejši obtok krvi, s čimer se odplaknejo zaostale snovi in kisline v telesu za regeneracijo in podobno, smo se učili že kot otroci pri športni vzgoji v osnovni šoli, prek let pa se seveda naučiš še veliko več na vseh treningih, ki se jih sam udeležiš. Blaž je tudi diplomiran 'difovec', tako da je veliko znanja pobral tudi tam.
Story: Ker je Blaž v preteklosti že bil poškodovan, mora zdaj verjetno še toliko bolj paziti, kajne? Verjetno ste vi, Filip, pogosteje tisti, ki je bolj izpostavljen skokom?
Filip: Res je, po navadi sem jaz tisti, ki skače in pleza vsenaokoli. To je malo pogojeno s preteklimi poškodbami, malo pa je tudi odvisno od teže - moja se giblje okoli 67 kg, Blaž pa tehta okoli 85 kg. Večja teža, večji napor, večja možnost poškodbe.
Story: Pa sta zaradi Blaževih poškodb prilagodila tudi proces ogrevanja, priprav in ne nazadnje točk?
Filip: Oba imava poškodbe iz preteklosti, ki naju sproti spominjajo na gibe, ki jih ne smeva ponavljati. Zaradi tega imava usmerjeno ogrevanje in vaje za moč in stabilizacijo telesa na treningih, same točke pa vedno pozorno in pazljivo sestaviva, da so brez elementov, ki bi omejevali in povzročali bolečino kateremukoli od naju.
Story: Sta se v tem času pridružili kakšni državni zvezi, da bi vam morda država pomagala s financiranjem najema dvorane ali kakšnih storitev, ali od države ničesar ne dobita?
Blaž: Za zdaj nama še ni uspelo. Nekateri člani Gimnastične zveze Slovenije so odprti za širjenje znanja in novih panog, kot je partnerska akrobatika, ki je sicer v tujini zelo razširjena (tekme, cirkusi, predstave ...), a pri nas sva edina, ki se s tem ukvarjava. Primanjkljaj finančnih sredstev in skrb za lastne interese ter morda stara šola in ozkoglednost nama za zdaj še zatirajo pot do uspeha. A midva se ne dava, še vedno se trudiva po najboljših močeh in upava na najboljše.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Nuša Košar
