Branilec nogometnega kluba Olimpija Antonio Delamea Mlinar si bo leto 2016 zapolnil po številnih vzponih. Nosi kapetanski trak zeleno-belih, odzval pa se je tudi vabilu Srečka Katanca in zastopal barve naše reprezentance. Po številnih poškodbah iz preteklosti se mu je vendarle nasmehnila sreča in dosega uspehe, ki so plod trdega dela in izjemne vztrajnosti.
"Z nazivom kapetana sem postal desna roka trenerja na igrišču. Še vedno se učim in poskušam biti čim boljši, medtem ko so se mi z vpoklicem v reprezentanco izpolnile otroške sanje," je priznal mladi fant iz Mozirja, ki se je skozi leta naučil, da mora ostati trdno na tleh, saj se stvari hitro spreminjajo. Še pred letom dni je bil povsem neznano ime Olimpije, čez noč pa se je to spremenilo. Njegovo življenje že od malih nog zaznamuje nogomet, čeprav se je v otroštvu poigraval tudi z mislijo o belih strminah, saj je vse do osmega leta treniral smučanje, vendar pa je kmalu ugotovil, da mu je na kožo v resnici pisana le nogometna žoga. Kot otrok se je sicer poigraval z mislijo, da bi postal zgodovinar ali pa duhovnik, vendar pa je to misel kmalu opustil. Antonio namreč ni velik ljubitelj učenja in sedenja za knjigami, čeprav ga je zgodovina med šolanjem močno pritegnila.
"Kadar sem v nogometni karieri prišel do ovire, nisem pomislil, da bi odnehal. No, morda sem le pomislil, vendar pa sem se v istem trenutku spomnil tudi na študij. Takrat sem raje izbral žogo. Pri tem sem povsem iskren, preprosto sem preveč len, da bi se vrnil za knjige," brez zadržkov prizna kapetan Zmajev. Za nogomet ga je pri petih letih navdušil oče, ki je bil njegov prvi trener v domačem Mozirju. Pozneje je oče postal tudi njegov voznik na treninge, nato pa je to vlogo prevzel dedek.
"Moj dedek je moj največji navijač in obenem največji kritik. No, tudi mama je pravi nogometni fanatik, ki navdušeno spremlja vse nogometne tekme," pove Antonio, ki je vesel, da je na svoji nogometni poti vedno imel podporo družine, tudi v času poškodb. Leta 2009 so se zdravniki celo zbali za njegovo nogometno prihodnost, po trku z lastnim vratarjem v Lendavi je namreč staknil hudo poškodbo. Številni so dvomili, da bo lahko še kdaj brcal žogo, na srečo pa ti zadržki niso prišli do takrat 18-letnega nogometaša. Za to je izvedel šele nekaj let pozneje, so pa bili o tem obveščeni tudi starši, ki niso želeli, da bi sin nehal početi nekaj, kar ima resnično rad.
"Nemogoče si je predstavljati, kaj vse sem doživljal v času poškodb. V tem obdobju moraš trenirati petkrat več kot preostali, da jih lahko dohajaš, pa še to ni dovolj. To privede do krize, pri kateri spoznaš, kako psihično močen si dejansko. To je nekaj najhujšega v karieri športnika, v teh trenutkih pa se izkažejo pravi prijatelji in podpora bližnjih, kluba," se tistih trenutkov spominja Antonio, ki je korak za korakom počasi okreval in se naučil hoditi, s stanjem pa se je sprijaznil tudi sam pri sebi.
Zaradi poškodb je moral namreč še intenzivneje trenirati, da je lahko dohitel preostale soigralce, s trdim delom pa se mu je uspelo iz Interblocka povzpeti v sredino zeleno-belih. "Ob času mojega prihoda v Ljubljano je Olimpija igrala v tretji ligi, klub pa se je na novo postavljal na noge. Hitreje se je klub vračal v stare tire, bolj je postajal zanimiv. Takoj ko so mi ponudili možnost, sem jo seveda sprejel," z navdušenjem razlaga branilec, ki že od malih nog navija za klub iz prestolnice. Svojo kariero je namreč začel v Celju in največji derbiji so se bili prav z nogometaši v vijoličastih dresih.