Toskansko mestece Empoli, ki je le lučaj stran od vsem dobro znanih Firenc, je pred letom in pol postalo dom slovenskemu nogometnemu reprezentantu Mihi Zajcu. Simpatični sogovornik nam je zaupal, da se je kljub primorskemu poreklu šele s prihodom v Italijo naučil italijanščine, kljub izjemni italijanski kulinariki pa včasih pogreša preproste dobrote z žara.
Story: Najprej čestitke ob uvrstitvi v italijansko Serio A. Kakšen je občutek po vrnitvi med elito?
Počutil sem se super. Že od začetka smo si tega želeli. Po izpadu nam je bila to le še večja motivacija. Želeli smo se vrniti. Na začetku nam ni šlo, kot smo si želeli, proti koncu pa smo le pokazali kakovost. Uvideli smo, da smo dobri. Uspelo nam je in zelo smo zadovoljni.
Story: Menite, da bo pritisk v novi sezoni zaradi pričakovanj navijačev toliko višji?
Mislim, da se tudi ljudje zavedajo, da gre na italijanskem prvenstvu za povsem drugo raven nogometa. Tam so ekipe, boljše od nas. To leto bo primarnega pomena predvsem to, da ostanemo med elito in se dokažemo ter ohranimo raven igre. Mislim, da nas bodo navijači zato le še bolj podpirali.
Story: Kakšno pa je dojemanje nogometa na Apeninskem polotoku v primerjavi s Slovenijo?
Razliko hitro občutiš - že ob prihodu, prvih stikih z navijači in klubom. Navijači, tako imenovani Tifosi Ultras, so precej temperamentni, zagreti, kar je mogoče opaziti tudi med prenosi tekem na Šport TV. Navijači zvesto spremljajo igre svojih ljubljencev. Za nas nogometaše je to nekaj zelo lepega. Počutiš se kot del nečesa, kar nekaj pomeni. Občutiš veliko odgovornost. Lažje je nastopati.
Story: Pred letom in pol ste Ljubljano zamenjali za Empoli. Se je bilo težko navaditi na spremembo okolja?
Prihajam iz Šempetra pri Gorici, tako da sem velik del življenja preživel na slovensko-italijanski meji. Že prej sem imel stik z italijansko kulturo, a je vseeno drugače, ko enkrat prideš v njihovo okolico in začneš živeti v katerem izmed italijanskih mest. Tudi jezika sem se moral naučiti, kar mi je bilo v velik izziv. Kulinarika si je morda podobna, pa še vedno drugačna. Tako tudi ljudje. Marsikdo ne pozna Slovenije, morda nekaj k temu pripomore njihova velikost, malo pa tudi ta italijanski narcisizem. Kljub temu pa se mi ni bilo treba prav dosti prilagajati, huje je bilo v nogometu. Stil nogometa v klubu je bil drugačen, kot sem vajen. Drugače pa smo se lepo ujeli, tako s klubom kot tudi mestom.
Story: Katere kulinarične dobrote in navade pa v Italiji najbolj pogrešate?
Pogrešam druženja ob kavi. Pogrešam tudi hrano. Čeprav je italijanska kulinarika dobra, je vendar včasih preveč enolična. Malo pogrešam čevapčiče, saj imam rad jedi z žara.
Story: Nogomet dojemate kot poklic ali vam je po vsem tem času že način življenja?
Sam vedno pravim: Če nimaš rad tistega, s čimer se ukvarjaš, potem nima smisla. Težko boš uspešen, če ne počneš tega z veliko ljubezni in veselja. Nogomet je seveda služba, vendar v resnici vse prej kot to. Uživam v igranju, čeprav seveda pride tudi trening, ko nisi najbolj navdušen. Dokler bom z veseljem hodil na treninge ter bom ob tem še dobro plačan, zakaj pa ne? Seveda je to služba. Kot najstnik misliš, da je to le igranje nogometa, potem pa se zaveš, da je zraven še veliko stvari, ki nimajo zveze z nogometom. Če želiš biti vrhunski, moraš vse to doživeti.
Story: Si sploh predstavljate življenje brez nogometa?
Ne! Z lahkoto povem, da ne. (smeh) Že vse življenje sem vpleten v nogomet. Nogomet je moja velika ljubezen, zato bom tudi po koncu kariere najverjetneje nekako ostal povezan z nogometom.
Story: Ste imeli kdaj plan B, če se nogometne sanje ne bi uresničile?
Nimam težav, da bi se ukvarjal tudi s čim drugim. Tudi šola me veseli, tako sem za vse precej odprt. Težko pa bi se videl v čem drugem, saj sem na nogometni poti spoznal veliko ljudi in spletel številna prijateljstva. Tako niti ne vidiš druge možnosti, načina, na katerega bi se lahko življenje še kako drugače razpletlo. Zavedam se, da bo kariere enkrat konec. Da bom moral ubrati drugo pot. To bo brez dvoma ena od najtežjih odločitev.
Story: Ste sicer že od malih nog sanjali, da boste postali nogometaš?
No, bom rekel kar, da sem si želel biti nogometaš. Drugi poklici so mi bili zanimivi, vendar prihajam iz športne družine. Že od malih nog sem tako povezan s športom.
Story: Kako pomembno vlogo pa je na vaši nogometni poti odigrala družina?
Ogromno. Če ti družina in prijatelji stojijo ob strani, sta to velika dejavnika, ki veliko pripomoreta h karieri. Vedno veš, da se lahko zaneseš na prave ljudi. V mojem primeru je bilo tako. Družina mi je stala ob strani tudi, ko mi ni šlo najbolje. Zelo sem jim hvaležen, saj je takšne geste danes treba še bolj ceniti.
Story: Prepoznavnost pa ima tudi slabe plati. Obstajajo ljudje, ki vam stojijo ob strani le zaradi slave?
To spada zraven. Še danes se družim z istimi ljudmi in morda mi uspeva prav zato, ker se tudi sam kaj dosti ne spreminjam. Brez prijateljev, ki jih sicer ni veliko, pa vendar so pravi in mi stojijo ob strani že vse od začetka, ter družine bi bilo precej težje. Ostali so znanci, ljudje, ki želijo imeti koristi ... vendar tudi s tem nimam težav.
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Goran Antley, Profimedia
