Nuša Derenda je energična. Tako, kot njena pesem Energy, s katero je stopila pred strokovno evropsko javnost. Čeprav smo se o tem na lastne oči prepričali že velikokrat na njenih nastopih, bo to znova dokazala v nekoliko osveženi obliki. Z 21-letnim sinom Matevžem bosta junija skupaj namreč nastopila v muzikalu Vesna, prav o tem pa smo se na sončni začetek tedna, malo pred materinskim dnevom, z njima pogovarjali tudi mi.
Story: Nuša, s sinom bosta nastopila v muzikalu Vesna, kajne? Se tega že veselite?
Nuša: Res je! Tudi moj sin nastopa, je pa res, da se je to zgodilo po svoji liniji. Mene je k sodelovanju povabil producent Gorazd Slak in tega sem se zelo razveselila. Moja velika želja je bila, da bi plesala in pela na odru. Dobila sem to priložnost in to me močno veseli. Je pa v muzikalu tudi veliko mladih, ker je takšna zgodba. Matevž se je udeležil avdicije in bil sprejet. Je pa res, da tudi njega to zelo zanima in bo to brez dvoma super izkušnja.
Story: Matevž, pa imate vi do tega, da boste z mamo stali na odru, poseben odnos?
Matevž: Imam in vesel sem, da imava to priložnost. Je pa tudi res, da želim svojo zgodbo sam peljati naprej. Nočem se naslanjati toliko na to. Sem pa seveda vesel, da bom z njo na odru, in vem, da bova oba to profesionalno naredila.
Story: Kdaj pa so se začele priprave?
Nuša: Pripravljamo se že od novembra.
Story: Pa sta s sinom že kdaj nastopila skupaj? Imela že kakšno 'ogrevanje'?
Nuša: Vedno je rad nastopal, že v osnovni šoli. Nima treme in ima tisti občutek za oder. Ta talent je kazal že od malega in res je z mano že nekajkrat zapel na kakšnih dogodkih, tudi v Križankah na velikem odru leta 2013, ko sem imela tam samostojni koncert.
Story: Matevž, kako pa ste na njeno kariero gledali kot otrok? Vam je bilo to, da je mama priznana glasbenica, normalno, ali ste se s tem radi kdaj malce pohvalili?
Matevž: V resnici je bilo vse to zame zelo normalno. Glasba je služba mojih staršev in na to sem bil vedno ponosen. Pa tudi ko sem jo videl na odru, sem bil vedno ponosen. Je moja velika vzornica in nekaj imam zagotovo po njej, ker tudi mene oder zelo privlači. Rad sem na odru in nekaj je na tem. Sicer pa tega nisem nikoli poudarjal. Če me je kdo vprašal, sem seveda z veseljem povedal, sicer pa ne.
Story: Kako lepo. Sicer pa se tudi vi že zdaj ukvarjate z glasbo, kajne?
Matevž: Zdaj sem eno leto v bendu Rock Defekt, s katerim igram rock, eksjugo pesmi ... Lepo mi je in to mi leži.
Nuša: Sam že stopa na to pot, ima možnosti, nekaj že tudi nastopajo ... Vidi se, da mu to leži, in vesela sem zanj.
Story: Pa vas je kdaj vprašal za kakšen nasvet, kako ravnati v tem poslu?
Nuša: Če me zanj vpraša, mu ga z veseljem dam, ne vsiljujem mu pa rada stvari. Raje imam, da drugi nanj gledajo kritično. Mislim, da si kot starš ali preveč kritičen ali preveč popustljiv. Ampak tako ali tako lahko že sam vse življenje gleda, kako jaz delam stvari. Se pa strinjam, da je najbolje dobiti čim več mnenj in nasvetov iz okolja in od ljudi, s katerimi delaš.
Story: Matevž, kaj pa je bil najboljši nasvet, ki ste ga dobili od mame?
Matevž: Predvsem to, da si priden in da delaš stvari z veseljem. Da vzameš to kot službo in da moraš tudi pri glasbi trenirati ter vaditi tako kot pri športu. Da se dobro delo izplača, da je lepo igrati za ljudi, hoditi na dobrodelne koncerte, igrati v družbi, če te kdo za to prosi ... takšne stvari.
Story: Pa sta zaradi tega, ker vaju povezuje glasba, razvila poseben odnos? Vsi vemo, kako težko je z najstniki, študenti ohraniti tesne odnose in povezanost ...
Nuša: Je velik izziv, da kot starš ostaneš blizu svojim otrokom. Je pa res, da je pri vsakem čisto drugače. Imam dva sinova in na primer starejši sin Matevž, ki bo zdaj tudi v muzikalu, že od malega ve, kaj bi rad, ve, kaj si želi. Mu pa stvari, kot sem že povedala, ne vsiljujem rada. Lahko mu stojim ob strani s kakšnim nasvetom in včasih se tudi malce bolj konkretno pogovarjava o kakšni temi, velikokrat pa tudi ne. Na primer, ko se zdaj skupaj peljeva v Ljubljano na vaje, sva velikokrat tiho in vsak po svoje brundava glasbo. Zelo sva si podobna. Še na isti dan imava rojstni dan, in to skoraj na materinski dan. Zelo sva si blizu, po drugi strani pa ne potrebujeva veliko besed, da si to poveva.
Story: Kako lepo. Kako pa potem navadno preživite materinski dan? S kakšno malo pozornostjo?
Nuša: Vedno se kdo spomni na to in mi kaj napišejo ali kaj prinesejo. Mislim, da so generacije otrok malo zmedene, ker je vsega preveč. Ko sem bila jaz otrok, smo mamam navadno čestitali ob 8. marcu. Če pogledam kot ženska in kot mama, se mi zdi lepo, da dobim kakšno malenkost tudi za materinski dan, je pa res, da temu nikoli nismo posvečali veliko pozornosti. Včasih dobim kakšno čestitko ali objemček in poljubček ali pa tudi samo kakšno sporočilo, tik pred polnočjo.
Story: To govorite iz prakse?
Nuša: (smeh) Res je. Ravno za pretekli 8. marec mi je le nekaj minut pred polnočjo sin Matevž napisal lepo sporočilo za dan žena.
Story: Pa zdaj tudi že kaj skupaj povadita za muzikal?
Nuša: Ja, včasih že. Ampak midva na odru nisva veliko skupaj, saj nimava veliko skupnih prizorov. On ima drugačne vaje, z drugimi ljudmi. Mislim pa, da ko bomo šli proti koncu, bova tudi doma več skupaj potrenirala.
Story: In da se malce dotaknem zgodbe muzikala. Govori o šolskih letih, maturi, mladosti ... Kako se vi spominjate svojih srednješolskih dni?
Nuša: Joj, jaz sem bila takrat v sedmih nebesih, zelo zaljubljena. Takrat sem začela čisto zares peti in spomnim se, kako sem včasih v ponedeljek zjutraj prišla v šolo v Ljubljano, kamor sem se iz Brežic vozila z vlakom, utrujena, ker sem za vikend velikokrat že kje pela. Zgodaj sem občutila, kakšen je ta posel ... Moram pa priznati, da nisem bila najbolj 'zagrizena' šolarka. Glasba me je že takrat zelo zanimala, petje, nastopanje ... Končala sem sicer vse, kot je treba, vpisala sem se tudi naprej, vendar me je pot odnesla v tujino.
Story: Pa so vam iz teh srednješolskih dni ostala še kakšna prijateljstva?
Nuša: Da bi se s katero sošolko prav družila, ne. Pa ne zato, ker si tega ne bi želela, ampak je to organizacijsko zelo zahtevno. Sicer pa se srečujemo, če ne drugje, na kakšnih mojih nastopih. Ko sem obiskovala srednjo šolo, še nisem bila prepoznavna, zato so sošolke postopoma ugotavljale, kdo je Nuša Derenda, ker sem bila prej Anuška Žnideršič. (smeh) Potem so začele ugotavljati, da sem to jaz, čeprav so vedele, da se ukvarjam s petjem. Že na maturantskem plesu sem pela.
Story: Kako lepo. Potem ste bili že takrat zelo aktivni.
Nuša: Ja, predvsem v tem srednješolskem obdobju. V dijaškem domu na Taboru v Ljubljani sem igrala v gledališki skupini in za svoje delo dobila Prešernova priznanja. Bila sem kar kreativna in prav to so bili moji prvi stiki z odrom in igro, ne samo s petjem.
Story: Matevž, kako pa se vi znajdete v zgodbi muzikala?
Matevž: Moram reči, da se v zgodbi kar najdem. Morda bi se v kakšni drugi vlogi še malce bolj znašel, ampak tudi to kar živim. Ne nazadnje sem bil tudi sam pred kratkim maturant in mi je ta tematika blizu. Res je, da se je zgodba dogajala kar precej let nazaj, je pa na neki način še vedno aktualna.
Story: Pa ste tudi vi uporabili kakšen trik za boljše ocene, kot se ga v zgodbi?
Matevž: Tu pa so se stvari malce spremenila. (smeh) Mi smo imeli svoje trike.
Story: In da se vrnem ... Verjetno negovanje prijateljstev, usklajevanje družine in posla zahteva svoj čas. Kako ste vi ujeli svoj ritem?
Nuša: Pri meni je bil to cel proces. Mislim, da sem komaj pred nekaj leti ujela pravi ritem. Prej sem bila malo doma, sem imela pa veliko pomoči tašče in mame, predvsem kar se tiče varstev in ostalih stvari doma. Imela sem veliko nastopov in včasih sva z možem res dejala prednost poslu. Doma smo potem lovili te skupne trenutke. Je pa res, da sem se v zadnjih letih malce bolje organizirala, kar je zelo pomembno. Če na primer zdaj rečem, da bom ta teden trikrat kuhala, se moram že kar zdaj odločiti, kateri bodo ti dnevi, ker imam tako poln urnik.
Story: Kaj pa poleg glasbe še zapolnjuje vaš čas?
Nuša: Veliko dam na svojo fizično in psihično pripravljenost. Rada grem v fitnes, rada sem v kondiciji, rada skrbim zase na ta način. Pa tudi usklajevanje s fanti je kar velik projekt. Vsak ima svoje stvari in pri vseh želiš biti zraven. Gašper je imel letos maturantski ples, pozimi smo bili skupaj teden dni na smučanju, upam, da gremo poleti skupaj še na jadranje ... Glede na to, da sta stara 21 in 19 let, lahko rečem, da si še velikokrat najdemo čas za skupne aktivnosti.
Story: Nuša, sicer ste rekli, da sta si sinova precej različna. Kako pa z enim ali drugim preživljate čas?
Nuša: Oba sta samostojna in oba sta se našla v športu. Matevž je vse od prvega razreda igral nogomet, zdaj pa se je odločil bolj za glasbo. Pa tudi kot družina vsi radi športamo. Radi imamo smučanje pa tudi domači bazen je med sezono veliko v uporabi. Fantje veliko hodijo na igrišče, tudi mi se včasih lovimo z žogo ... Mlajši sin Gašper pa igra rokomet. Je kar zavzet pri tem in lepo si je organiziral čas. Rada sem v stiku z njima, rada vem, kaj se jima dogaja, rada se pogovarjam z njima.
Story: Matevž, pa sta z bratom kdaj tekmovala za pozornost?
Matevž: Nikoli nisva tekmovala za pozornost. Mislim, da so bili vsi zelo enaki do naju in pravični. Sicer pa se z bratom čisto dobro razumeva, sva fajn in vsi smo zelo povezani.
Story: Nuša, pa vas fanta velikokrat prosita za pomoč pri kakšnih stvareh za šolo?
Nuša: Po mojem mnenju premalokrat. (smeh) Je pa res, da nisem bila nikoli tista zavzeta mama, ki bi sedela zraven, ko pišejo domače naloge. Menim, da so šole tam zato, da se teh stvari tam naučijo. Seveda otroku pomagaš, če ne gre drugače, ampak mislim, da sta se naša dva temu, da bi jima kaj pomagala, kar malce izogibala. Nisem mama, ki bi bila obremenjena s tem, da bi imela v šoli same petke, ker smo si ljudje le različni. Želim si, da bi bil ta šolski sistem malce bolj individualen, da bi pri otrocih iskali talente ... Sicer pa mislim, da če bi sedela ob njiju in jima pomagala pri šolskih stvareh, bi za vse to, kar bi jih morala naučiti, potrebovala kakšen magisterij ali doktorat. To pa tudi mislim, da ni naloga staršev.
Napisala: Kaja Milanič
Fotografije: Primož Predalič
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
