Ko sem prvič slišala čarobno petje Nuške Drašček, mi je zastal dih. Zdelo se mi je, da se je iz njenega glasu izlila topla ljubezen, s katero je objela občinstvo.
Izjemna pevka se zaveda, da dar za petje ni dovolj za profesionalno pevsko kariero, temveč ga je treba negovati. Letos je zaključila magistrski študij petja na akademiji za glasbo in dokazala, da ni nikdar prepozno za uresničevanje svojih sanj.
Pred najinim srečanjem ste me obvestili, da boste morali odpovedati koncert, ker ste izgubili glas. Kaj pomeni za pevko izguba glasu?
Doživela sem velik šok, ker se mi pred tem še ni zgodilo, da bi mi glas odpovedal. Brez pevskega aparata ne morem opravljati svojega dela, zato sem morala odpovedati dva nastopa, kar se mi je zgodilo prvič. Izguba glasu je za pevko podobno, kot da bi si športnik zlomil nogo. Ko mi je glas odpovedal, sem se počutila, kot da ne bi znala hoditi.
Imate radi vse stvari pod nadzorom?
Nisem oseba, ki bi morala imeti vse stvari pod nadzorom. Toda kar se petja tiče, sem perfekcionistka. To je edina stvar, kjer sem zelo samokritična. Pri drugih zadevah nisem tako stroga in zahtevna do sebe kot pri petju.
Leta 2004 ste s svojim izjemnim glasom navdušili občinstvo v pevski resničnostni oddaji Bodi idol. Kako se spominjate svojega nastopa?
Na oddajo Bodi idol sem šla zelo neobremenjeno, ker sem želela videti, kako se širše občinstvo odzove na moj glas. Zanimalo me je, ali je petje nekaj, česar se lahko lotim. Zelo sem bila vesela zmage.
Kakšno je vaše mnenje o talent šovih?
Do tega imam zelo pozitiven odnos. To je lepa platforma, da se predstaviš. Zdi pa se mi, da zaradi tovrstnih oddaj ljudje nimajo pravega občutka, kaj pomeni biti pevec, ker zelo hitro postanejo slavni. Tako z lahkoto pridobiš pozornost, ni je pa enostavno obdržati. Petje je namreč trdo delo. Zelo rada ga opravljam, vendar so zanj potrebne tudi žrtve, kot na primer, da ne pijem mrzle pijače, ker ne vpliva dobro na moj glas. Zelo redko uživam mlečne izdelke, ker mi poškodujejo sluznico. Ne spomnim se, kdaj sem bila nazadnje na kakšnem praznovanju rojstnega dneva in se družila s kolegi, ker pogosto nastopam. To so tista mala odpovedovanja, ki jih ljudje ne vidijo. To ni pritoževanje, tako pač je. Če resno jemlješ svoje delo, si odgovoren do sebe in do občinstva, ki od tebe nekaj pričakuje.
Po gimnaziji ste se vpisali na fakulteto za družbene vede, kjer ste študirali mednarodne odnose. Zakaj ste se odločili za študij glasbe šele pri 29 letih?
V moji družini so vsi prepevali, mene je nono naučil peti prve pesmi. Veliko sem pela in zdelo se mi je, da imajo talent za petje vsi in da je to normalno. Zelo dobro mi je šlo tudi v šoli in mojim staršem se je zdelo logično, da bom nadaljevala v tej smeri. Nikoli mi nista rekla, da se ne smem ukvarjati z glasbo, ampak sta me opozorila, naj dobro premislim, ker ni enostavno biti glasbenik. Normalno je, da se starši bojijo, pa tudi jaz nisem imela sprva želje, da bi od tega živela. Zame je bilo petje hobi. Med študijem sem bila članica zbora APZ Tone Tomšič in skupine Perpetuum Jazzile. V drugem letniku študija pa sem odkrila, da bi rada ves čas nastopala. Morala sem dozoreti kot človek. Leta 2003 sem začela hoditi na ure solopetja k Matjažu Robavsu, ki mi je pozneje predlagal, naj se vpišem na akademijo za glasbo.
Je študij na akademiji za glasbo zelo zahteven?
Vsako fakulteto je lahko narediti. Težko pa jo je dobro narediti. Tudi na fakulteti za družbene vede se moraš potruditi, če želiš doseči dobre rezultate. Na akademijo sem se vpisala, ko sem bila starejša in sem iz povsem drugačnega vidika opazovala pedagoški proces. Bila sem precej bolj dojemljiva za učenje. Na akademijo sem šla slabo pripravljena v smislu velikih lukenj v teoretičnem znanju, vendar sem izjemno uživala. Ogromno sem se naučila, požirala sem znanje. Vse me je zanimalo, čeprav sem imela ob študiju še veliko drugih stvari, saj sem se vmes poročila in rodila otroka. Bila sem utrujena, ampak hkrati neustavljiva, ker me je vse zanimalo.
Vam je opera bližje kot popularna glasba?
Zdaj sem šele začela dobro delati na tem področju. Rada izvajam popularno glasbo, popevke, muzikale, šansone. V tem zelo uživam in si širim obzorja. Všeč mi je prelivanje različnih žanrov. Določene stvari, ki jih naredim pri popularni glasbi, mi namreč pomagajo pri operi, in obratno. Vse me bogati.
Veliko se je pisalo o vaši izgubi telesne teže. Ali izguba telesne teže vpliva na kakovost glasu?
Sprememba v načinu prehranjevanja je bila zame prava odločitev. Na telesu sem namreč začela čutiti, da delam napake. Ko prideš v trideseta, se vsaka stvar bolj pozna na telesu. Začutila sem, da mi telo pošilja opozorila. Nisem se nažirala s slabo hrano, ampak sem premalokrat jedla, zato sem hrepenela po nezdravi hrani. Ko sem bila lačna, sem uživala nezdrave prigrizke, kar mi je škodovalo. Profesorju sem povedala, da bom shujšala zaradi zdravstvenih razlogov in ga prosila, naj me opozori, če bo hujšanje slabo vplivalo na glas. Nič slabega se ni zgodilo, temveč sem še povečala razpon glasu in moč. Telo mi je hvaležno, ker sem se začela veliko bolj zdravo prehranjevati. Rada pa bi poudarila, da svoje samopodobe ne gradim na videzu in tudi drugih ne sodim po tem. Če se dobro počutiš in si zdrav, bodi, kakršenkoli želiš biti. Pomembno je, da si dober človek. To je zame edino merilo, ki šteje.
Se vam zdi, da se pri pevkah preveč poudarja pomen dobrega glasa in stasa?
Vsekakor. Moti me, ker imajo ljudje občutek, da moraš biti vitek, če želiš biti javna oseba. Tudi sama sem bila deležna opazk na začetku kariere, da bom morala shujšati, če bom želela uspeti na glasbeni sceni. Ko sem odprla usta, pa so mi rekli, da mi ni treba shujšati, ker imam dober glas. V obeh primerih je to žaljivo. Je ljudem res tako težko začutiti človeka onkraj videza? Pomembno je, kaj delam in kako delam. Moj kolega je odlično rekel, da takšen, kakršen si, si 50 % ljudem všeč, 50 % pa nisi všeč. Če karkoli spremeniš, je odstotek ljudi še vedno isti, samo publika se zamenja. Moj videz je moja odločitev. Pri javnih osebah imajo ljudje pogosto občutek, da morajo komentirati njihov videz. Ni treba komentirati vsega, kar vidiš. To, da sem javna oseba, pomeni samo, da je moje delo namenjeno javnosti. Prepoznavnost je stranski učinek mojega dela, in ne moj cilj.
Ste bili kdaj deležni kritik na račun svojega videza?
Seveda se zgodi; tudi kakšen fant je rekel, da bi bila bolj luštna, če bi malo shujšala. Takšnim fantom sem pokazala, kje so vrata. Če me nekdo ocenjuje po številu kilogramov, naj čim prej izgine iz mojega življenja.
Ali na glasbeni sceni občutite več sodelovanja ali tekmovalnosti?
Imam zelo dobre izkušnje in poznam le odnose, ki temeljijo na sodelovanju. Verjamem, da tisto, kar daš, dobiš. Nisem vedno dobričina in nisem vedno nasmejana. Znam biti tudi odrezava in se postaviti zase, znam narediti krivico, a se znam tudi opravičiti. Nisem zahrbtna in to zahtevam tudi od prijateljev. Ob sebi imam krasne ljudi, ker naši odnosi temeljijo na vzajemnem spoštovanju.
Kaj vas najbolj razžalosti?
Zelo sem čustvena in ni me težko prizadeti. Prizadene me, če je kdo namerno nesramen do mene. Utrujajo me obrekovanja in če mi ljudje nalagajo tuje ali svoje težave.
Pred šestimi leti ste postali mama. Kako vas je materinstvo spremenilo?
Po porodu sem imela občutek, da je po človeški in biološki plati to največ, kar zmore moje telo. Leto dni po rojstvu otroka nisem imela treme na odru, ker so se mi druge stvari zdele manj pomembne od tega, da sem mama. Poznalo se mi je tudi na glasu, ki je dobil toplino. Najbrž zato, ker sem se sprostila. Postala sem precej bolj čustvena in težje skrivam čustva. Ne vem, ali je to zaradi materinstva ali zaradi starosti, saj jih imam čez trideset. Najbrž je kombinacija obojega, saj nastopi obdobje, ko si rečeš: To sem jaz in nikomur se mi ni treba opravičevati za to.
Omenili ste, da vas je nono naučil slovenskih ljudskih pesmi. Jih še vedno radi prepevate?
Zelo rada jih prepevam in pripravljen imam tudi repertoar slovenskih ljudskih pesmi, ki se imenuje Popotovanje po Sloveniji.
Na koncertih izvajate tudi slovenske popevke. Katere najraje prepevate?
Lastovko, Poletno noč, Samo nasmeh je bolj grenak, Orion, Ljubezen v f-molu. To so res zelo lepe melodije s krasnimi izpovednimi besedili. Vsakič, ko jih izvajam, sem ganjena.
Imate željo, da bi sami pisali pesmi?
Mislim, da za pisanje pesmi nimam talenta. Sem interpret in pisanje raje prepustim tistim, ki to obvladajo.
Katera je vaša sanjska operna vloga?
Prihodnje leto bom uresničila svoje sanje, saj se bom znašla v vlogi Pepelke in Carmen, ki sta odlični vlogi za mezzosopranistko. Zame je izziv, da znotraj dela in skladb odkrivam značaj, ki so ga skladatelji že nakazali. Lani sem igrala fantovsko vlogo Kerubina, kar je bil poseben izziv.
Zanimivo je, da ste lani odigrali moško vlogo, saj ste istega leta osvojili naziv femme fatale. Kako ste se počutili, ko ste prejeli nagrado?
Bila sem zelo presenečena, da sem osvojila naziv, ker so si vse kandidatke to zaslužile. Koncept dogodka je začrtan v smeri, da naziv izgublja negativno konotacijo (po definiciji je femme fatale uničevalka moških) in gre za to, da se pripozna vpliv na soljudi. Usodnost in žensko privlačnost sem od nekdaj povezovala s karizmo. Energija, ki jo imaš in jo čutiš znotraj sebe, je tista, ki pritegne pozornost in poglede. Ni ključna zunanja lepota, ampak energija, ki jo imaš v sebi. To je tisto, kar te dela lepo.
Občutite svojo lepoto?
Opazim, kakšen je odziv ljudi, če sem nasmejana. Če izžarevaš pozitivno energijo in veselje, ljudje to prepoznajo kot nekaj lepega. Na odru se počutim lepo.
Kako pa se počutite, ko stopite z odra?
Če je koncert res dober, občutki trajajo lahko še dva tedna. Koncert še dolgo časa podoživljam in analiziram, kaj bi lahko naredila še bolje.
Na kaj ste najbolj ponosni?
Na to, da lahko delam to, kar si želim, in da mi je uspelo s svojim delom in s pravimi ljudmi priti do faze, v kateri sem zdaj. To se mi zdi velik uspeh in sreča. Za vsako stopničko, ki se mi je zgodila, vem, zakaj se je zgodila. Vem, zakaj sem tukaj.
Besedilo: Danaja Lorenčič
Foto: Aleksandra Saša Prelesnik