Noah Charney (1979) je prepričan, da je Slovenija najboljša dežela na svetu, zato ji je posvetil celo knjigo. V Slovenologiji popisuje lepote in bizarnosti naše dežele na sončni strani Alp.
Menda vas je dobesedno vleklo iz Amerike?
Moj starši so bili nori na hrano, danes bi jim rekli 'foodieji'. Odrasel sem v okolju, ki je naravnost idealiziralo Evropo, njeno kulturo, zgodovino, hrano ... In tako sem z družino skoraj vsako poletje preživel v Evropi, kjer se je vse vrtelo okoli hrane in muzejev. Če sta na primer starša prebrala, da so v odročni vasi v Franciji odlični v pripravi neke jedi, nas je pot zagotovo zanesla tudi tja ...
Spominja me na Bourdainova potovanja ...
Točno tako. Povsem razumem, kako potuje Anthony Bourdain. Odkar živim v Kamniku, sem fan Okusov Kamnika, mesta z bogato zgodovino in tudi bogato kulinariko. Kot pisatelja me vedno zanima hrana v povezavi z zgodbo, ki se plete okoli nje.
Zakaj torej ravno Slovenija?
Doma sem iz New Havena v Connecticutu. Ko sem bil otrok, smo nekaj časa živeli v Parizu, ker je moja mama predavala na eni izmed tamkajšnjih univerz. Pri 16 letih, v srednji šoli, pa sem se v okviru študentske izmenjave spet vrnil tja. Živel sem pri pariški družini, govorili smo samo francosko in priznam, da je bilo prva dva tedna kar težko. Tisto poletje mi je postalo jasno, da želim živeti v Evropi in pravzaprav mi je bilo čisto vseeno, v kateri državi se bom ustalil. Na podiplomski študij sem se sicer vpisal na Cambridge in v tem času ogromno potoval. Odločil se namreč, da bom za pokušnjo živel v čim več državah, med njimi tudi v Sloveniji.
Slovenija vas je očitno prepričala ...
Ja. Moram reči, da sem nameraval tu ostati le nekaj mesecev, ker sem hotel napisati roman. Na koncu pa sem ostal zaradi ljubezni, saj sem spoznal svojo bodočo ženo.
Ste se zato s Cambridgea prepisali na ljubljansko univerzo?
Ko sem bil prvič na obisku v Ljubljani, sem se zaljubil v Plečnika. Pisal sem dr. Petru Krečiču, ki je takrat vodil Arhitekturni muzej na Fužinskem gradu. Beseda je dala besedo in vprašal me je, ali poznam kakšnega tujega študenta, ki bi ga zanimal Plečnik in bi bil o njem pripravljen napisati doktorsko disertacijo. Ker je imel Krečič že pripravljeno mapo, v kateri je bilo zbrano arhivsko gradivo, sem se v hipu odločil. Moram reči, da mi je s tem prihranil šest do devet mesecev mučnega brskanja po arhivih v slovenskem jeziku. Nato pa sem za urejanje birokratskih zadev v zvezi s prepisom na ljubljansko univerzo potreboval skoraj toliko časa kot za pisanje doktorata.
V knjigi Večni arhitekt o Plečniku pišete predvsem kot o človeku iz mesa in krvi ...
Slovenci ste zelo občutljivi, ko gre za Plečnika. Ko sem pisal knjigo, se mi je zdelo nenavadno, da o Plečnikovih poljubih skorajda ne bi smel pisati ...
Imate v mislih kakšen poseben poljub?
Nekoč je poljubil Alice Masarykovo, hčerko prvega predsednika Češkoslovaške Tomáša Garrigue Masaryka, ki je zaradi tega omedlela. Alice je bila ena izmed njegovih velikih ljubezni.
V Slovenologiji pa opisujete kulturno, družbeno in politično življenje v naši deželi z občutkom za drobne detajle vsakdanjika. Ali res živimo v najboljši deželi na svetu?
Nad Slovenijo sem tako navdušen, da ne bi mogel biti bolj. Če pogledamo stvari, kot so varnost, čistoča, način, na katerega ta država skrbi za svoje državljane, storitve, za katere se namenjajo davki, naravne lepote, lahek dostop do preostalega sveta, prijaznost ljudi in kulturo, mislim, da ne more biti bolje kot v Sloveniji. Živel sem namreč v osmih državah, zato tega ne trdim kar tako.
Zanimivo je, da ste knjigo posvetili tašči ...
Tašča je moja najboljša prijateljica, ki je tudi zaslužna za to, da sem se naučil slovenskega jezika. Drug drugemu pošiljava sporočila, in to večkrat na dan.
In če bi morali izbrati še kakšno slabo plat?
Že moj urednik je zahteval, da moram poleg dobrih plati omeniti tudi nekaj slabih, čeprav jih, po pravici povedano, raje ne bi ... V Sloveniji me je presenetila homofobija, saj tega nisem pričakoval. Kot liberalni Američan sem kar malo razočaran. Zagotovo pa je v Sloveniji boljše kot na Poljskem ali v Srbiji.
Za Američana je tudi precej čudno, da mladi, ki so stari več kot 18 let, še vedno živijo s starši. Pri nas bi veljali za čudake. Za Američane je sila nenavadno že, če ostanejo v mestu, v katerem so odraščali, oziroma v njegovi neposredni bližini. Ker je bila univerza, na kateri sem študiral, od mojega doma oddaljena štiri ure vožnje z avtomobilom, se je zdelo, da študiram blizu doma ...
Slovenci smo zelo radovedni, kaj tujci mislijo o nas. Zaupajte mi je kakšen majhen, bizaren detalj iz našega vsakdana.
Na primer meso oglašujete s fotografijami surovega mesa. Če Američan vidi surovo meso, takoj pomisli na salmonelo, Slovenci pa očitno na kosilo. (smeh)
Kaj pa copate?
Copate se meni zdijo zelo dobra ideja. Ko sva se poročila, sem najinim ameriškim svatom podaril popolnoma običajne copate, take za dva evra. Zdaj so prepričani, da je to najbolj izjemna stvar na svetu. Že skorajda genialna ideja se mi zdita dve odeji na zakonski postelji. V Ameriki se bije nenehen boj okoli odeje ...
Ste očka dvema deklicama. Opažate kakšne kulturne razlike pri vzgoji otrok?
Odraščal sem v prepričanju, da so vse starševske in družinske obveznosti razdeljene na pol. V ZDA, razen morda v ruralnih, bolj odročnih predelih, sta oba starša enako vključena v vzgojo otrok. Zato me preseneča, da je v Sloveniji drugače. Če bi Američanki predlagal, naj ostane doma, kuha in skrbi za otroke, bi jih dobil po nosu ... Razlike opažam tudi na primer pri pretirani skrbi glede oblačenja otrok. Ameriški otroci spijo zgolj v plenicah ali spodnjem perilu. Ali pa prepričanje, da pitje ledenih pijač škoduje, sladoled pa ne ...
Predavate tudi na ljubljanski univerzi. Kakšni pa so slovenski študentje?
Predvsem ne želijo ničesar vprašati, kar je meni težko razumljivo. V ZDA ne moreš pričakovati dobre ocene, če nisi aktiven na predavanjih. V Sloveniji je zlasti problematičen odnos profesor-študent, zato na svojih predavanjih poskušam vnašati vsaj ščepec ameriškega sistema, ki spodbuja skoraj prijateljski odnos med študenti in učitelji. Na univerzi, na kateri sem študiral, so učitelji obedovali brezplačno, če so poleg njih sedeli študenti, povsem običajno je tudi, če profesorje nagovarjamo po osebnih imenih. V Sloveniji pa imam občutek, da si študentje niti ne upajo ničesar vprašati, saj se učitelji pogosto obnašajo do njih tako, kot da jim delajo uslugo, ker jim predavajo. Bistveno je, da si študent čim hitreje in čim bolj natančno zapomni profesorjeve besede. Če tega ne zmore, je to njegov problem ... Ker pa poučujem tudi profesorje z ljubljanske univerze, kako bolj 'žmohtno' napisati prošnjo za evropska sredstva, opažam, da si niti ti profesorji ne upajo nič vprašati ...
Če bi morali izbrati nekaj najljubših kotičkov v Sloveniji ...
... bi bilo to zagotovo Bohinjsko jezero, ki me navduši v vseh letnih časih. V Radovljici bi z veseljem živel, Velika planina se mi zdi kot filmska kulisa, Ptuj je čudovit, Hrastovlje ... V angleški različici Slovenologije tako na primer priporočam, kaj vse si je mogoče ogledati v 1, 3, 5 ali 7 dneh, kje kaj dobrega pojesti ... Čeprav je 'turistični vodnik' namenjen predvsem tujcem, slišim, da Slovence zelo zanima, kaj neki ima za povedati tujec.
Slovenija v zadnjih nekaj letih doživlja turistični preporod. Kakšen pa je tipičen ameriški turist, ki zaide v Slovenijo?
Američani, ki potujejo, zagotovo niso volili Trumpa. Zato je povsem napačna predstava, da bo Melania kot prva dama spodbudila turizem med njegovimi podporniki. Ti so prepričani, da je Amerika daleč najboljša država, zakaj bi torej sploh potovali čez lužo. Več kot polovica Američanov pa tako in tako sploh nima potnega lista.
Turisti, ki priletijo iz ZDA in obiščejo Slovenijo, radi potujejo, živijo v velikih mestih na vzhodni ali zahodni obali in so obiskali že glavne evropske turistične lokacije. Le odprt in razgledan turist bo izbral Slovenijo.
Imam občutek, da Slovenci zelo radi sodelujejo z vami, že zaradi vašega vedrega duha in pozitivne naravnanosti?
Trenutno pomagam kuharskemu mojstru, chefu JB Restavracije Janezu Bratovžu, pri njegovi novi kuharski knjigi. V Vodnikovi domačiji v Ljubljani vsak mesec gostim zanimive ljudi ...
Besedilo: Irena Vovk // Fotografije: osebni arhiv
