Večina jo pozna kot energično pevko z močnim glasom. Nuša Derenda s svojo neverjetno energijo človeka nemudoma očara.
Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje govorila z osebo, ki se tako iskreno in sproščeno smeji kot ona. Zase pravi, da ni klasična lepotica in da ne ve, s čim je ljudi prepričala. Mene je očarala njena pristnost, saj med najinim pogovorom nisem imela vtisa, da se trudi predstaviti sebe v najboljši luči, temveč je iskrena. Priljubljena pevka je namreč ena izmed tistih oseb, ki verze pesmi Med iskrenimi ljudmi zliva v svoje življenje.
Letos ste nastopili na festivalu Popevka s pesmijo Grafit. Po kakšnem merilu izberete pesem za nastop na festivalu?
Ni pomembna le pesem, veliko mi pomeni, če me kakšen mlajši avtor povabi k sodelovanju. Pogosto se odločim na podlagi sodelovanja, in ne tega, ali bom s pesmijo zasedla višjo uvrstitev in prejela glasove gledalcev. Letos me je k sodelovanju povabil mlad, perspektiven avtor Žiga Pirnat. Privolila sem, ker ima pesem lepo sporočilo, čeprav ni na prvo žogo. Včasih je treba sodelovati s kom, ki ga ceniš, četudi veš, da s to pesmijo ne boš mogel nastopati na veselici.
Katere pesmi najraje izvajate na svojih koncertih?
Veliko jih je, ki so mi ljube. Pesem Ni mi žal je ena izmed tistih, ki so se me najbolj dotaknile, predvsem besedilo, ki ga je napisala Urša Vlašič. Pri tej pesmi so mi stale kocine pokonci, ko sem jo prvič slišala, čeprav so mi bile všeč skoraj vse pesmi, ki sta mi jih predstavila Matjaž Vlašič in Boštjan Grabnar. Na različnih dogodkih rada izvajam skladbe, ki si jih ljudje izberejo, ker v vsaki najdem nekaj, kar mi je všeč. Pesem Čez dvajset let je med najbolj znanimi in kmalu bo stara 20 let. Energy mi je bila zelo pisana na kožo in najbrž sem zaradi posebne energije, ki je bila posledica tega, da se je vse poklopilo, takrat prepričala poslušalce.
Po vaših nastopih sodeč, imate ogromno energije. Od kod črpate energijo za nastope?
Vedno znova se pustim presenetiti. Preizkušam svoje meje in rada imam izzive. Kar se tiče nastopov, mi je najpomembnejši odziv občinstva. Najlepše je, da nekaj daš in dobiš nazaj hvaležnost in energijo, ki se pretaka. Zaradi tega se tako dolgo ukvarjam z glasbo. Še vedno se počutim zelo močna in veliko zdržim na odru, če dobim dober odziv občinstva. Obstajajo pa različna obdobja. V določenem obdobju sem potrebovala nekoliko daljši odmor, ampak si ga nisem mogla privoščiti. Treba je vztrajati, osebnostno rasti in biti srečen.
Že v otroštvu ste se začeli ukvarjati z glasbo. Vas je družina navdušila za glasbo?
V naši družini se je vedno prepevalo. Med delom v vinogradu so starši prepevali predvsem ljudske pesmi. Željo po petju sem prinesla s sabo na svet, ker sem že zelo zgodaj želela nastopati. Že pri treh letih sem stala na mizi in prepevala. Če se želiš ukvarjati z glasbo, moraš imeti to željo od otroštva. Naučiš se lahko marsikaj, ampak nekaj moraš s sabo prinesti na svet.
Obiskovali ste tudi glasbeno šolo in se učili igrati harmoniko. Zakaj ste izbrali harmoniko?
Moja učiteljica glasbe Elizabeta Križanič je že zelo zgodaj v meni prepoznala talent in je staršem svetovala, da bi bilo dobro, če bi nadaljevala igranje klavirja. Pri babici smo imeli velik klavir, vendar ga v stanovanju nismo mogli imeti, za kakšen manjši pianino pa ni bilo denarja. Harmonika je bila torej najbolj primerna izbira. Bila sem zelo pridna, ampak me igranje ni izpolnjevalo. Toda osnove, ki sem jih usvojila v nižji glasbeni šoli, mi danes pomagajo, da se naučim pesem po notah, čeprav večinoma delam po posluhu. Pri petju mi ni bilo nikdar treba pretirano vaditi, ker sem imela posluh. Pri igranju instrumenta pa je potrebnega veliko več dela in jaz sem bolj lena, tako kot moja sinova. Zdaj vem, po kom sta prevzela lenobo. (smeh)
Zanimivo je, da govorite o lenobi, saj veljate za pevko, ki ogromno dela.
Za nastopanje imam veliko energije. Nisem pa dovolj disciplinirana, da bi osem ur na dan vadila klavir.
Nekje sem prebrala, da ste si od nekdaj želeli imeti družino. Kako vam je ob pevski karieri uspelo vzgajati otroka?
Na srečo nisem veliko komplicirala. Pri dvajsetih sem imela ambicije na glasbenem področju in takrat smo z bendom imeli ponudbo za igranje v tujini. Z možem sva se odločila, da greva za nekaj let v tujino. V obdobju med letoma 1990 in 1995 sem pridobila veliko izkušenj z nastopanjem. Izgubila sem strah in pridobila samozavest. V Nemčiji smo veliko nastopali, ker smo povsod zbudili veliko zanimanja. No, potem pa se je prebudil moj materinski čut in začutila sem, da je čas za otroka. Takrat nisem dala prednosti drugim stvarem, ampak sem si želela ustvariti družino. Pri varstvu otrok sta mi pomagali mama in tašča. V bendu namreč niso našli takoj zamenjave zame, zato mi je mama pomagala. Matevž je bil pogosto pri njej, ko je bil še edinec. Potem pa se je rodil še Gašper. Vesela sem, da se je tako razvilo, čeprav je bilo včasih zelo naporno in velikokrat sem se spraševala, ali sem jima posvetila dovolj časa. Zelo sem se trudila, da sem z njima preživela čim več časa, čeprav sem včasih nastopala do jutra. Leta 1997 sem začela delati več v Sloveniji in sprva sem mislila, da bom pela večinoma na porokah in hodila v službo, ampak se je s festivalskimi zmagami začelo odpirati. Nekaj je prepričalo ljudi. Mogoče prav to, da sem vztrajala in da sem dala prednost družini. Toda ko se je pojavila priložnost, sem jo izkoristila.
Ste zaradi strahu, da ne boste mogli živeti od glasbe, delali kot vzgojiteljica?
Srednjo vzgojiteljsko šolo sem obiskovala, ker mi študij na glasbeni akademiji ni ustrezal, saj bi morala veliko več vaditi instrument, v džezu in klasiki pa se tudi nisem videla. Če bi takrat imela možnost, bi izbrala muzikal, torej petje in igro. Tako sem izbrala bolj dinamičen poklic, kjer ni veliko poudarka na študiju, ker je bilo zame to zapravljanje časa. Želela sem živeti, peti! Zdelo se mi je, da bo vzgojiteljska šola bolj dinamična. Pri 19 letih sem dobila službo, petje pa je bilo moj hobi. Že v srednji šoli sem pela v ansamblu, kjer sem spoznala moža. Kakšno leto sem delala kot vzgojiteljica, potem pa sem začela peti v tujini in zaradi vse večjega števila nastopov sem se odločila, da pustim službo.
Je poslovno sodelovanje z možem ključna sestavina recepta za uspešen zakon?
V najinem primeru to vsekakor velja. Če hočeš ohraniti zakon, je sodelovanje dobro. Recept za uspešen zakon in tudi za uspeh na poslovnem področju je, da družina drži skupaj. Velikokrat to ni mogoče, ker se poti začnejo razhajati in ljudje nimajo več skupnih želja in ciljev. Toda splača se vztrajati, čeprav se kdaj želje razhajajo. Na srečo imava z možem podobne cilje in se želiva ukvarjati z glasbo. Srečo imam, da je moj mož zelo energičen. Je pa tudi deloholik. Velikokrat sem bila zaradi tega jezna nanj, ampak hkrati sem hvaležna, da nisem odnehala peti. Zaradi njega in družine sem vztrajala.
Se tudi vaša sinova ukvarjata z glasbo?
Od otroštva se ukvarjata z glasbo in športom. Pri petih letih sta šla v glasbeno pripravnico. Potem pa sta začela trenirati nogomet in rokomet. Oba sta končala nižjo glasbeno šolo za klavir. Toda, podobno kot jaz, nista našla instrumenta, ki bi ju navdušil za igranje. Gašper včasih igra kitaro in se občasno usede za klavir. Matevž ima pa že od otroštva željo po nastopanju. Zelo sva si podobna, na isti dan imava tudi rojstni dan. Trenutno je zelo predan nogometu. Za glasbo pa je še čas, ko bo resnično vedel, kaj bi rad počel.
Ste bili samozavestni, ko ste bili stari toliko, kot sta zdaj vaša sinova?
O sebi nisem imela dobrega mnenja. Nisem se imela rada. Iskala sem le svoje napake in nisem si bila všeč. Motilo me je, da sem nizka, ampak v družbi sem vedno našla moč in samozavest. Večkrat so mi povedali, da sem nekaj izžarevala, predvsem, če sem lahko pela. Petje mi je vlivalo veliko samozavesti. Ugotovila sem, da sem na odru najbolj samozavestna. Toda še vedno ne gledam rada svojih nastopov na televiziji, ker iščem samo slabe stvari.
Imajo na vašo samopodobo vpliv tudi pričakovanja družbe, da morajo biti pevke tudi lepo urejene in privlačne?
Nikoli nisem bila deležna kritik, da ne sodim na televizijo, ker nisem dovolj lepa. Toda družba v večini pričakuje od pevk, da so lepe, urejene in privlačne. Tu imajo naši moški kolegi večjo srečo. (smeh) Nisem klasična lepotica, ki jo bodo ljudje požirali z očmi, sem pa rada urejena in se rada počutim dobro v svoji koži. Najbrž sem ljudi prepričala z energijo, ki ni nujno povezana z zunanjostjo. V veliko veselje mi je, da sem poslušalce prepričala po glasbeni plati. Še vedno se trudim, da na nastopih dam več, kot od mene pričakujejo, in to je zelo pomembno.
Kako ohranjate kondicijo?
Leta 2001, po nastopu na Eurosongu, sem ogromno delala. Ko se je čez leto dni nekoliko umirilo, sem se zredila. Nekatere jedi sem črtala iz prehrane, upoštevala sem prehranjevanje po krvnih skupinah in ugotovila sem, katera hrana vpliva na to, da se zredim. Začela sem se bolj intenzivno ukvarjati s športom. Najprej z aerobiko in s tekom, potem pa sem začela obiskovati fitnes. Že sedem let vsaj dvakrat na teden hodim v fitnes in imam osebnega trenerja. Trudim se, da jem petkrat na dan čim bolj raznoliko prehrano. Izogibam se beli moki in sladkorju. Nočem pa biti na dieti, ker potrebujem hrano in moč.
Imate kakšne posebne priprave pred nastopi?
Nisem najbolj disciplinirana. Doslej nisem potrebovala upevanja pred nastopi. Toda pred leti sem bila povsem izčrpana in sem imela prvič težave z glasom. Takrat sem se ustrašila, zato sem šla k učiteljici petja in k zdravnici, da bi lahko še naprej delala to, kar počnem s takšnim užitkom. Potem sem morala nekaj časa peti na drugačen način, kot sem vajena. To me je zelo obremenjevalo. Takrat sem pomislila, ali bom morala vse življenje razmišljati o vsakem tonu ... potem tega raje ne počnem več, ker nočem delati nečesa na silo. Pomembno je, da delaš to, v čemer uživaš.
Si sploh lahko predstavljate, da se ne bi ukvarjali z glasbo?
S tem sem se veliko ukvarjala, ko sem imela težave z glasom, vendar nisem našla ničesar drugega, kar bi me izpolnjevalo.
Številne pevke se težko spopadajo s staranjem in poskušajo preprečiti naraven proces staranja, na primer Mariah Carey, Madonna in Cher. Kako sprejemate staranje?
Treba se je prepustiti, ker ne moreš ustaviti časa. Res pa je, da želim ohranjati dobro počutje in videz. Z leti se ne obremenjujem, ker imam za svoja leta dovolj energije in se počutim bolje kot pred 20 leti. Kako bo čez tri leta, ko bom dopolnila 50 let, pa ne vem. To me vprašajte takrat. (smeh)
Kaj bi svetovali sebi, če bi bili danes stari 20 let?
Težko rečem. Treba je iti čez nekatere stvari, da se nekaj naučiš o življenju. Vsaka izkušnja je nekaj novega. Vse življenje se učimo. Jaz sem se prepustila in nisem na silo uresničevala svojih interesov. Nisem bila sebična, in to se mi zdi, da je prav. Spoznala sem, da je treba počakati na pravi trenutek. Včasih moraš biti potrpežljiv in potem se vse reši, predvsem če nekaj rad delaš. Ničesar ne bi spremenila.
Besedilo: Danaja Lorenčič
Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik