Ni skrivnost, da pevko Nušo Derenda krasi pogum, ki ga brez sramu rada tudi pokaže, pa naj bo to z izvajanjem koles na odru, vratolomnimi skoki s pomola v morje ali pa s skokom z jadralnim padalom, ki ji je pred kratkim resnično pognal kri po žilah.
Ste si podobne izkušnje želeli že dalj časa?
To mi je za rojstni dan podaril moj vaditelj fitnesa Rok Vegelj, ki se že dalj časa ukvarja z jadralnim padalstvom in skače v tandemu. Za skok so potrebni pravo vreme, primerne razmere, predvsem pa si moraš vzeti čas. Kar nekaj let je trajalo, preden sva našla pravi trenutek in sem se tudi psihično pripravila na skok. Čeprav me je misel na to vznemirjala, sem dolgo tudi razmišljala, ali naj to naredim ali ne. Odločila sem se, ker Roka poznam že dalj časa in vem, da ima ogromno izkušenj, in mu zaupam. A če skoka z jadralnim padalom ne bi dobila za darilo, je vprašanje, ali bi se kdaj odločila zanj.
Se bojite višine?
Na splošno nimam težav z višino, če se počutim varno. Pred nekaj leti sem imela slabo izkušnjo, ko sem snemala spot v Piranu na obzidju nad prepadom, nezavarovana. Uf, takrat pa me je bilo kar strah. Zdaj me več ne bi dobili gor!
Torej je bil to vaš prvi polet z jadralnim padalom?
Da. Letela sem z Lisce nad Sevnico. Dovolj blizu doma, tako da nisem izgubila veliko časa.
Kakšen je bil občutek?
Super, adrenalinsko doživetje! Najpomembnejše so predpriprave, da je vse, kot mora biti za varen polet. Na startu, ko nisem bila prepričana, kaj moram pravzaprav narediti, je bilo čudno. Rok ima filozofijo, da ne razlaga na dolgo in široko, samo nekaj napotkov, potem pa se prepustiš in juhuhu ... Imam srečo, da sem nizka, in po nekaj korakih sem kar sedla na sedež in poneslo naju je v zrak. Dobesedno se poženeš v prepad in mogoče je malo zastrašujoče. Ko poletiš, je pa super. Uživala sem, gledala čudovito pokrajino in druge jadralne padalce, ki so bili tako kot midva tisti dan v zraku. Bilo je lepo. Moraš se samo prepustiti in uživati.
O čem ste razmišljali med poletom?
Samo smejala sem se, ne vem točno, ali res od užitka ali od strahu. (smeh) Nehote sem večkrat pomislila, kje bi pristala, če bi šlo kaj narobe. Na srečo je še rezervno padalo, tako da sem negativne misli hitro odrinila na stran in raje uživala v razgledu, Rok pa mi je med tem razlagal, kaj vse vidiva, pa tudi o svojih podvigih in izkušnjah z jadralnim padalom. Za nekaj časa sem tudi sama prijela ročke in krmarila, bilo je super, termika je bila res dobra.
Se po tej izkušnji počutite bolj osvobojeno?
Premagala sem samo sebe, še en izziv več. Svobodna in vesela sem, da sem to naredila.
Vas je bilo kaj strah?
Sama nad sabo sem presenečena, da sem bila dokaj mirna. Odločila sem se, se prepustila Roku in usodi, in to je to! Vsakdo je še pristal. (smeh)
Glede na to, da smo vas nazadnje videli izvajati salte s pomola v morje, predvidevam, da ste zelo adrenalinski?
Včasih sem bila še bolj kot zdaj. Razmišljala sem tudi, da bi šla na bungee jumping, a zdaj vseeno nimam več poguma za to. Z leti se le malce umiriš. Pa vendar, kar rad delaš že kot otrok, ti ostane za vse življenje, če si le aktiven in ohranjaš otroka v sebi. Rada delam salte, kolesa, tudi kdaj na odru. Letos sem naredila kolo v Arboretumu na travi na nastopu med komadom Energy. Če le imam priložnost, rada skočim na glavo v vodo, rada imam adrenalinsko vožnjo, zato bi morala najbrž večkrat na kakšen poligon hitre vožnje.
Boste še leteli? Ali morda skočili s padalom?
Za zdaj nimam takšnih želja. Prvi večji skok bo skok v petdeseta! (smeh)
Besedilo: Anja P. Kontrec // Fotografije: osebni arhiv