Kot novinarka se je kalila na komercialni televiziji, pozneje je z Urošem Slakom in Bojanom Travnom prešla na nacionalno in soustvarjala oddajo Pogledi Slovenije ter druge informativne oddaje.
Zadnje leto in pol je magistra Nataša Markovič preiskovalna novinarka uredništva oddaje Tarča na Televiziji Slovenija. A ker je mati dveh sinov predvsem človek, ki je stiske socialno ogroženih družin ne pustijo ravnodušne, z akcijo Ustvarjamo (počitniške zgodbe) otrokom omogoča brezskrbne počitnice s starši.
Poznamo vas kot novinarko, toda vaš portal ustvarjamozgodbe.si ni nova novinarska, temveč humanitarna zgodba, ki jo izvajate v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine Moste - Polje.
Tako je. Marsikdo se ne zaveda, da med nami živi veliko otrok, ki v tretjem tisočletju še niso videli morja. Ob podatku, da se v Sloveniji v vrtincu revščine vrti okoli 700 tisoč ljudi, ki praviloma delajo, a s svojo plačo ne morejo preživeti, to ni presenetljivo. Njihovi otroci so prikrajšani za vikend pobege, počitnice, smučanje. Vsi pa vemo, da se v vrtcih in šolah vsak ponedeljek znova pogovarjajo, kako so preživeli vikend, kje so bili, kaj so doživeli. Čeprav sama ne pokrivam veliko socialnih tem, sem lani pri svojem delu spoznala mamico, ki mi je povedala, da njen sin še ni videl morja. To me je tako prizadelo, da sem zvečer poklicala Anito Ogulin z ZPM Moste - Polje in jo vprašala: »Ali meniš, da je moja ideja uresničljiva?« In tako je zaživela akcija, s katero želim čim več podjetij v državni in zasebni lasti privabiti, da v svojih neizkoriščenih počitniških zmogljivostih takim družinam omogočijo počitnice. Družine, ki to najbolj potrebujejo, pa izbere ZPM.
S kampanjo ne zbirate sredstev, ampak pozivate posameznike in podjetja, naj dajo proste apartmaje ali hotelske sobe na voljo družinam, ki si dopusta ne morejo privoščiti.
Ja, ker sem prepričana, da želi biti otrok na počitnicah skupaj s svojimi starši. Svoje zaskrbljene starše, ki se iz meseca v mesec obremenjujejo s skrbmi, kako plačati položnice, želi videti sproščene v drugem okolju. Z njima čofotati, ustvarjati spomine. Pa s tem ne želim zmanjševati vrednosti drugih humanitarnih akcij, ki otroke pošiljajo v kolonije. Sploh ne. Otroci morajo imeti oboje. Tudi srečne in brezskrbne starše.
Je to korak k destigmatizaciji družin, ki potrebujejo pomoč?
Točno tako. Prav zato sem o tem, da bi lahko ljudje svoje počitniške nepremičnine odstopili družinam v stiski, že dolgo razmišljala. Ne nazadnje je moja babica v času vojne v Bosni in Hercegovini storila podobno, saj je v svojo večstanovanjsko počitniško hišo na Pagu sprejela družino iz Bosne. Družina z dvema majhnima otrokoma si je čez čas ustvarila povsem novo življenje. Danes imajo svojo hišo, kariere, starejša hčerka je pristala v veliki naftni korporaciji, tudi sin je zelo uspešen. Stkali smo vezi za vse življenje in še danes se srečujemo. Ko človek to vidi, ve, da je skoraj vse mogoče, včasih potrebuješ le roko. V pogovoru s prijatelji sem ugotovila, da je tudi danes veliko ljudi pripravljenih pomagati. Vem, da hoteli v nekaterih mesecih niso povsem zasedeni. Odločila sem se, da bom poklicala direktorje podjetij v državni lasti, hotele, posameznike. Če združimo moči, ni vrag, da to poletje ne bi mogli 20 otrokom omogočiti počitnic, pa še enkrat toliko otrokom za božič in pozneje za zimske počitnice. Ko sem Aniti Ogulin predstavila idejo, je izstrelila: »Nataša, uredi, vse bomo napolnili.« In res je konec decembra tako počitnikovalo že šest družin. Moram priznati, da sem bila neskončno vesela, ko so se na mojo prošnjo za proste počitniške zmogljivosti v eni uri odzvala kar štiri velika podjetja oziroma organizacije: Pošta Slovenije, Elektro Gorenjska, Luka Koper in UKC Ljubljana.
Pravite, da vas je k tej človekoljubni akciji, ki bo poleti marsikateri družini omogočila kratke počitnice na morju, spodbudila tudi izkušnja vaše matere, ki je v izvršilnem postopku pred časom izgubila stanovanje.
Po očetovi smrti je bila to najnižja točka mojega življenja. Ko se zaveš, kako deluje država. Po smrti očeta je bilo z mami hudo. Nad stanovanjem pa je visela še izvršba, ki jo je vložil upnik, ki je bil hkrati še družinski prijatelj. Sodišče ni imelo nikakršnega razumevanja za slabo zdravstveno stanje moje mame in jo je iz stanovanja, kljub zdravniškemu potrdilu, da za selitev v tistem obdobju resnično ni bila sposobna, izselilo brez milosti in vsakršnega odloga izpraznitve stanovanja. Ta izkušnja s slovenskim sodstvom naju je s sestro zelo zaznamovala.
Sistemske nepravilnosti in stranpoti, ki ste jih odkrivali v svojih novinarskih prispevkih, se tako ali drugače najbrž vedno lomijo na plečih običajnih državljanov.
Polovico vsega, o čemer sem novinarsko poročala in opozarjala, sem vsaj posredno doživela tudi na lastni koži. Tako sem se lahko poistovetila z večino zgodb, ki sem jih pokrivala – s podjetništvom, start-upi, pogajanji, poroštvi, dedovanjem, stečajem. Vse to sem doživela. Tudi če kot profesionalec poskušaš odriniti čustva na stran, se te take zgodbe seveda še kako dotaknejo. Čeprav trpke, so bile to najdragocenejše izkušnje v mojem življenju. Na svet zdaj gledam drugače. Na vsak telefonski klic, ne glede, kaj mi sporoča človek na drugi strani, se odzovem. Medtem ko sem nekoč rekla, poglejte, pred vami moram dokončati še to in to zgodbo, si danes za vsakogar vzamem čas. Še predobro se spomnim, kako je bilo, ko sem bila sama dobesedno na dnu. Takrat se nisem imela na koga obrniti.
Ste zaradi te izkušnje v svojem poklicu boljši? Se vam zdi, da novinar pri svojem delu potrebuje osebnostno zrelost in izkušnje?
Vsekakor. Pri dvajsetih letih si mogoče bolj drzen, uredniku se moraš dokazovati. Greš na vsako pasjo procesijo in vsakega vprašaš, kar ti naročijo. Dober novinar mora biti pogumen. Če ti urednik naroči vprašanje (v smehu), koliko jajc bo pobarval premier za praznike, si pač drzen, to vprašaš. Ko kot novinar zoriš, se prebijaš skozi vlade, pridobivaš kilometrino, pridobivaš predvsem tudi zgodovinski spomin na dogodke. In tako imaš vnaprej pripravljena podvprašanja, ker preprosto veš, kakšen bo odgovor. In ko imaš kilometrino, se je težko zadovoljiti z odgovorom na prvo žogo.
Kaj pa občutki, ko ugotovite, da se v letih opravljanja vašega dela na marsikaterem področju bolj malo spremeni?
Tukaj izhajam iz zelo osebnega prepričanja, da se dobro vrača z dobrim, slabo pa s slabim. Četudi so pozitivni koraki drobni, verjamem, da prav z njimi spreminjamo svet. Veste, sem človek neke kolektivne zavesti, verjamem, da več dobrih ljudi na kupu lahko spremeni marsikateri že ustaljen tok. Verjamem tudi v to, da za dosego cilja ne smeš prizadeti drugega. Take misli me ženejo kot človeka in kot novinarja, to je hkrati tudi novinarjeva osrednja naloga - premikati svet na bolje. To, da se v naši državi nič ne spremeni, je mantra, v katero ne verjamem. Da bi parlament in sodišča zaradi novinarskih zgodb kar čez noč spreminjali zakone – tega se bojim. Nobena dobra stvar se ne zgodi na hitro. Mislim, da je treba vse anomalije spreminjati sistemsko in da moramo biti potrpežljivi. Na dolgi rok pa verjamem, da tudi z novinarskim delom prispevamo kamenčke v mozaiku sprememb, zaradi katerih bomo vsi skupaj živeli v boljši družbi.
Nekaterih novinarskih zgodb človek nikoli ne pozabi ...
Če začnem s prvo odmevnejšo – ta je bila sicer na komercialni televiziji, ko sem v uredništvo prinesla prvi arbitražni sporazum. Bili smo prvi, ki smo objavili originalni dokument. Zadnja taka zgodba je pa maketa drugega tira, v kateri sem razkrila, da sta se oba dobavitelja dogovorila, da se bosta na razpis prijavila ločeno, skupaj pa izpeljala naročilo. To je bila moja zgodba, ki so jo vsi povzemali. Pa tudi sicer smo imeli v Tarči, tudi po zaslugi Jureta Brankoviča, kar nekaj ekskluzivnih zgodb.
V uredništvu oddaje Tarče ste zdaj preiskovalna novinarka poldrugo leto. Bi lahko tudi v kakšnem drugem uredništvu, na televiziji ali na tem našem bornem medijskem trgu pripravljali podobno zahtevne zgodbe?
Če bi imela še kakšna druga televizija podobne oddaje, bi seveda lahko. Vendar podobne ta hip ni. Edini smo, ki delamo televizijsko raziskovalno novinarstvo. Nacionalna televizija je svojevrstna, imam vso novinarsko svobodo in mislim, da je nikjer drugje ne bi mogla imeti v takem obsegu. Komercialne televizije pač delajo pod drugačnimi pogoji.
Za vami je več kot desetletje novinarskega dela, kaj si želite v profesionalnem smislu v prihodnje?
No, po odgovorni urednici informativnega programa Kseniji Horvat mi tega vprašanja nihče več ni postavil, čeprav mislim, da mora o tem vsak urednik povprašati svoje novinarje, jim dati priložnost, da se urijo, izboljšajo. Razlog je tudi v tem, da nisem redno zaposlena, in verjetno takih pogovorov zato ni bilo. Ni skrivnost, da imam voditeljske ambicije, a hkrati nisem človek, ki bi zgolj bral z bobna. Na kožo so mi pisane pogovorne, polemične oddaje, pri katerih moraš biti zbran, pripravljen, moraš se hitro odzvati kot naša Erika.
Kakšna bo po vašem mnenju prihodnost televizije kot medija? Vemo, vse se seli na splet, tudi televizija.
V bližnji prihodnosti, v naslednjem desetletju, mislim, da ne bo kakšnih drastičnih sprememb glede nacionalne televizije. Se bodo pa vzporedno seveda razvijali tudi drugi mediji in televizijo je treba posodobiti ter vpeljati spremembe – predvsem v povezavi z družbenimi mediji in spletom. Ampak da bi gledalci našo televizijo kar zapustili in bi lahko vsak s telefonom delal prave novinarske zgodbe, v to pa (še) ne verjamem!
Besedilo: Slavka Brajović Hajdenkumer // Fotografiji: Helena Kermelj