Priljubljena pevka popularne glasbe Nuška Drašček je pred leti odkrila novo ljubezen – opero, ki se ji kot članica SNG Opera in balet Ljubljana posveča v polni meri.
Od malega je pela v zborih, izvrstno se znajde v šansonu, džezu, muzikalu, vse poti pa so jo na poti učenja solopetja pripeljale k operi. Na ljubljanskem odru je med drugim nastopila v vlogi Carmen in Device Orleanske, s preostalimi člani ansambla pa se trenutno v zahtevnih razmerah, povezanih s covidom-19, pripravlja na novo sezono. Kot pevko z zborovskimi koreninami so jo organizatorji enega največjih mednarodnih zborovskih festivalov, Festivala Europa Cantat 2021, ki ga bo Ljubljana gostila julija, povabili k sodelovanju kot ambasadorko festivala.
Vaša glasbena oziroma poklicna pot je malce neobičajna. Začeli ste kot ljubiteljska pevka v zboru, kot študentka peli v APZ Toneta Tomšiča in Perpetuum Jazzile, po diplomi iz mednarodnih odnosov pa ste se glasbi zapisali poklicno in hkrati vpisali študij solopetja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kaj je bil glavni vzrok za takšno odločitev?
Res je, pela sem od malih nog in bila vedno vključena v zbore. To so prekrasni spomini na skupinsko delo, na ubranost petja in na številne prigode. (smeh) Vseskozi sem imela tudi priložnostne nastope in koncerte, vendar nisem resno razmišljala o glasbeni karieri, dokler nisem ugotovila, da je oder tisto, kar me osrečuje in kar si želim opravljati kot poklic. V zadnjem letniku FDV-ja sem začela obiskovati ure solopetja pri prof. Matjažu Robavsu; diplomirala sem januarja 2005, na Akademijo pa sem se vpisala 2009.
Kot ljubiteljica in poznavalka zborovskega petja ste sprejeli vlogo ambasadorke Festivala Europa Cantat 2021, ki ga bo poleti gostila Ljubljana. Zakaj je ta festival pomemben za Slovenijo in za naše zborovstvo?
Slovenija ima izjemno tradicijo zborovskega petja in veliko bogastvo tako ljudskih kot umetnih skladb, ki jih izvajamo. Pesmi so pripovedovalke zgodb, utrinkov iz življenja ljudi, so spomin na neka druga, drugačna obdobja. Predstaviti svojo kulturo in se hkrati prepustiti napevom in stilom petja iz drugih držav in kultur se mi zdi neprecenljivo – vse to bogati kulturo in poslušalce.
Boste na festivalu sodelovali tudi sami?
O pevskem sodelovanju se sicer še nismo pogovarjali in je seveda vedno mogoče – bom pa zagotovo prisotna na odprtju festivala!
Kako so vam izkušnje in znanje zborovskega petja pomagali na Akademiji?
Ko sem se začela učiti solopetje, to je bilo pet ali šest let pred vpisom na Akademijo, sem videla, da sem imela res veliko srečo, saj so vsi zborovodje in dirigenti, s katerimi sem delala, vedeli veliko o pravilni pevski tehniki, tako da si kakšnih 'slabih' pevskih navad nisem pridelala. V zboru sem se učila skupnega muziciranja, skupnega dihanja, ustvarjanja, želje po tem, da se iz barve 40, 50 in več glasov ustvari neka nova, edinstvena barva. Izjemni občutki so, ko se cela skupina poveže med sabo in začuti ter ustvari nekaj neponovljivega. Ušesa odpreš navzven in tam se začne čarovnija.
Širša javnost vas pozna predvsem kot pevko popularne glasbe, vendar ste zelo dejavni in uspešni tudi v drugih glasbenih zvrsteh, na primer v džezu, šansonu in zadnja leta celo v operi. Kako se načini petja razlikujejo in kako lahko to zmore en pevec oziroma en glas? Kako preklapljate med različnimi načini petja?
Ja, žanrsko sem res radovedna, navdihuje me veliko glasbe, glasov in stilov! Osnova je načeloma pri vseh enaka, torej pravilno postavljen pevski aparat, ki mi omogoča, da lahko vsak dan vadim, pojem in nastopam. Glavna sprememba, ki jo čutim, se zgodi v zadnji fazi, v oblikovanju glasov nad glasilkami – tam so drugačni prijemi za različne stile. Je pa najbrž to zame na neki način lažje, ker sem začela iz te 'druge' strani.
Predvsem je sprememba v artikulaciji in pa v 'zazehanosti' ter odprtosti glasu. Če malo za šalo uporabim analogijo; avto prižgeš vedno enako, potem ga pa enkrat pelješ v četrti, enkrat pa v šesti prestavi. (smeh)
Je operno petje vrhunec, ki ga lahko doseže pevec?
Odvisno od njegovih želja – vsekakor je tehnično najbolj izpopolnjeno in zahtevno. Potem se pa na to navežejo še igranje, kostumi, podajanje zgodbe, različni liki … Operne predstave so izjemen izziv in krasna potovanja v drug čas in druge svetove.
Kdaj ste odkrili, če se lahko tako izrazim, da imate v sebi tudi operni glas?
Ko sem začela delati s prof. Robavsom – čutila sem, da ima moj glas še rezerve, a nisem znala dostopati do njih. Po prvih nekaj mesecih se je počasi začela kazati neka barva, ki mi je bila sprva zelo tuja. Na začetku nisem razmišljala o tem, da bi bila operna pevka, želela sem se samo tehnično izpopolniti. No, potem sem se pa zaljubila v to zvrst in se ji prepustila.
Je za vas kot operno pevko petje drugih žanrov lažje?
Po tehničnoizvedbeni plati bistveno lažje; interpretacija ter tisto, kar želiš povedati, pa je vedno zahtevno, tu ni razlik.
Vajeni ste odra, občinstva, kako se spopadate s situacijo, ko ni nastopov v živo? Kaj izgubljate s tem?
Situacija je za celoten kreativni sektor težka, ne le s stališča dela in preživetja, temveč tudi s stališča ustvarjalnosti in medsebojnega odnosa, ki ga imamo z občinstvom. Zelo manjka ta stik, ta energija, ki se vzpostavi na nastopih v živo. Težje je najti motivacijo, ker je situacija tako zelo negotova.
Ali trenutno v Operi pripravljate kakšno novo predstavo?
Trenutno smo v fazi pripravljanja več repertoarjev oz. predstav – študiramo in se pripravljamo do maksimalne točke, ki nam je omogočena, zato da bo delo, potem ko bo spet mogoče imeti občinstvo, steklo čim hitreje.
Kako sicer zdaj potekajo vaši dnevi, ko ni vsakodnevnih vaj in nastopov?
Vsak dan vadim, vzdržujem pevsko kondicijo in se na pamet učim vlog, da bomo potem lahko začeli z visokega štartnega položaja, če se tako izrazim.
Koliko vam poleg dela v operi še ostaja časa za 'izlete' v popularno oziroma bolj komercialno glasbo? Vam to še predstavlja izziv?
Absolutno mi je to še vedno izziv, pa ne le to – meni je to zelo pomembno in čutim, da tovrstne izlete potrebujem, ker me bogatijo. V bistvu gre za neko medsebojno prelivanje izkušenj, koncertov, repertoarjev …
Imate kakšno posebno rutino, preden stopite na oder, kako se upevate, če sem se prav izrazila?
Prav ste se izrazili, seveda! Vsak pevec ima neko svojo rutino; moja se spreminja glede na predstavo, predvsem v smislu časovnice. Vedno je seveda treba poskrbeti za kostum, masko ter pričesko, tu nekje vmes, prej ali potem, pa pride na vrsto upevanje. Vedno ga začnem z osnovnimi vajami, potem pa nadaljujem z nekaterimi frazami iz predstave, ki je pred mano. No, čisto pred vsem tem grem pa rada na naš krasni oder – ko še ni nikogar in je samo 'moj' … Takrat se malo usedem in zadiham predstavo.
Glas je vaše orodje, kako skrbite zanj? Se morate čemu odrekati zaradi njega?
Tudi tu smo si pevci zelo različni. Sama se izogibam pitju mrzlih pijač in glasnemu govorjenju, predvsem pa skrbim za to, da se dovolj naspim. Odrekanje pa je bolj v smislu tega, da kadar je urnik poln, človek ne more na kakšno predstavo ali koncert, ki bi ga obiskal kot poslušalec, pa tudi kakšno družinsko praznovanje kdaj pade v vodo zaradi tega.
Napisala: Lena Kreutz // Foto: Žiga Culiberg, Darja Štravs Tisu
Novo na Metroplay: Dedek Mraz opozarja: "Starši, ne delite otrok na pridne in poredne!"