Ana Klašnja: “Nočem končati kariere”

V Strunjanu preživljate 'delovne' počitnice, kot bi lahko lepše opisali rehabilitacijo, kajne?

Po tem, ko je moj zdravnik vložil prošnjo, sem bila po operaciji zaradi specifike dela upravičena do rehabilitacije in sprva sem mislila, da mi bo dolgčas, v resnici pa moram priznati, da se imam tako luštno, da sploh nočem domov. (smeh) Smo se kar malo šalili s sotrpini, da smo kot v koloniji, saj ob točno določenem času skupaj jemo, telovadimo, plavamo in gremo na sprehod. Vse skupaj traja 14 dni, in če bi imela možnost, bi v trenutku podaljšala, ker se ravno navadiš in prehitro mine.

Pa vas že kaj muči domotožje?

Moj Miha me je v Strunjanu nekajkrat obiskal, razen njega ne pogrešam ničesar. (smeh) Tu so sonce, morje, svež zrak in tega v Ljubljani na žalost nimamo vsak dan. Da o tem, kako so vsi prijazni in ustrežljivi, sploh ne govorim. Nazadnje je eden izmed pacientov kar objokan odšel domov, upam, da jaz ne bom.

Ste imeli kakšen zvezdniški položaj?

Res so me nosili po rokah, ampak nič bolj kot druge. Vsi so me bili veseli, vsak drugi dan je katera izmed zdravnic in sester pripeljala na obisk svoje otroke, da so me spoznali in fotografirali, sicer pa nimam nobenega posebnega statusa. Niti ga ne bi želela imeti.

Je bila to klasična poškodba za balerine?

Bolj ne kot ja. Me je pa na ortopedski kliniki prišlo pogledat kar nekaj zdravnikov z vprašanjem, ali bodo res meni naredili ta poseg, kar mi ni ravno dvignilo razpoloženja pred operacijo. Se pa lahko za vse zahvalim dr. Mateju Drobniču, ki je bil ves čas pozitiven, nikoli ni podvomil o uspehu, zato mi je zelo olajšal vse skupaj.

Kako to, da ste se odločili za poseg v Sloveniji? Za mnenje ste namreč vprašali tudi strokovnjake iz tujine, kajne?

Res je. Ker je bila poškodba tako delikatna in nisem želela tvegati, sem za mnenje zaprosila strokovnjake iz Berlina, Milana in Londona. Kot se je na koncu izkazalo, je tudi moj kirurg dal enako mnenje, kar je bilo nekakšno znamenje, da se odločim za poseg v Sloveniji. S tem sem si prihranila marsikatero logistično in finančno skrb.

Trdo delo je torej obrodilo sadove. Je poškodba že skoraj pozabljena?

Vsi me svarijo, da sem malce preveč neučakana, da prehitevam dogodke in da bi morala okrevanju pustiti malce bolj naravno pot. Prav ta neučakanost je največja ovira, ampak v teh 14 dnevih rehabilitacije sem se malo umirila in začela drugače razmišljati. Sem pa po poklicu in duši športnica in takšni pač športniki smo, ko se zgodi poškodba, ki nas ustavi pri delu. Fizioterapevt mi je na začetku pokazal nekaj vaj, potem pa mi je pustil odprte roke pri izvajanju, saj se zaveda, da sama najbolje poznam svoje telo in kaj vse zmore. Tako so me obravnavali kot profesionalno športnico, medtem ko drugi vadijo bolj pod nadzorom. Občasno pa me je moral opozoriti, naj ne pretiravam preveč.

Kdaj se vračate na oder?

Zdaj sem na bolniškem dopustu, od operacije sta minila dva meseca in vsi so presenečeni, da se poškodba celi tako dobro, saj lahko normalno hodim in opravljam vsakodnevne obremenitve. Vseeno pa se še ne morem dvigniti na prste in na svoje plesne treninge bom morala še malo počakati.

Je bil zaradi poškodbe ogrožen kakšen projekt?

Na žalost sem morala vlogo v Labodjem jezeru, ki bo naslednji teden doživel premiero, prepustiti drugi. Še težje mi je pri srcu, saj sem dobila priložnost zaigrati v vlogi črnega laboda, kar je bila od nekdaj moja želja. V velik izziv mi je predvsem zato, ker mi ni popolnoma pisan na kožo. Prepričana sem, da bo projekt uspešen, bom pa zagotovo v dvorani – tokrat ne na odru, ampak med občinstvom – in držala pesti za svoje kolege. Z glavo skozi zid ne morem, zato je bolje počakati, da se poškodba v celoti zaceli, da ne bi bilo trajnih posledic.

Noge so vaše poklicno 'orožje', brez njih baletna kariera ne bi bila mogoča. Pa ste po zlomu stopala kdaj podvomili, da se boste vrnili na oder?

Prvi dan rehabilitacije so me vprašali, ali sem razmišljala, da bi končala plesno kariero, pa sem jih samo začudeno pogledala. Ko so videli mojo zagnanost, so se strinjali, da lahko z dovolj veliko željo premagaš tudi najvišje ovire. Dvomi so se vmes seveda porajali tam nekje v malih možganih, vendar sem bila ves čas trdno odločena, da kariere še ne želim končati. Večina mojih kolegic je po operaciji nehala plesati in takoj sem si rekla, da sem jaz drugačna in da če želja po plesu ostaja, me od tega ne more nič odvrniti. Še vsaj pet do osem let želim plesati na enaki ravni, kot sem zdaj, na vrhuncu, ko končno uživam v tem, kar delam, brez dodatnega stresa. Žal bi mi bilo, da bi morala zdaj vreči puško v koruzo. Ker sem tako trmasta, si rezervnih načrtov nisem niti zamišljala. Mislim, da bi si z negativnimi mislimi naredila več škode kot koristi.

Predvidevam, da vam je veliko lažje, ker imate ob sebi fanta Miho, ki vas v plesnem pogledu najbolj razume, kaj prestajate.

Tudi on je že imel operacijo kolena, zato točno ve, kaj mora športnik prestati, da se vrne na oder. Tudi zdaj, ko je koreograf, se opazi, da pogreša nastopanje in adrenalin, tako da razmišlja o tem, da se spravi nazaj v formo in na odre.

"Poročila bi se le za naju dva"

Ker sta z Miho že nekaj časa srečno zaljubljena in sta si pred časom uredila skupno domovanje, smo Ano seveda vprašali, ali se pripravljata tudi na kakšen večji korak, kot sta poroka in družina. "Poroka zame ni prvotnega pomena, če že, bi se poročila bolj zase, ne želim zganjati cirkusa, še manj pa delati minusa na bančnem računu in mesece živeti v stresu, kakšno obleko bom imela. Poroka je le potrditev ljubezni, čeprav ta po mojem mnenju potrditve niti ne potrebuje, če je pristna. Najpomembnejše je, da partnerja nikoli nimaš za samoumevnega, da se vsak dan trudiš zanj, ga spoštuješ in poskušaš razumeti."

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču