30. marec je dan, ko svoj rojstni dan praznujeta dve glasbeni in spoštovani divi, ki sta med drugim stali na velikem evrovizijskem odru.
Ena izmed njiju je zmagala (leta 1988 s pesmijo Ne partez pas sans moi), druga pa je Sloveniji (leta 2001 s pesmijo Energy) pripela najboljše (sedmo) mesto. Seveda govorimo o Céline Dion (51 let) in o naši Nuši Derenda, ki je pred nekaj dnevi praznovala abrahama, ki si ga bo zaradi številnih presenečenj zapomnila za vedno. Kot si bo zapomnila tudi prihodnje leto, ko jo s Frenkom čaka še srebrna poroka. Kaj pa vmes? Glasba, glasba in še enkrat glasba!
► Pred dnevi ste obrnili nov list življenja, a če pogledamo malce nazaj, se nam zdi, kot da ste včeraj nastopili tako na Evroviziji kot tudi na drugih festivalskih odrih. Čas res hitro teče, sploh od tiste prve nagrajene pesmi Vzemi me, veter, drži?
Res je, čas hitro teče … sploh če imaš dinamično življenje, kot je moje. Zadnje čase ga poskušam malce upočasniti. (smeh)
► Seveda tudi ob tem jubileju (abrahamu) zagotovo ni šlo brez presenečenj … Katero vas je najbolj ganilo?
Kot vsako leto sem tudi tokrat na svoj rojstni dan nastopala. Dan pred mano je praznoval, tudi 50, prijatelj v Celju, na moj rojstni dan pa sorodnica v Brežicah … in spet sem pela, to imam nekako v krvi. (smeh) Ampak če nadaljujem, to res rada počnem, in zakaj ne bi razveseljevala drugih in s tem tudi sebe, pa tudi če na svoj rojstni dan. No, potem pa je prišlo še moje praznovanje, na sončno nedeljo, s pohodom na Sv. Vid in popoldanskim sproščenim druženjem ob odlični kulinariki, na katerem je bilo tudi ogromno ganljivih trenutkov.
Po ’napornem prazničnem vikendu’, polnem različnih presenečenj, pa me je čakalo še eno – mož naj bi me namreč za dva dni odpeljal v neznano! (smeh) V torek zjutraj sem imela nemalo težav, kaj vzeti s sabo, in sem ga spraševala, vlekla iz njega, da bi kaj več povedal, nato so se z okrašenim kombijem pripeljale prijateljice in me za dva dni odpeljale v Bovec in Solkan na adrenalinsko doživetje – spust po jeklenici. Čudovito presenečenje, ta izlet mi bo za vedno ostal v spominu.
► Se je Nuša v vseh teh letih, če govoriva o osebnostni ravni, kaj spremenila?
Seveda, Nuša je zrelejša, pametnejša, bolj potrpežljiva in polna čudovitih življenjskih izkušenj.
► Kaj pa glasbeno?
Niti ne, še vedno imam rada glasbo, ki nam lahko polepša vsak trenutek v življenju, če smo le dovolj odprti zanjo. Ne predstavljam si življenja brez glasbe.
► Kako Nuši kot znani osebnosti ter mami, ki ima tisoč in eno obveznost, uspe ohraniti to pozitivno energijo, mladost ter nasmeh v očeh?
Po mojem mi je bilo tudi to položeno v zibelko. Rada imam ljudi, rada se smejim, rada se družim. V vsakem trenutku, pa tudi če je žalosten, najdem nekaj pozitivnega.
► Če bi še enkrat izbirali pot, s katero si danes služite kruh, bi se spet odločili za glasbo?
Izbrala bi pot, ki bi me osrečevala. Tudi če bi si služila kruh s čim drugim, bi bila glasba moj največji hobi.
► Je Nuša kdaj slabe volje?
Seveda je! Vendar slabo voljo poskušam čim hitreje odgnati. Včasih kričim, včasih jočem, včasih se pogovorim s sabo ali s kom drugim, če mi kaj leži na duši.
► Ste sicer sproščen človek, ki se prepusti času in prostoru, ali imate vse načrtovano vnaprej?
Bi rekla, da prvo. Sem se pa z leti naučila bolj načrtovati. Brez tega ne gre.
► Kako se bo življenje pri vas vrtelo prihodnjih nekaj let? Se glasbeniki znate kdaj umiriti oziroma ustaviti?
Mislim, da brez petja na odru še nekaj časa ne bo šlo. Koliko časa, pa ne vem, se bom prepustila toku in navdihu.
► Če bi morali izbrati eno stvar, na katero ste najbolj ponosni, katera bi bila?
Da znam v pravem trenutku poslušati sebe. Da znam uživati v življenju, ki mi je dano!
Življenje z glasbo
Ljubezen do glasbe jo je spremljala vse otroštvo, pela je v zborih, nastopala kot solistka na prireditvah, obiskovala glasbeno šolo in se učila igrati harmoniko. Ob koncu osnovne šole se je pridružila skupini mladih glasbenikov in to so bili njeni prvi koraki v svet 'zabavnjaštva'. Na srednješolsko obdobje jo vežejo zelo lepi spomini, še zlasti zato, ker je takrat spoznala svojega soproga Frenka. Glasbena skupina, v kateri je igral, je ravno iskala pevko in izbrana je bila Nuša, ki se je tako resneje podala na pot pridobivanja novih glasbenih izkušenj, ki jih ima danes, ko je dopolnila 50 let, toliko kot redkokatera domača glasbenica.
Besedilo: Alesh Maatko // Fotografije: Dejan Nikolič, Helena Kermelj